Milojka vrača udarec

To Slovenijo so pograbili lobiji!

Žiga Kariž
5. 4. 2019, 20.00
Deli članek:

V zadnjih dneh se krivda za nastalo krizo v zdravstvu in odstope zdravnikov vse bolj vali na ramena nekdanje ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc.

STA
Je Sporazum o prekinitvi stavke zdravnikov rešitev ali vzrok teža v zdravstvu?

Nekdanjo ministrico smo poklicali in vprašali za komentar. V zelo čustvenem pogovoru je opozorila na hipokrizijo nekaterih glavnih akterjev afere. Kot nam je povedala, vsi, ki so bili v vladni pogajalski skupini (predstavniki ministrstev, Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije - ZZZS, predstavniki zdravnikov, vodstev zdravstvenih domov in bolnišnic) in skupini sindikalnih predstavnikov, vedo, kakšne so bile sindikalne zahteve, koliko časa so trajala pogajanja in kaj je bilo na koncu dogovorjeno v Sporazumu o prekinitvi stavke. »Kot je dokumentirano, je vlada potrjevala vsa pogajalska izhodišča in potrdila tudi končni Sporazum o prekinitvi stavke. Naj še enkrat poudarim, da to ni sporazum med Milojko Kolar Celarc in Konradom Kuštrinom, pač pa sporazum Vlade RS s sindikatom Fides,« nam je povedala že na začetku. Bivšo ministrico smo ujeli med osebnimi opravili, a si je kljub temu vzela čas, da bi poskušala predstaviti nekaj stvari, na katere te dni, ko iščemo rešitev za krizo v zdravstvu, nihče ne pomisli. Najprej je spregovorila o sebi: »Veste, čisto nič nisem kriva. Če bi kdo prebral, kaj v sporazumu piše, in o tem pošteno poročal, se o meni kot o vodji vladne pogajalske skupine ne bi tako govorilo. Sodu je izbil dno Splošni dogovor za leto 2019, ki je dvignil glavarinske količnike in s tem obremenitve družinskih zdravnikov. Splošni dogovor se vsako leto sprejema po ustaljenem postopku in ga na predlog ministrstva za zdravje (MZ) potrjuje vlada. Ne vem, zakaj je bilo treba dvigovati glavarinske količnike. Del sporazuma o prekinitvi stavke je bila tudi uvedba variabilnega dela plače za družinske zdravnike, ki so čezmerno obremenjeni. Zato je delovna skupina, sestavljena iz zdravnikov, predstavnikov ZZZS in MZ, pripravila podrobne merljive kriterije variabilnega nagrajevanja, ki so se realizirali skozi enoletni posebni vladni projekt. Poročilo o realizaciji tega projekta je sprejela vlada letos in je objavljeno na  spletni strani. Za družinske zdravnike je deloval dobro. To so mi potrdili številni družinski zdravniki pa tudi direktorji zdravstvenih domov. Poleg tega je v sporazumu zapisano, da je za uveljavitev standarda glavarinskega količnika petletno prehodno obdobje in da se glavarinski količnik niža za pet odstotnih točk vsako leto. Vedeli smo, da bo do konca leta 2022 v sistem prišlo 350 novih družinskh zdravnikov, vedeli smo tudi, koliko zdravnikov se bo predvidoma upokojilo. Če ne bi imeli teh podatkov, se za tak sporazum ne bi mogli dogovoriti

Odgovornost ZZZS

V pogovoru se je dotaknila tudi stvari, o katerih danes nihče ne govori, a bi po njenem mnenju morali: »Nihče ne omenja, da naš izračun glavarinskih količnikov ni ustrezen. To je pokazala že analiza leta 2015. To bi moral urediti ZZZS kot plačnik. Imajo sicer pripravljen predlog, a ga očitno ne upajo niti poskusno uveljaviti za določen čas (na primer pol leta). Dve, tri leta sem prosila vodstvo ZZZS (v tem času je bil direktor Samo Fakin, op. p.), naj vendarle nekaj naredijo na tem, saj so ponderji, ki jih uporabljamo zdaj, neustrezni. Ampak o tem se ne govori. Družinski zdravniki so bili več kot 15 let, torej dolgo pred mojim prevzemom funkcije, podcenjeni, kar gre tudi na račun pogajanj sindikatov v preteklosti. Zakaj njih nihče ne vpraša, zakaj je bil poklic družinskega zdravnika nižje vrednoten, za dva plačna razreda, potem ko so končali specializacijo? To smo popravili mi. Da se zdravniki ne odločajo za poklic družinske medicine, so vzroki tudi drugje. Vprašajte tudi župane, kakšne pogoje jim nudijo, če jih želijo dobiti v odročnejše kraje ... Zadeva je kompleksna, najbolj enostavno pa je danes reči, da sem kriva jaz. Ampak očitno ni interesa, da bi se prikazala resnica in dejansko stanje. Vedeti morate, da so pravi interesi drugje. Mogoče pa o tem spregovorim še kdaj kasneje

Arsen Perić
Milojka Kolar Celarc trdi, da ima dokaze, ki bi nekatere ljudi predstavili v popolnoma drugačni luči.

