Postali ste nova direktorica TV Slovenija! Čestitamo!

Moj mož bi vam rekel, da bi morali čestitati njemu, saj prenaša moje celodnevno delo in telefonske klice ob vseh mogočih urah in dnevih …

Kaj boste poskušali spremeniti na tem »mastodontu«, v ogromni hiši z menda preveč zaposlenih, ki da niso najbolj zaposleni ljudje na svetu?

Najprej o tem, kako smo ogromni in preveliki. Glede na vse dejavnosti, ki jih opravljamo, nismo preveliki, je pa vprašanje, ali vse to moramo početi in v kolikšni meri, vendar je to stvar zakonodajalca in nadzornih organov. Interesi posameznikov in skupin, žal, še vedno prevladujejo nad interesi programa, v katerem je zaradi pritiskov iz hiše, skupnosti ali interesnih skupin v programu oddaja z določenim voditeljem ali avtorjem, oddaja z določeno vsebino, oddaja v določenem času, velikokrat v programu nečesa ne smemo spremeniti, ker nekdo iz hiše preko nekoga, ki sedi v programskem svetu, tega ne želi. Na komercialni televiziji je priprava programa in sheme stvar podatkov in pragmatične odločitve, pri nas pa gre za politiko sklepanja kompromisov in kupčkanja. Rekli ste, da nas je preveč – v tej situaciji nas ni preveč, še posebej zato, ker v primerjavi z drugimi televizijami tako rekoč nimamo več svobodnjakov oziroma honorarcev. V zadnjih letih smo zaposlili vse, ki so z nami sodelovali, zaposlitev pa pomeni omejitve glede količine in delovnega časa. Dejansko je takih, ki lahko delajo, kot smo včasih delali vsi televizijci, manj, kot bi pričakovali, seveda pa je vse v okviru zakonodaje, ki spretnim marsikaj omogoča, sistem pa je tako razpuščen in pod pritiskom tolikih interesnih skupin, da bomo morali vložiti ogromno truda za obuditev zavest o tem, da smo za prihodnost te hiše odgovorni vsi, da imamo najprej dolžnosti, potem pa tudi pravice.

Ste si postavili že veliko ciljev? Nekaj nam jih zaupajte, da vas bomo čez nekaj let držali za besedo.

Sem, vendar je to odvisno od toliko dejavnikov, da jih nisem ne zapisovala v načrt dela niti ne nameravam tega razkrivati. Napovedovanje v javnem servisu, kjer ogromno ljudi preži na to, da bodo nekaj »rušili«, je bolj tvegano od vedeževanja.

Imate pa načrt, kako doseči zastavljeno?

Tako sem delovala že pet mesecev in pol, zaradi česar, menim, sem tudi dobila podporo svetnikov. V vseh letih sem se naučila potrpežljivosti, pa tudi malo starostne modrosti ne škodi. Izkušnja na komercialni televiziji v mladosti in izkušnja dela na Evroviziji mi je dala popolnoma drugačno perspektivo. Strasti v hiši in zunaj nje je treba umiriti, ljudem pa omogočiti normalne delovne pogoje. Večina je predana delu in moj načrt je močno podpreti delovne kolege in postaviti normative tistim, ki se delu izmikajo. V vseh teh letih se je nabralo veliko krivic in praviloma tisti, ki dobro delajo, niti vprašajo ne, zakaj morajo narediti še kaj poleg, ne izsiljujejo za višjo plačo in se ne pritožujejo; take je treba nagraditi. Moje načelo je pozitivna diskriminacija: na kolegijih vsak teden pohvalimo dobre stvari in se v ozkem krogu pogovorimo o težavah, ki jih imamo. Vedno znova me najbolj preseneča, kako se televizijci ne zavedamo, da smo sami sebi največji sovražniki in da negativno pisanje o kolegih ali o oddajah po družbenih omrežjih vsem nam slabša podobo v javnosti in posledično ustvarja odklonilen odnos do javnega servisa.  

Direktorica ste postali brez glasu proti – to je že lepa dobrodošlica, mar ne?

Ja, svetniki so me v petih mesecih in pol spoznali, mnogi so me spodbujali, naj se prijavim že prej; kandidirala sem bolj zaradi tega, ker sem se bala, koga nam bodo pripeljali, kot pa da bi si sama želela opravljati to delo. Kot pomočnica dr. Ljerke Bizilj sem spoznala, kako težavno je, koliko odgovornosti in podtikanj doživljaš, vsekakor to ni sanjska služba. V prednosti sem, ker se lahko kadarkoli brez težav vrnem v, kot ji pravim, neposredno proizvodnjo. Moja ambicija je le, da bi nekoč, ko se vrnem k ustvarjanju oddaj, imela normalne pogoje za delo in zagnane sodelavce.

