zaupanje je za naivne

Kaj zastruplja naše okolje in česa se moramo bati?

Marija Šelek / Revija Zarja
9. 2. 2019, 07.41
Deli članek:

Onesnaženo okolje je peti dejavnik za zgodnjo smrt, a na državo se žal pri njegovem varovanju ne moremo več zanesti.

Shutterstock/montaža JK
Uporaba pesticidov se je v zadnjih 40 letih povečala za trikrat (proizvodnja, gospodinjstvo, kmetijstvo), kemikalije v okolju pa so po mnenju strokovnjakov tudi vzrok za upad plodnosti.

Državnim institucijam je treba nenehno gledati pod prste, saj se prevečkrat zasleduje le interes industrije, iz pomembnih razprav in odločitev o zakonskih podlagah pa se zadnje čase izključuje celo strokovnjake (torej znanje). Ljudje bodo še vedno umirali zaradi posledic dela z nevarnimi kemikalijami in snovmi. Kapital ubira vedno nove poti, vse postaja blago – tudi življenja naših otrok.

Državni organi pomagajo kapitalu, ne ljudem

Vse zapisano iz uvoda smo nedavno izvedeli na sedmem srečanju o kemijski varnosti v organizaciji Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo Interne klinike UKC in Sekcije za klinično toksikologijo. Iz pogovorov strokovnjakov je postalo očitno, da se moramo odločiti, v kakšnem okolju želimo, da rastejo naši otroci – in ukrepati. Prejemnik Goldmanove okoljske nagrade Uroš Macerl iz zasavskega Eko Kroga se je pred petnajstimi leti odločil, da se bo boril – zavoljo otrok. Z izkušnjami in pomembnimi ugotovitvami, ki jih je s somišljeniki in aktivisti pridobil v teh dolgih in napornih letih dokazovanja, da sežiganje odpadkov v Lafarge Cementu Trbovlje škodi okolju in zdravju ljudi, je navdušil strokovno javnost. »Naša okoljska zakonodaja je zastavljena tako, da ob minimalnem in napovedanem nadzoru spretnejšim upravljavcem omogoča velike emisije v mejah dovoljenih mejnih vrednosti, v postopkih se zgodi celo, da državni organi, ki naj bi državljanom po svoji osnovni funkciji zagotavljali zdravo bivalno okolje, nastopajo proti ljudem ter s svojimi izjavami ali meritvami pomagajo kapitalu,« je opozoril in dodal, da ob tem pozabljamo, da je izraz »mejna vrednost« vedno zgolj in samo kompromis med tehnološkimi dognanji, sprejemljivimi stroški in vplivi na okolje oziroma zdravje ljudi. »Predvsem pa je to izraz, ki zastrupljanje ljudi dopušča.«

Andrej Križ
Uroš Macerl

Kdo bo odgovarjal? Nihče!

Macerl nam zastavlja vprašanje: ali naj zaupamo državi in njenim institucijam, da nas bo varovala? »Zaupanje je za naivne. Nadzor civilne družbe je nujen. Okoljska dovoljenja bi morala biti poglobljena študija strokovnjakov, ampak ni tako! V to se vključujejo vsi, ki se ne bi smeli. V postopku v primeru Lafarge so bili to politika, francoska ambasada, lobisti, Evropska banka za razvoj (ki je sama naročala študije) – ter še drugi pomembni in močni igralci. Če ti uradni organi dovolijo vse, nikoli ne kršiš zakona!«

Akreditirani laboratoriji v državi so znova in znova podajali dokaze, da sežiganje v Lafargeu njihovim otrokom ne bo škodovalo. Žalostno je, da so morali državljani poiskati pravno pomoč v borbi proti državi, ki bi nas morala varovati. »Žalostno je, da so prenekateri strokovnjaki, ki so nam z veseljem in zagnanostjo pomagali, to morali storiti potihem, ker so se bali za svoje službe.« Nekdo se je moral na uradno soglasje, s katerim se ni strinjal, podpisati. Po svoje je protestiral tako, da se je podpisal »na glavo«.

Zadnja razsodba, ki se je za zasavske aktiviste ugodno razpletla, nosi datum 11. oktober. »Kdo bo odgovarjal za to, kar so počeli in nam škodili toliko časa? Nihče,« je bil jasen Macerl. Vsa ta leta so padali dobički v žepe, zdravje ljudi je bilo ogroženo, posledice na zdravju se bodo kazale v prihodnosti, odgovarjal pa ne bo nihče! »Okoljska inšpektorica je pet let gledala meritve v tovarni z nekalibrirano napravo (ugotovili so, da so bile meritve nekompatibilne z našo zakonodajo) – inšpekciji in vsem, ki so stali za takšnimi dejanji, se ni zgodilo NIČ!«

Kupujejo ljudi, ki jih zastrupljajo

Meritve so napovedane, izvajalci meritev so na trgu, izbere jih tovarna, ki mora biti nadzorovana. Se vam zdi to recept za neodvisen rezultat? »Meritve se izvajajo tako dolgo, dokler naročniki niso zadovoljni z rezultati. Potem se ugotovitve pošlje na ARSO, kjer jih pospravijo v predal.«

Da so lahko začeli bitko proti Lafargeu, so imeli srečo v nesreči – Macerlova parcela je bila del vplivnega območja (to je prostor ob načrtovanem objektu ter nad in pod njim, v katerem je predvidena dopustna emisija snovi ali energije iz objekta v okolje), zato je bil lahko stranka v postopku. Ko je bilo francoskemu velikanu jasno, kakšno napako so z določitvijo vplivnega območja naredili, so ponovno določili vplivno območje. Tokrat so bili natančnejši – določili so ga do parcele natančno! »Tako so izključili vse stranke v postopku! Kako naj se borimo proti temu?!«

S kom se mora danes boriti okoljevarstvenik, če se zaplete s takimi in podobnimi težkokategorniki? »Z vrhunskimi službami za stike z javnostjo, najboljšimi pravniki, sprevrženo stroko, gospodarsko in finančno elito, politiko, z državnim aparatom. Na svojo stran s številnimi donacijami pritegnejo tudi družbo – zelo premišljeno podpirajo lokalna športna društva, donirajo zdravstvenim ustanovam, obdarujejo otroke in seveda ponujajo delovna mesta – in na tak način kupujejo ljudi!«

Ljudje, združujmo se!

