Novice Svet24

Tomaž Lavrič

V primeru duhovnika Jožeta Planinška, o katerem so mediji doslej največkrat poročali, je znanih pet žrtev, tri so podale kazensko ovadbo na policijo, ena od njih v tem trenutku ni želela sprožiti postopka, je pa z njeno izpovedjo seznanjena civilna iniciativa Dovolj je!, v kateri se zavzemajo za zaščito žrtev spolnih zlorab v Cerkvi na Slovenskem.

Prošnja v Vatikan

Igor Vovk, direktor Zavoda iskreni.net s spletnim portalom Domovina ter član civilne iniciative Dovolj je!, je povedal, da gre v vseh doslej znanih primerih, v katerih je bil storilec duhovnik Jože Planinšek, za opis otipavanja, nobena žrtev ni omenjala, da bi šlo za spolni odnos, so pa poročale o tem, da gre v njegovem primeru za izjemno število žrtev: »Seveda ni naloga civilne iniciative, da bi na podlagi indicev iskali potencialne žrtve, ampak se posvetimo le tistim, ki se obrnejo po pomoč.«

Vovk je omenil, da njihova civilna iniciativa pričakuje, da bodo škofje na območjih, kjer so bile zlorabe, na pristojno kongregacijo v Vatikanu vložili prošnjo za spregled zastaralnega roka: »V pogovoru s poznavalci iz tujine, kjer se soočajo z večjim številom primerov spolnih zlorab, smo izvedeli, da nobena prijava dejansko ne gre v nič. Vsi primeri so namreč v pomoč tistim, ki niso zastarali in jih policija mora obravnavati, ker so bile vpletene mladoletne osebe.«

»Nemogoče je tako fantazirati in si izmišljevati«

Nočni obiski, neprimerni komentarji, dotikanje spolovil, da bi lahko sledila še kakšna »češnjica na tortici«, so grozljive izkušnje spolno zlorabljenih najstnikov, danes odraslih, več kot štirideset let starih moških, ki so bivali v hiši lazaristov na Taboru v Ljubljani. Gre za samostan, kjer redovniki živijo svoje redovno življenje s svojimi obvezami, jutranjim vstajanjem, mašo enkrat dnevno in dnevnimi obedi. Dijaki, ki bivajo v samostanu, imajo obveznost šolanja, študentje obiskujejo teološko fakulteto, vsi pa so dolžni, da pomagajo v samostanu (pospravljanje, kuhanje …). Glede na manjše število nimajo vzgojitelja, imajo pa duhovnega vodjo.

Spolne zlorabe so na njih, kot pove duhovnik Janez Cerar, pustile izjemno hude posledice: »Povsem jim verjamem, ne vidim niti kančka dvoma. V zadnjih štirih mesecih sem marsikaj slišal, prebral, poslušal sem strokovna predavanja, prepričan sem, da je nemogoče, vsaj v teh primerih, tako fantazirati in si izmišljevati. Žal smo še vedno v fazi, ko nas širša javnost testira, ali smo na pravi poti ali ne. Po vsaki sklicani tiskovni se javijo nove žrtve in za to, kar jim je bilo storjeno, je treba odgovarjati.« Cerar omeni, da sta ga po intervjuju za Večer poklicala dva, ki ju je omenil zgolj kot priči, in mu povedala, da sta bila tudi onadva žrtvi.