V kakšno smer bo šla TV Slovenija »pod vami«?

Izposodila si bom citat programskega direktorja SVT, švedske televizije: »Osredotočili se bomo na iskanje resnice in obenem gradili zaupanje.« Seveda je to lahko reči, težje pa izvajati, vendar je danes iskanje resnice prava smer, obenem pa moramo gledati v prihodnost, se ukvarjati z družbeno stvarnostjo in izobraževati, seveda ob pravi meri razvedrila in športa. 

Boste uvedli nove oddaje in programe?

Načrtov je veliko, spremenljivki pa sta ustvarjalec oziroma ustvarjalci in denar. 

Zdaj pa dovolj o televiziji, povejte nam še kaj o sebi. Na svojem Facebooku ste kar odkriti, pišete tudi o zasebnosti, pa o hčeri ... Boste zdaj to umaknili iz javnosti ali boste vztrajali? Znali bi se vam zgoditi neprijetni komentarji.

Pišem selektivno, saj se zavedam, da je to javni profil. Imam vklopljena vsa potrebna varovala, vendar se nikoli ne moreš popolnoma zaščititi. Priznam, da o tem še nisem razmišljala, je pa umik ena od možnosti.

No, tam sem izvedela, da je vaša hči že polnoletna. Kako kaj vozita skupaj?

To bi morali vprašati njo, saj veste, starši ponavadi mislimo, da imamo dobre odnose, medtem ko otroci na to gledajo drugače. Sva mati in hči, ne verjamem v prijateljstvo med starši in otroki, verjamem v neizmerno ljubezen, ki jo otroci potrebujejo in brez katere težko (pre)živijo. Bistveno je, da so odnosi med nami ljubeči in čisti – odkriti in da smo drug do drugega spoštljivi. Menim, da je otrok največji izziv, ki ga imajo starši v življenju, moja hči neprestano premika meje moje in moževe potrpežljivosti ter naju preizkuša po eni strani, po drugi pa nama nastavlja ogledalo. Je moja učiteljica, ko gre za nov pogled na svet, pogled skozi oči digitalne generacije, tako je njen način gledanja televizije popolnoma obrnil moj pogled na produkcijo. Je moja učiteljica, ko gre za nove platforme, preko katerih spremljamo vsebine. 

Po tem profilu sodeč zelo radi potujete – kam vas odnesejo vaša potovanja?

Tam, kamor bi res rada šla, še nisem bila, to sta Južna Amerika in Bližnji vzhod z izjemo Libanona, ki sem ga obiskala samo za pokušino. Vedno znova se bojim razočaranja, saj si skozi knjige ustvarim podobo pokrajine in ljudi, potem pa, ko tja pridem, sem razočarana. Moja domišljija vse naslika mnogo lepše, kot je potem v resnici. Blizu mi je izjava Daneta Zajca, ki je dejal, da potuje skozi knjige – ta potovanja so še vedno najlepša in vsakdo si jih lahko privošči.

Živite blizu centra Ljubljane in imate vrt, ki rodi obilne paradižnike, kumare, bučke, krompir ...

Živim v Savskem naselju in doslej sem obdelovala en vrt, letos sem prevzela še enega. Vrtnarstvo in rastline nasploh so moja velika ljubezen, praktično vse lončnice v moji pisarni sem vzgojila sama, so potaknjenci ali pa vzgojene iz semena. Nabiram zdravilna zelišča in pripravljam razne zdravilne pripravke za domačo rabo. Na vrtu eksperimentiram, bolj je namenjen sprostitvi, kakšni novi vrtnini, kot pa veliki količini zelenjave, čeprav tudi ta ni slaba.

Rasli ste s Piko Nogavičko in srečali njeno avtorico. Povejte kaj več, prosim.

Moje otroštvo je bilo težko in Pika Nogavička mi je pomagala, navdihovala me je deklica, ki je zbrala dovolj moči in se uprla svetu, polnemu predsodkov. Ko je Beta film v Cannesu v 90. predstavljal novo risano serijo Pika Nogavička, je bila na predstavitvi tudi Astrid Lindgren. Majhna, drobna ženička z bleščečimi očmi in širokega nasmeha je govorila o svoji hčeri in Piki. Šla sem se ji zahvalit za moč, ki jo je dala vsem deklicam tega sveta, ona pa je rekla, da je hotela samo pomagati svoji hčeri. Ganili sta me njena skromnost in njena ljubezen do likov, ki jih je ustvarila. V življenju sem srečala mnoge znane in pomembne ljudi, vendar je srečanje z Astrid edino, ki me je zaznamovalo. Želela bi si, da bi v njenih letih izžarevala toliko ljubezni in dobre volje. 