Da ne bo prepozno za ljudi

Spregovorila je tudi o potezah njenega naslednika, ki je sprožil nezadovoljstvo družinskih zdravnikov, ki smo mu priča danes: »Jaz niti vedela nisem, kajso sprejeli glede glavarinskega količnika v splošnem dogovoru za leto 2019. Zakaj je bilo treba zdravnikom v Kranju, za katere smo vedeli, da so prekomerno obremenjeni, še povečevati obveznost glavarinskega količnika? Tega res ne razumem. Včasih si mislim, da je to morda nekdo naredil celo nalašč. Lahko bi znova vzpostavili projekt variabilnega nagrajevanja. Ve se, da ne moremo v enem letu dobiti 300 novih družinskih zdravnikov, ki so še v sistemu izobraževanja. Pa še vprašanje je, ali bodo vsi ostali v družinski medicini, saj vemo, da je bila do zdaj nižje vrednotena in manj cenjena. Petnajst let so bili zanemarjeni in mi smo bili prvi, ki smo povečali število mest na razpisih. In takrat smo se morali zaradi tega celo zagovarjati na Zdravniški zbornici. Ampak tu zadaj so drugačni scenariji. Tisti, ki se na zadeve dobro spoznajo, bodo že ugotovili, za kaj gre. Upajmo, da ne bo prepozno za ljudi.« Del krivde bivša ministrica pripisuje tudi zdravstvenim ustanovam: »Težko mi je poslušati očitke na moj račun. Tudi vsa vodstva bolnišnic niso storila tistega vsega, kar bi morala storiti po sprejetem sporazumu o prekinitvi stavke. Saj standardi iz Modre knjige niso prešli avtomatično v uporabo. V sporazumu zelo jasno piše, da mora vsaka bolnišnica zase prilagoditi procese in postopke ter standarde za svoje področje dela. Saj je vendar vodstvo bolnišnice tisto, ki mora vedeti, na katerem delovišču so zdravniki in kaj delajo. Vprašajte tudi njih, kaj so naredili od dne, ko je bil sprejet sporazum ...«

Naključij ni

Milojka Kolar Celarc meni, da trenutno dogajanje ni naključje: »Zdravniki namreč želijo izstopiti iz javnega sistema plač. To je jasno. To so zahtevali že dalj časa in to so želeli že od naše vlade. Mislim, da je sicer velika večina zdravnikov poštenih, lojalnih in dela v skladu s Hipokratovo prisego. Zakaj pa mislite, da so nekateri zdravniki, ki delajo s čisto povprečnimi glavarinskimi količniki, dali odpoved? Zakaj? Ja, zaradi solidarnosti, ker se želi na ta način izsiliti stvari. Konkurenca v zdravstvu bi morala temeljiti na kakovosti storitev in varnosti pacientov. Ste prebrali članek v Financah, kjer so lani zbrali podatke o poslovanju koncesionarjev? Eden od njih je za leto 2017 ob sedmih zaposlenih ustvaril 831.000 evrov čistega poslovnega izida ob dveh milijonih evrov celotnega prihodka, od tega en milijon evrov iz javnega denarja! Lepo vas prosim!«

  „V javnosti ne želim prati umazanega perila. Tudi glede otroške srčne kirurgije ne. Ampak, kot kaže, bo potrebno tudi to. To je višek. To Slovenijo so pograbli lobiji in se dela, kar se hoče. Ubogi ljudje!“ 

»Pribijmo jo na križ«

O tem, koliko zdravnikov danes potrebuje Slovenija, ne želi špekulirati: »Družinskih zdravnikov glede na zahteve in glede na staranje prebivalstva ni in ne bo dovolj. Ker se je vsa ta leta zanemarjala ta specializacija. Ampak da bi ugotovili, koliko jih potrebujemo, je treba spremeniti sistem obračunavanja, načina plačevanja in izračunavanja glavarinskih količnikov. Treba je tudi upoštevati, koliko se obremenitev družinskih zdravnikov zmanjša zaradi referenčnih ambulant ... Ne bom špekulirala, koliko jih manjka ali pa jih je preveč. Bi pa bilo smiselno pogledati tudi po drugih državah, kakšne so obremenitve. Treba je ločiti število opredeljenih oseb in število glavarinskih količnikov. V naši Resoluciji zdravstvenega varstva do leta 2025 piše, da je cilj 1500 opredeljenih oseb. Pri tem bi bilo treba tudi računati glavarinske količnike, tako kot jih drugje v Evropi. Ponder za mlajšo populacijo, torej za otroke, ki so seveda večkrat bolni, in za populacijo nad 60 oziroma 65 let, mora biti višji. Za srednjo populacijo pa ga lahko znižamo. Ampak temu se vsi upirajo. Zadeva ni tako enoznačna, da bi lahko razglašali: Kolarjeva je sprejela Modro knjigo, zdaj jo pa pribijmo na križ, da bo ona kriva, če bo kolapsiral zdravstveni sistem.«  