Tomaž Lavrič

Izničenje mašniškega posvečenja

Ena od žrtev pod krinko je v prisotnosti duhovnika Cerarja predstavila svoje izkušnje zlorabe za tednik Reporter: »Jože Planinšek bi moral odstopiti kot duhovnik, a ne danes ali jutri, ampak že pred tridesetimi leti. Ko je prvič prišel k meni in ko je prvič položil roko name, se je izničil njegov zakrament svetega mašniškega posvečenja.«

Žrtev pod krinko pove, da se mu je Jože Planinšek, ki je bil takrat duhovni vodja fantov, ki so bili nastanjeni v semenišču, na začetku prestavil kot zaupanja vreden, pokončen, darežljiv, bil je nasmejan in malce drugačen od vseh drugih klerikov, niti ne tako zapet: »Govorim o tem, kakšen se je zdel takrat petnajst let staremu mulcu, ki se je pač spoznaval z novimi okoljem, novimi ljudmi. Danes, ko sem star več kot štirideset let, pa moram priznati, da na vse to, kar se je dogajalo, gledam z velikim gnusom in z biološkim odporom.« Ne ve, kako bi se končalo, če bi se danes spet srečala: »Ne bi mu ostal dolžan.« Srečanje z njim se mu tako ali tako ne zdi smiselno, nekaj drugega pa je, če bi se soočila pred uradnimi institucijami, v čemer ne vidi nobenih težav.

Mojster manipulacije

»Če sem iskren, ne morem reči, da bi takrat, ko se je to dogajalo, lahko prišlo do spolnega odnosa, je pa vse potekalo tako, da bi se to lahko zgodilo,« pojasnjuje žrtev. Ne more potrditi spolnih odnosov v drugih primerih, ker bi lahko šlo za klevete: »Slišal sem iz medijev za Damiana Črnaka (žrtev, op. p.), marsikaj se je govorilo po hodnikih, da so se take stvari dogajale ne le v njegovem (Planinškovem, op. p.) primeru, temveč še v katerem drugem.«

Ob vprašanju, kako se je odzval, ko se mu je to dogajalo, odgovori, da se nanj nenehno naslavlja, zakaj se ni neposredno uprl: »Ne da se, zato govorimo o psihološkem nasilju. Ima nadvlado nad teboj, z vsem te podkupi, prijazno govori, gre za mojstra manipulacije. Za vse fante, ki smo bili tam kot dijaki, si upam trditi, da smo bili iz revnih, socialno šibkih družin, vsi z nekimi socialnimi problemi, bodisi zaradi alkohola ali kakšnih drugih težav. In takšni mladi, lahko rečemo pajaci, so bili izpostavljeni manipulaciji gospoda Planinška. Načrtno je iskal takšne, si jih pripeljal k sebi in jih imel za kmete na šahovnici tega svojega šaha.«

Tomaž Lavrič

Neuslišane ustne pritožbe dijakov

V njegovem primeru, kot poudari, ni šlo samo za telesno zlorabo, dotikanje spolnih organov, temveč za bistveno več: »Poleg čustvene nadvlade nad tabo kot osebe, psihološkega nasilja posameznika nad nekom, gre tudi za nasilje celotne skupine. To se je namreč dogajalo več let, in ko smo dijaki to naznanili nadrejenim, se ni nič zgodilo. Zato sem pobral šila in kopita in odšel sredi četrtega letnika živet svoje življenje naprej.«

Kaj vse razmišlja danes, zakaj se je vse ves čas pometalo pod preprogo? »Danes sem laik, zaposlen izven cerkvenih zidov, in vse, kar pride ven, je le vrh ledene gore in kaže, kako deluje Cerkev kot institucija, kakšno je njeno ravnanje v primeru tako spolnih zlorab kot financ in v kritičnih situacijah. Zunanji opazovalci vidimo, da to velja za zaprt krog družbe , ki ščiti samega sebe. Tisti čas, ko se je to dogajalo, je bil vizitator (predstojnik vseh slovenskih lazaristov, op. p) dr. Anton Stres, kasnejši nadškof, in ne morem soditi, ali je vedel za to dejanje, zaradi katerega smo takrat kot dijaki dali ustne pritožbe.«

Verjeli so mu, komu se danes verjame?