Za osmi marec ste objavili ganljiv zapis o ženskah in prazniku. Kako doživljate odnose med moškimi in ženskami v tem stoletju?

Težko sodim, zdi pa se mi, da če se ne bomo med seboj spoštovale in cenile, nas tudi drugi ne bodo cenili, če ne bomo hčera vzgajale, naj se spoštujejo, in sinov, naj spoštujejo ženske, tega nihče ne bo naredil namesto nas. V odnosih imamo izjemno pomembno vlogo, ki se je moramo zavedati in prevzeti odgovornost zanjo. Ko gre za profesionalni svet, smo ženske mnogo bolj na udaru kot moški; vedno znova se moramo dokazovati in mnogo težje nam družba odpušča napake kot moškim. Vendar je na koncu vedno tako, da si osebno življenje ustvariš sam: imam se za srečno žensko, saj si boljšega moža ne bi mogla niti v sanjah zamisliti, toda odnos med partnerjema je vedno rezultat dela obeh. Nekoč mi je starejša gospa rekla, da je ljubezen kot roža, ki jo je treba zalivati in gnojiti, sicer uvene. Menim, da je tako pri vseh odnosih, treba se je truditi in biti potrpežljiv; verjamem, da so ljudje v bistvu dobri in da – z redkimi izjemami – iz vseh lahko na pravi način potegneš le dobro. Nekateri temu rečejo »biti naiven«, sama to imenujem »vera v človeka«.

Radi imate Sočo. Kaj sočnega o njej?

Soča je reka, ki poživlja; ko skočiš v ledeno mrzlo vodo in plavaš s tokom, odidejo vse skrbi, očistiš se vse nesnage, napolniš si baterije. Soča je magična reka, ob kateri sem odraščala, ob njej so se rodile prve ljubezni, tam preživljam lepe trenutke z družino in vanjo želim, da stresejo moj pepel. Je reka, ki prinaša energijo z gora, povezuje dva naroda in njena smaragdna barva me vedno znova omami.  

Kakšne filme radi gledate?

Igrane in dokumentarne, ki imajo dobro zgodbo in so obrtniško dobro narejeni. Zadnji film, ki se me je zares dotaknil, je bil dokumentarni film Sakawa, film o ljudeh, ki se vzpenjajo na lestvici spletnih prevar. Tenkočutno povedana zgodba, ki ne sodi, samo pripoveduje.

Katere stvari v življenju so zares pomembne?

Družina in prijatelji, zdravje, ščepec sreče in veliko ljubezni. Zatem pridejo delo, ki ga imaš rad, in dobri sodelavci.

Kaj vam pomeni svoboda – pesem, ki naj bi vas najbolje opisala, je menda Free bird skupine Lynyrd Skynrd!?

Svoboda v tem smislu pomeni najprej svobodo v glavi – ko se osvobodiš težav iz preteklosti, ko prežvečiš svoje komplekse in ko se vsako jutro znova zbudiš kot nepopisan list, pa vendar veš, da ravno zato, ker si prežvečil vsako črko z gosto popisanega lista, lahko vsak dan začneš brez omejitev. Potem je svoboda okoli nas – pa ne tista, ki je danes tako popularna, svoboda govora v smislu, da lahko žališ in ponižuješ druge, ampak svoboda, da imaš možnost rasti in se razvijati, možnost izbire, ampak ne na račun drugih ljudi; svoboda v smislu spoštovanja sebe in drugih, da se lahko prosto giblješ, dihaš čist zrak, piješ čisto vodo in ješ dobro hrano. V bistvu pa je svoboda tisto, kar bi moj prijatelj označil kot: 'Dokler ne padajo bombe, je vse v redu.'  Žal pozabljamo, kako hitro je mogoče ljudi sprovocirati, da začnejo streljati po drugače mislečih, zato si je vsak dan znova treba prizadevati za dialog med ljudmi, za medsebojno toleranco, sprejemanje in razumevanje.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 15, 9. 4. 2019.
Zarja št. 15, 9. 4. 2019
Zarja št. 15, 9. 4. 2019