V Kemisu še kar sadijo rož'ce

Dan odprtih vrat na prizorišču katastrofe

Jure Aleksič / Revija Zarja
26. 9. 2018, 06.58
Deli članek:

Ne zgodi se prav pogosto, da na prizorišču katastrofe priredijo dan odprtih vrat. A prav to se je zgodilo 13. septembra na Vrhniki, ko je vodstvo Kemisa na svoje dvorišče povabilo člane lokalne skupnosti.

Šimen Zupančič
Povabili so člane lokalne skupnosti.

Glavni namen je bila predstavitev poteka obnove po požaru v razvpitem objektu, ki je na tisti usodni majski dan v okolico poslal več kot dvesto ton zgorelih strupov. 

Četico občanov in novinarjev je na vročem popoldanskem betonu sprejel sam novi direktor podjetja Boštjan Šimenc. Ob strani mu je stal bivši direktor Emil Nanut. Težko bi torej govorili o izmikanju, saj sta bila na voljo za vsa vprašanja, ki jima jih je zastavljala zainteresirana javnost.

Kot bi lahko pričakovali, sta na ena odgovorila bolje kot na druga. Vsekakor sta za tiste, ki se jim zdi ostanek Kemisa v občini sprejemljiva možnost, predstavila venček zelo spodbudnih novic o obnovi.

»To bi tudi jaz rad vedel!«

Obljubila sta, da je novi protipožarni varnostni sistem »totalen nadstandard« ne samo po evropskih, temveč celo po občutno strožjih ameriških kriterijih. Avtomatska gasilna naprava na celotni površini skladišča in obdelave odpadkov, dodatne protipožarne stene, posebna loputa v Tojnici, namesto vode za gasilo težka pena, poleg štirih že obstoječih je bilo še šest Kemisovih zaposlenih poslanih na šolanje za operativne gasilce. »Projektanti so mi zagotovili, da bodo škropilniki zadostovali, a sem vseeno vztrajal tudi pri novih protipožarnih stenah!« se je pohvalil Šimenc.

Nekoliko manj spodbuden vtis je lahko novinar Zarje dobil, ko je novemu direktorju postavil naslednje vprašanje: »Mediji smo objavili pričevanja Vrhničanov o tem, kako so jih med snubljenjem pred gradnjo Kemisa peljali na ogled v Avstrijo. Pri tem so jim razkazali povsem drugačen, neprimerljivo modernejši in varnejši objekt od tega, ki so ga Vrhničani potem dobili. Če je podjetje takrat tako surovo zavajalo občane, zakaj bi mu verjeli tokrat?«

»Saj to bi vendar jaz rad zvedel!« je strastno vzkrilil gospod Šimenc. »To je bilo namreč še pod starim, zdaj žal že pokojnim direktorjem.  Ampak prav to bi jaz rad – da mi nekdo pove, kam točno so jih peljali in kaj so jim pokazali! Šele potem bi vam lahko ustrezno odgovoril na vprašanje.«

Tudi gospod Nanut, ki je stal kak meter stran, ni znal o tem ponuditi nobene uporabne informacije. Dejstvo, da oba hrepenita po tem, da bi ju glede tako ključnega vprašanja razsvetlil kdo od zunaj, je najbrž dovolj zgovorno samo po sebi. Da v podjetju gorečih serverjev brez back-upa tega podatka očitno nimajo nikjer zabeleženega, pa nas najbrž tudi ne bi smelo preveč presenetiti.

Šimen Zupančič / Revija Zarja Jana
Vsakomur, ki zgodbo spremlja od začetka, je namreč kaj hitro postalo jasno, da imamo v slovenski državi bistveno večji problem kot s Kemisom s samo slovensko državo.

Nihče ni tega od nas zahteval

Ker se dneva odprtih vrat ni udeležilo prav veliko občanov, je bila debata večino časa dokaj umirjena. V treh urah je samo eden od prisotnih izgubil živce in oba direktorja napadel: »Ob takih strupih, kot jih skladiščite, niste imeli niti 24-urnega požarnega varstva! Pa kako ste si vendar lahko privoščili kaj takega?!« Na to je bivši direktor Nanut v svoji že večkrat izpričani nenavadni resnicoljubnosti odvrnil: »Ker ni tega od nas nihče zahteval.«

In prav tu je dejansko srčika celotne zgodbe. Prav zato bi lahko dobronamerni opazovalec novemu direktorju Šimencu celo oprostil, da je milo tožbo zaskrbljenega starša o tem, kako ni bila tisti dan zagnana niti sirena za javni preplah, presekal z: »Pa kaj zdaj to govorite meni?«

Vsakomur, ki zgodbo spremlja od začetka, je namreč kaj hitro postalo jasno, da imamo v slovenski državi bistveno večji problem kot s Kemisom s samo slovensko državo. Tudi v Zarji smo že večkrat podrobno razčlenili epski niz sramotne nesposobnosti ustreznih javnih služb. In to na čisto vseh ravneh, od lokalne do zvezne. Samo za telegrafsko rekapitulacijo te morilske šlamparije bi potrebovali vsaj še en takle članek. In če bi ga napisali, bi na koncu sila težko obranili tezo, da je šlo samo za nesposobnost.