Jože Planinšek, ki je tudi sam v dijaških letih živel v samostanu na Taboru, je bil, kot pojasnjuje Cerar, le kratek čas kaplan. Že kmalu je odšel z dr. Stresom v Šmartno ob Savi, kjer je v nastajala župnija in je nato prevzel njeno vodenje. Po obnovi hiše lazaristov na Maistrovi v Ljubljani je postal ekonom, to je bila ena od vidnejših služb. Hkrati je bil odgovoren za fante v semenišču, med katerimi je bil Janez Cerar, takrat še študent teološke fakultete.

O tem, kateri so bili razlogi, da kljub pritožbam ni nihče ukrepal in da je še dandanes tako, anonimna žrtev pojasnjuje: »Verjeli so mu (Planinšku, op. p.), komu pa se danes verjame? Ali morda Janezu Cerarju, ki je na te stvari javno opozoril, ali tistim, ki so notranji? Vedno večje je zaupanje s tistimi, s katerimi vsak dan obeduješ, kot s tistimi, ki te napadajo od zunaj. Tega ne razumejo kot klic, kot opozorilo, da morajo odklopiti ta voz, ker drvi v napačno smer. Tega preprosto ne slišijo in nočejo slišati.«

Odlikovanje Svetega sedeža ob abrahamu

Žrtev zlorabepričakuje, da bo Cerkev delovala transparentno in sklicevala tiskovne konference, na katerih bodo primeri zlorab celovito predstavljeni: »Če tega ni, potem je tako kot pred tridesetimi leti, ko se je vse pometlo pod preprogo, pospravilo v predale, pustilo na mizi, da se je nabiral prah.«

Moteče je, ker ljudje ne razumejo, da ne gre za posamezna gnila jabolka na jablani, ampak da je tega zelo veliko, ne le spolnih zlorab, ampak sprevrženosti, ko se dela tisto, česar se ne bi smelo: »Dovolj je zdrava kmečka pamet. Zdrav, kmečki mož na podeželju natančno ve povedati, kakšni so duhovniki, kakšen je bil nekdo pred toliko leti. Vsi vedo, tega je pač veliko.«

Ob tem je zanimiva pripomba duhovnika Cerarja, da je Jože Planinšek ob praznovanju abrahama pred desetimi leti prejel na predlog Mohorjeve družbe odlikovanje Svetega sedeža, njegovi bližnji so mu medtem podarili obisk savne: »Nekdo bi lahko dejal, nič posebnega, toda sam sem ob tistem poslušanju, čaščenju lika in prejetega darila začel razmišljati vse mogoče. Kdaj bo tega konec? Koliko duhovnikov gara, pa za 50 let dobijo preprosto zahvalo in gremo naprej. Zakaj se je treba toliko truditi s tem čaščenjem kulta osebnosti?«

»Če bom kdaj oprostil, je še veliko vprašanje«

Za žrtev je pomembno, da se je lahko o tem, kar se mu je zgodilo, že prej pogovarjal z dijaki, ki so bili kot on izpostavljeni zlorabam, žal so bili do danes izgubljeni mnogi stiki: »Dva najbližja fanta sta še vedno v mislih z mano, o tem se lahko pogovorim z Janezom (Cerarjem, op. p.), z vsemi sodelavci v civilni iniciativi in z ženo, potem pa se, žal, konča. Ko bodo stvari malo bolj dozorele, bodo dobile epilog, se bo verjetno ta krog še razširil.«

O tem se je odločil spregovoriti zato, ker ne gre le zanj, ampak za vse druge. Ubeseditev, prijava institucijam, od civilne iniciative in naprej do policije, ko je treba o tem razmišljati, po njegovem zagotovo zahteva določen davek. Kakšen je pogled na storilca danes, ali mu je pripravljen oprostiti? »Pozabil ne bom nikoli, če bom pa kdaj oprostil, je še veliko vprašanje. Predvsem je to stvar njega osebno, kaj bo naredil. Pustimo času čas, kajti nisem sodnik, to naj povedo pristojne institucije. Nekaj se mora spremeniti, da se človek začne s tem spopadati in opušča to breme, da lahko oprosti. Zagotovo z njim ne bi šel na kavo.«