Ozadje

Bivša zdravstvena ministrica opozarja, da je v ozadju popolnoma druga zgodba: »Dokler se ne bodo pripravili standardi cen in normativi materiala, je to vse račun brez krčmarja. Ampak za to je odgovoren in je bil z zakonom zadolžen ZZZS. Obstajata dva sklepa vlade, iz leta 2010 in 2011, ki sta jim naložila, da morajo to narediti, a zgodilo se ni nič. Ko smo šli v skupno javno naročilo za žilne opornice, smo se morali najprej pol leta ukvarjati s tem, da smo sploh pripravili medicinsko-tehnične standarde. Da o zdravilih ne govorim. In zdaj je ta pogača še večja in znaša že okoli štiri milijarde evrov. V ozadju se bijejo krvave bitke. O pacientih pa ne razmišlja nihče. Kratko bomo potegnili vsi mi, ko bomo stari in bolni ter bomo vse pogosteje plačevali iz lastnega žepa, kdor si bo to s skromno pokojnino sploh lahko privoščil.« In nadaljuje: »Te stvari me res žalostijo in jezijo. Ko smo se dogovarjali o Sporazumu, nisem sedela sama. Cela ekipa zdravnikov je bila v pogajalski skupini vlade. ZZZS je bil ves čas poleg. Če bi danes imeli standarde in normative ter referenčne cene storitev, bi bilo vse bistveno drugače. Določili bi lahko cene programov, cene materiala, izvedli skupna javna naročila, in bi stvari reševali drugače. Mi smo stvari vseeno premaknili z mrtve točke s pomočju tujcev. Pridobiti sem nam morala evropski denar in strokovnjake, da smo lahko opravili prvo stroškovno analizo, ki je pokazala, kakšne so razlike v stroških/cenah programov po bolnišnicah. Človek se vpraša: zakaj? V Sloveniji vsi samo govorijo, kaj bi bilo treba narediti v zdravstvu, a zadnjih 10, 15 let se ni naredilo praktično nič. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) sem dve leti prosila za pomoč pri postavitvi meril in kriterijev za vzpostavitev javne zdravstvene mreže. Nato sem morala tujce prositi za denar in strokovnjake, da je ta program narejen nekje do polovice. Danes pa ne vem, ali se še kaj dela na tem ali ne. Jaz imam v primopredajnem poročilu vse zapisano. Ampak menim, da velike večine niti ne zanima, kje je srž problema.«

STA
Milojka Celarc se je prvič po koncu mandata odzvala na kritike njenega dela.

»Je to normalno?«

V pogovoru se je dotaknila tudi (ne)ukinitve dopolnilnega zavarovanja: »Se vam zdi normalno, da iz dopolnilnega zavarovanja plačujemo za prekladanje računov, za visoke plače, božičnice, dobičke zavarovalnic, njihove obratovalne stroške in podobno? Vzajemna je po zaključnem računu leta 2017 porabila 8,5 milijona evrov za stroške za pridobivanje novih zavarovanj. To so zgolj provizije za to, da zavarovalnica drugi prevzema zavarovance. A veste, koliko tisoč ortopedskih operacij se izvede za ta denar? Sem izračunala, to je denar za 5000 ortopedskih operacij. S tem se pa nihče ne ubada. Seveda ne. Osem milijonov evrov je veliko denarja in s tem se da tudi marsikaj kupiti, kajne? Pa se vam zdi normalno, da se v času rednega delovnega časa dela redni program po podjemnih pogodbah? Pa še bi lahko naštevala.«

Narod dokaze hrani

Kolar Celarčeva nam je skozi pogovor, v katerem se ji je večkrat ob razburjenju celo zatresel glas, omenila, da bi lahko z dokazi, ki jih ima, tudi marsikoga prikazala v drugačni luči, kot ga danes vidi javnost: »Narod dokaze hrani. Jaz sem vstop v politiko drago plačala. Mogoče pa bo čas omogočil, da bom nekoč vse to objavila. Ampak takrat bo prepozno, ker bo sistem uničen. Žalostno je, da moje delo ceni Svetovna zdravstvena organizacija in me ceni Evropska komisija, ki je pozvala vlado, naj da zakone, ki so pripravljeni, vsaj v javno razpravo, saj do zdaj ni bilo narejenega nič novega, lastna država pa ne. Borila sem se pa le za to, da bi ljudje imeli vsaj približen dostop do zdravstvenih storitev. Kaj naj storijo upokojenci s 500–800 evri pokojnine? Veste, koliko stane oskrba v domu starejših? Nekateri pa iz tega kujejo astronomske dobičke. Si želimo tako Slovenijo? To je zame pravo referendumso vprašanje: si želimo tako zdravstvo ali ne?«