V teh dneh ste in še boste prejeli veliko čestitk ob 100. rojstnem dnevu. Kaj pa bi si zaželeli sami?
Redki so, ki doživijo sto let, to je res lepa doba. Kaj naj rečem? Mlad človek je gotovo drugačen kot starejši. Pri mojih letih ni več kaj pričakovati, želja in ciljev ni več oziroma so se spremenili. Vsega je že nekako čez glavo, vse je minilo. Ko si starejši, je vedno kaj narobe z zdravjem, vedno se kaj zatakne in ni kaj pomagati, tako pač je. Čeprav zdravniki veliko pomagajo in imam zdravila, ki podaljšujejo življenje. Ampak vsega je enkrat konec in rok trajanja mi je že pred časom potekel, pravzaprav se je že podaljšal. S tem se je treba sprijazniti.
Gotovo ste bili med drugo svetovno vojno velikokrat izpostavljeni življenjskim nevarnostim. Torej ste imeli tudi srečo, da ste ostali živi?
Imel sem srečo, da med vojno nisem končal v bojih. V brigadah je bila velika smrtnost, še zlasti, ko smo šli napadat kako postojanko – takrat smo bili izpostavljeni vsemu vojnemu stroju sovražnika – topovom, letalom ..., mi pa smo imeli le puške. Žrtev je bilo veliko, veliko mojih borcev je padlo. Sam sem bil ranjen 30. junija 1944 v Bosiljevem na Hrvaškem. Pomešali smo se med ustaše in še se spominjam ustaša, ki je uperil puško vame. Sam sem imel ravno prazno in sem jo hotel napolniti. Vrgel sem se na tla, a v tistem sem jih že dobil. Zadel me je v prsi, a je šla krogla ven na hrbtu. Še sreča, da je šla skozi mehka tkiva, čeprav tik ob hrbtenici, in imel sem krvavitve v pljučih. V tem boju je padlo veliko mojih soborcev in to je zelo hudo, izgubiti poznanega. Ne veš, kdaj tudi tebe čaka kaj takega. Med vojno je marsikaj nerazumljivega za človeško pamet.
Vašo mladost je torej zaznamovala vojna, kmalu ste se pridružili OF. Zakaj, kakšni so bili razlogi, vzgibi?
Izučen sem bil za krojača, čeprav sem želel postati mizar, in nekaj časa sem delal v Višnji Gori, ko pa sem šel služit vojaški rok, se je začela vojna. V skupini šestih Slovencev sem se peš odpravil proti domu. Tu sem se kmalu pridružil organizaciji OF, in sicer sem se 9. marca 1942 priključil Novomeški četi, nato Gorjanskemu bataljonu na Kočevskem, potem pa sem bil v Cankarjevi brigadi.
Okoliščine so bile torej takšne, da sem kmalu šel v partizane. Deležni smo bili italijanskega terorja, ljudi so zapirali, mojega bratranca so ustrelili, na primer, in druge izbire ni bilo – ali v internacijo ali v partizane.
OF nas je organizirala in cilj je bil nagnati Italijane z našega ozemlja, nato pa graščakom in Cerkvi vzeti zemljo in jo dati našim revnim ljudem. V tem duhu je šla naša propaganda in bila uspešna, dokler se ni začela vmešavati vera. Do leta 1942 ni bilo izdajstva, nato pa je vera organizirala belo gardo in obveščevalno službo, vojskovanje je postalo težje.
Res je, v vojsko sem šel mlad, ampak stari niso bili za v partizane, kajti zlasti v brigadah so bili taki nadčloveški napori, da smo jim bili lahko kos le mladi: v mrazu in snegu, brez obutve, večkrat lačni kot siti. Sam sem veliko težje prenašal, če nisem spal, kot pa lakoto. Kdor vsega tega ni doživel, težko razume.
Kaj pravite na to, da NOB ni bil le boj proti okupatorju, ampak tudi revolucija, bratomorni boj?
Težko je odgovoriti. Zlo, ki so ga povzročili našemu narodu sovražniki in domači izdajalci, kolaboracionisti, bi danes morali obsojati tako, kot smo ga takoj po vojni. V nobenem primeru kolaboracija nima opravičila – sam si nisem mogel predstavljati, da so šli kolaboranti z Italijani. Ko je Italija kapitulirala, pa so šli še k Nemcem, ki so bili največji sovražniki slovenskega naroda. Danes se želijo domobranci uveljaviti, kot da so bili upravičeni do svojih bojev, kar je nemogoče.
Ste vedeli za zunajsodne povojne poboje v Kočevskem rogu, v Hudi jami? Kaj pravite na ta dejstva?
Glede pobojev v Kočevskem rogu težko odgovorim. Tam so bili postreljeni aktivni nemški vojaki, ravno tako v Teharjah. Američani bi jih morali postreliti, a so jih partizani. Naj se oni najprej opravičijo za Javorovico, Žužemberk, pobite talce v Kostanjevici in drugje …
Je sprava slovenskega naroda sploh mogoča?
Sprave ni in je ne more biti, ker se mi z Nemci nimamo kaj spravljati. To so bili nemški vojaki, borili so se za Nemčijo, mi pa smo se borili proti njim. Če bi Hitler zmagal, slovenskega naroda tu ne bi bilo.
Kako vam je življenje teklo po vojni?
Po vojni sem se poročil z Jožefo. S Pepco sva se v zakonu, ki je trajal skoraj šestdeset let, prav dobro imela in razumela. Velika sreča je, da sva se našla dva, ki sva imela podobne lastnosti in cilje za življenje, oba sva bila delavna. Delal sem v Iskri – najprej sem skrbel za nabavo gradbenega materiala ter učil delavce, nato sem bil v skladišču. Ko sem se upokojil, pa sem se ukvarjal z vinogradništvom.
Z ženo sva imela dva sinova: Stanka in Darinka. Oba danes živita v okolici, kjer sta si zgradila hiše, in sta zdaj že oba upokojena. Lepo skrbita zame.
Vas pri stotih letih še zanima dogajanje v svetu, v Sloveniji, v domači občini? Hodite na volitve?
Spremljam politično dogajanje iz javnih občil, tako v državi kot v občini. V Sloveniji kar nekako gre vse v pozitivno smer, vlada dela dobro, Marjan Šarec se mi zdi sposoben, le opozicija nasprotuje tudi v pozitivnih stvareh za razvoj države.
Grem na vsake volitve, to je moja dolžnost. Boril sem se za socialistično družbo, proti fašizmu in klerofašizmu, zato sem aktiven še danes.