Za ničelno toleranco v Cerkvi

Prepričan je, da za takšne zločine ni nobenega opravičila: »Če samo pomislim, da bi se kaj takega zgodilo mojemu sinu ali kateremukoli otroku. Takšne zločine je treba najstrožje kaznovati, več kot trideset let je to pri nas predvideno po zakonodaji. V Cerkvi bi morala veljati ničelna toleranca, storilec bi moral biti takoj odstranjen, lahko pa mašuje v svoji zasebni kapeli, ker je to njegova dolžnost. Brez dvoma je treba ugotoviti vsa mogoča dejstva zaradi obravnave po normalnem postopku. Vsak je namreč nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda, toda v tistem trenutku, ko pridejo zoper njega tri prijave, je treba potegniti zavoro in ga odstraniti.«

Pričakuje, da bo Cerkev delovala transparentno, seznanila javnost s številom pritožb, koliko storilcev so prijavili, v kateri fazi je postopek, ter da bodo redno sklicevali tiskovne konference, na katerih bodo primere celovito predstavili: »Če tega ni, potem je tako kot pred tridesetimi leti, ko se je vse pometlo pod preprogo, pospravilo v predale, pustilo na mizi, da se je nabiral prah. Javnost in verniki pričakujemo, da se nekaj zgodi.«

Tomaž Lavrič

Ko ne ustrežeš človeku, ki zlorablja

Kakšne so izkušnje, ki jih je imel Cerar osebno s Planinškom med študijem teologije, ko je bival pri lazaristih na Taboru? »Če gledam svojo zgodbo, vidim, kako si razbit, zbegan, kako se počutiš, ko ne ustrežeš človeku, ki zlorablja. Postaneš izmeček in stalno pod udarom, prepoznal sem se kot ranjena živalca, ki bega levo, desno, ki včasih udari nazaj, ki začne neko svojo pot. Kljub temu sem se ves čas spraševal, ali delam prav ali ne, ali temu duhovniku kaj dolgujem, saj me je vendar podpiral, pomagal, tudi finančno, ampak potem ko dobiš strokovno mnenje in podporo, se začneš reševati tega bremena. Meni so najbolj pomagale duhovne vaje v Salvadorju, kjer sem spoznal, kako spretna je bila igra.«

Vse od leta 1997, ko je Cerar postal duhovnik, ga je zelo begalo njegovo mesto med lazaristi in vzdušje, predvsem ta nepripravljenost, da se ne bi pogovarjali le o načrtih, pač pa tudi o odnosih. Z Damianom Črnakom, ki ga je kot dijaka spoznal v Argentini, kjer je služboval kot duhovnik, sta se prvič dotaknila razmer leta 2012, ko sta romala po poti sv. Jakoba v Kompostelo. Prav tu sta postavila temelje kasnejših pogovorov o spolnih zlorabah.

»Kot žrtev, kot nekdo, ki s tem danes živim in nimam nobenega interesa, saj od tega ne bom imel nič, je moja edina želja ta, da se vnaprej prepreči, da se to ne bi več dogajalo,« doda žrtev pod krinko. »Nikomur ne želim storiti krivice, pričakujem pa, da se v pravno pravilnem postopku ugotovi krivda, da imajo storilci možnost pritožbe in da se njihovo ravnanje sankcionira ter o vsem tem javno in transparentno poroča. Pričakujem, da bodo vodilni v Cerkvi, ki zastopajo slovensko Cerkev ter s tem obdolžene in obtožene duhovnike, spoznali svojo odgovornost. Tega pri nas ni.« Ob vsem tem še: »Svojo izjavo sem že podpisal, za njo stojim. To, kar govorim, je, žal, čista resnica, pa saj je že moj oče govoril, da resnica boli.«