Študije, ki so dokazovale enormne vplive na ljudi, niso bile in niso dovolj. Treba je ukrepati. Treba je škodljivo dejanje preprečiti, ustaviti. »Posameznik v boju za zdravo bivalno okolje proti interesom mednarodnih korporacij skorajda nima možnosti. Edino, kar lahko pripelje do uspeha, je združevanje ljudi! Šteje vsak glas!« Še posebej je nagovoril zdravnike, saj je njihov glas lahko odločilen.

Če bi se ob povišanju dovoljenih vrednosti (okoljevarstveno dovoljenje dovoljuje sedem ton benzena – petkrat več, kot je predpisano – in 20-krat višjo vrednost skupnega organskega ogljika!) takoj odzvala vsa strokovna javnost z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje na čelu, bi boj zasavskih aktivistov trajal pol leta. Ker jih je preveč molčalo, so potrebovali 15 let.

Macerl je izvzel nekaj zasavskih zdravnikov ter tudi dr. Mirana Brvarja in dr. Metodo Dodič Fikfak. »Hvala vsem, ki se upajo izpostaviti. Kaj bo po tem, ko se bodo ti zdravniki upokojili? Manjka nam mladih zdravnikov, ki se bodo v takih bojih upali izpostaviti!« Seveda se zaveda, da so zdravniki pod hudimi pritiski, izpostavljeni grožnjam in tožbam, vendar njihov glas nujno potrebujemo. »Ljudje jih že od nekdaj spoštujemo in upoštevamo njihovo mnenje!«

V takih bojih pa ni vse samo slabo. »Veliko je tudi zadovoljstva. Meni se je zgodila izpolnitev sanj. Samo te dimnike smo morali ugasniti. Zakaj to počnemo? Samo čista vest naj bo dovolj!«

Šimen Zupančič
dr. Metoda Dodič Fikfak

Problem so legalni onesnaževalci

Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak je izjemna strokovnjakinja, ki ji nikoli ni težko povzdigniti glasu za najšibkejše v delovnem procesu. Spomnila nas je na zastrupljeno doto, ki smo jo Slovenci dobili v dolgih letih: Anhovo zaradi onesnaženja z azbestom, Mežiška dolina zaradi svinca, onesnaževanje Bele krajine s PCB, ki je trajalo nekaj desetletij (začelo se je leta 1986, razpolovna doba polutanta pa je 50 let), Celjska kotlina zaradi težkih kovin (Cinkarna), Vrhnika zaradi odpadkov IUV ter »naravno« onesnaženje nekaterih krajev in jam z radioaktivnim radonom (tudi v Postojnski jami). »Največji problem so legalni onesnaževalci, saj je za nadzor odgovorna industrija sama. Zaradi dvomljivega nadzora izpustov tako ne poznamo prave razsežnosti onesnaževanja slovenskega okolja z novodobnimi karcinogeni. Glede na vsebino proizvodnje pa lahko posredno sklepamo, kaj se dejansko spušča v okolje in čemu so izpostavljeni delavci. Tako neka tovarna na Gorenjskem spušča v zrak formaldehid – po njihovih meritvah v dovoljenih mejah in v skladu z izdanim okoljevarstvenim dovoljenjem –, ker pa gre za karcinogen, ki sodi v prvo skupino karcinogenosti po IARC, zanj seveda ni varne meje. Res pa je, da v naših okoljskih aktih formaldehid ni napisan kot karcinogen, prav tako takšna nista kremenčev pesek ali lesni prah.«

Podkupljeni znanstveniki

Vendar pa kremenčev pesek Fikfakova navaja kot še vedno enega najpomembnejših povzročiteljev raka delavcev v industriji in gradbeništvu. Gradbeništvo namreč ostaja sektor z najvišjim bremenom pljučnega raka. V Evropi je kremenčevemu pesku izpostavljenih od tri do pet milijonov delavcev. Najbolj izpostavljeni so rudarji in delavci v gradbeništvu. Kremenčev pesek povzroča silikozo in zadnje čase opažajo, da za silikozo zbolevajo tudi delavci iz drugih sektorjev – pri izdelovanju umetnega kamna, na primer. Najbolj so izpostavljeni zaradi peskanja, vrtanja, poliranja, kjer uporabljajo nova ročna orodja visokih frekvenc, pri tem se ustvarjajo prašni delci, ki gredo globoko v pljuča. »Delavci bi morali nujno spraševati in se dobro pozanimati, s kakšnimi svedri delajo – pomembna je debelina svedra in število vrtljajev,« svetuje zdravnica, ki je tudi povsem odkrito izrazila skrb zaradi korupcije strokovnjakov in omenila, da se je poučila, kako ugotoviti, da strokovni članek ni plačan. Gre za dolgotrajno luščenje podatkov ter ogromno preverjanja in preračunavanja. »Ni več tako, kot je bilo. Industrija je vedno bolj premetena in nas prehiteva, zato lahko v prihodnosti pričakujemo nova bremena rakov zaradi novih in starih (tudi nesaniranih) karcinogenov.«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 6, 5. 2. 2019
Zarja št. 6, 5. 2. 2019