Ta Korošica je ženska z izjemnim srcem. Tako jo opisujejo tisti, ki jo poznajo. O njej povedo, da je nesebična, zavzeta, darežljiva, skratka ena najbolj dobrotljivih oseb, kar jih poznajo.

O svojih akcijah, s katerimi pomaga, v čustvenih zapisih poroča na facebooku, kjer ji mnogi vneto sledijo, ti pa, kadar jih prosi, tudi veliko donirajo. Suzana Vodnjov je sicer po poklicu defektologinja, ki že 30 let dela z otroki s posebnimi potrebami. Pred dobrimi petnajstimi leti pa je ustanovila tudi Društvo proti mučenju živali Koroške. Pove nam, da je že od nekdaj oboževala živali. Tudi reševala jih je. Še dobro se spomni, kako je prvič prišla v stik s živaljo v stiski – poškodovano sosedovo mucko, ki je pred njenim domačim blokom padla na tla iz četrtega nadstropja. Vzela jo je k sebi in poskrbela zanjo.

Te besede so jo zaznamovale

»Ta izkušnja me je presunila in od takrat sem odločena, da bom zaveznica živali,« pravi. Tako je s pomočjo nasvetov gospoda, ki je bil v njenih domačih krajih poznan kot zaščitnik živali, ustanovila društvo in takrat se je začela njena humanitarna pot. »V času ustanavljanja društva sem videla, da je z vsem skupaj ogromno dela in s čim vsem se zaščitniki soočajo. Ne bom rekla, da sem obupovala, sem pa mislila, da ne bom zmogla, a potem mi je taisti gospod z enim stavkom dal misliti. Dejal mi je, da če bom rešila eno žival, bom storila veliko. To se je usidralo vame ter me napolnilo z optimizmom in pogumom, in tako še danes, čeprav ni vedno preprosto, vodim društvo za pomoč živalim na našem območju,« spregovori o začetkih.

Pravi, da je ponosna, da je društvo pripeljala do točke, ko lahko reče, da je prepoznano in zaupanja vredno. »Sicer pa komaj shajamo. Koroška, območje, na katerem društvo deluje, je velika, prav tako je ogromno potreb. Zelo velika težava je, da tukaj nimamo zavetišča za živali, in kolikor vidim, ga še dolgo ne bo, saj odločevalci na lokalni ravni to problematiko kar ignorirajo.«

Klicev je veliko

Enako darežljiva in pozorna pa je tudi do soljudi: »Če kdo potrebuje pomoč, sem seveda tu zanj. Očitno sem nekako rojena z veliko empatije. Pri meni je tako, da nekako kar začutim, kdaj je kdo v težavah, pomanjkanju. Niso potrebne besede. Večinoma samo pogledam človeka in mi je jasno. Mnogi pa me tudi sami kontaktirajo. Pravzaprav se skoraj vsak dan zgodi, da me kdo potrebuje.«

Primerov je ogromno. Med drugim je priskočila na pomoč družini, ki ji je grozil odvzem domače hiše. Skoraj vsak dan jo kdo pokliče in prosi, naj se zavzame zanj. 

Naša sogovornica se je prav iz želje, da bi še lažje pomagala ljudem, pred nekaj leti podala celo v politiko. »Sem občinska svetnica. Na to funkcijo sem ciljala, ker sem vedela, da bom z njo pridobila malo več moči, kar izkoriščam za posredovanja, s katerimi občanom pomagam do boljšega, dostojnejšega življenja. Povem prav iskreno, nič drugega me ni vodilo sem kot to, da sem politiko razumela kot vzvod, prek katerega bom lažje dobrodelna,« pojasnjuje.

Tako je pomagala že mnogim; na primer gospe, ki ji je grozila izguba avtomobila, ki pa ga je krvavo potrebovala. »Samo eno pismo sem poslala uradni osebi in težava je bila rešena. Hočem reči, včasih je treba samo pojasniti občutljivo situacijo in lepo prositi za razumevanje, in največkrat, saj je okoli nas veliko razumnih ljudi z velikim srcem, se zadeva odvije v pravo smer. Še veliko drugih primerov je, v katerih sem pomagala; reševali smo gospo brez elektrike, tudi pri deložacijah sem poskušala reševati hude stiske tistih, ki jim je grozil odvzem nepremičnine,« našteje samo nekaj žalostnih zgodb.

Sprti sosedje

Še najraje pa pomaga tistim, ki imajo radi živali. Tako je nedavno v Vuzenici naletela na Micko in Alberta, sestro in brata, ki sta skrbela za več kužkov, in to tako, da sta sebi trgala od ust, da sta jih nahranila. »Njuno skromno domovanje je bilo polno ljubezni in kužki so bili pri njima srečni, onadva pa tudi zaradi njih. Vseeno sem se odločila, da jima s pomočjo dobrih ljudi vsaj malce pomagam, tako smo ju že razveselili z več paketi, polnimi donacij Slovencev, v katerih so zares uporabne stvari. Hvaležna sta bila, da so mnogi prispevali stvari zanju,« spregovori o ganljivi zgodbi.

V vseh letih, odkar je aktivna kot humanitarka, opaža, da pri ljudeh mnogokrat odpove odgovornost. »Dostikrat sem posredovala tudi v medsosedskih sporih. Veste, ni preprosto priti na neko tuje dvorišče in se vmešati v kočljivo situacijo. Menim, da bi lahko mnogo zagonetk rešili sami. Človek mora sprejeti odgovornost za neko situacijo in jo po svojih najboljši močeh, na prijazen način poskušati razrešiti, ne pa da to preloži na ramena drugih,« je izsledek iz njene prakse.

jan repnik
facebook
Jan (na sliki) ima s Suzano skupno vizijo, za katero si globoko želita, da se uresniči, saj bosta, če pride do realizacije teh načrtov, lahko še bolj pomagala.

Ima naslednike

Sicer se Suzani Vodnjov ni treba bati za podmladek, saj ji v Društvu za zaščito živali Koroške že nekaj časa zavzeto in srčno pomaga Jan Repnik. »Tega mladeniča moram javno pohvaliti. Še 18 let nima, pa mi že tri leta aktivno pomaga pri delu na terenu,« navdušena poroča.