Tako lahko direktorju Šimencu celo previdno pokimamo, ko je dal občanom na večino tistih najbolj sršečih vprašanj vedeti, da bi jih veljalo v resnici nasloviti na državo. Država pa na Kemisovo parkirišče seveda ni poslala nobenega predstavnika.

Inšpektorat ne priznava sodišč?!

No, morda bi morala tudi Republika Slovenija vsake toliko prirediti dan odprtih vrat. Tokrat bi to v prostorih ministrstva za okolje konkretno morali storiti Inšpektorat RS za okolje in prostor, Agencija za okolje in Inštitut za javno zdravje. Tako bi lahko upravičeno razjarjeni občani vsaj povedali svoje pravim obrazom.

Med drugim zato, ker država vrhniški občini po okoljskem razdejanju še vedno ne dovoli niti statusa stranske stranke v inšpekcijskem postopku. Pravzaprav počne vse, da bi ji ta status odrekla, in v ta namen izvaja vedno bolj mrzlične birokratske lupinge. Status stranke v postopku skuša Vrhnika med drugim pridobiti zato, da bi lahko ob obnovi Kemisa sploh kdo sprožil postopek za presojo, ali Kemis za nove posege v konstrukcijo potrebuje gradbeno dovoljenje. Državnim organom se to pač ne zdi vredno storiti.

Bobo
Tako onesnažen je bil potok Tojnica, takoj po nesreči.

Inšpektorat je vlogo občine že dvakrat zavrnil, kot je to na naslednji stopnji storilo tudi ministrstvo za okolje. Potem je zadeva romala na upravno sodišče. Ko je o zadevi prvič odločala sodna, ne izvršna veja oblasti, je prišlo do dramatičnega zasuka. Tako jasne in do inšpektorata agresivne sodbe ni pričakoval nihče. Upravno sodišče je namreč presodilo, da je bila vloga zavrnjena neupravičeno, saj da je občina predstavila dovolj prepričljive argumente. Še več, sodišče je inšpektoratu celo jasno zapovedalo, da je njegovo sodbo dolžen upoštevati.

A kaj je na to storil inšpektorat? Mirno je ignoriral celo tako jasen napotek in si privoščil pravni salto mortale, saj se je samoiniciativno odločil, da v »izjemnih primerih« tovrstnih sodb ni dolžen upoštevati.

Ko sem za komentar poprosil uglednega ustavnega pravnika Andraža Terška, je izjavil: »Najpomembnejši del naše pravne (ne)kulture je izkustveno potrjeno dejstvo, da uradne osebe in predstavniki državnih institucij lahko kršijo ustavo in zakone ali ne spoštujejo sodb sodišč, pa za to ne odgovarjajo in niso kaznovani. Zato tako ravnajo vse bolj in vse pogosteje, nadzorni mehanizmi pa jim to še naprej in vse bolj dopuščajo.«

V resnici so veselo kršili predpise

Vrhničane je dodobra razkurila še ena stvar. »Predstavniki Kemisa so v dialogu z lokalno skupnostjo ves čas žebrali mantro, da niso kršili nobenega zakona,« zmajajo z glavo predstavniki vrhniške Eko iniciative. »A ko je odvetnik vrhniške občine od ministrstva za okolje zahteval vse informacije javnega značaja, je zajetno balo papirjev po nekaj mesecih celo dobil. In ko smo se občani zakopali vanjo, smo ugotovili sila zanimivo reč.«

Območna enota inšpektorata za okolje in prostor v Novi Gorici je namreč 6. junija izdala odločbo, da sta Kemis in njegov nekdanji direktor Emil Nanut kršila okoljevarstveno dovoljenje in zakon o varstvu okolja. Po ugotovitvah inšpektorata na prvi stopnji naj bi Kemis in Nanut kot odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo.

Kemis naj bi predpise kršil, ker ni zagotovil zajema gasilskih vod in razlitih nevarnih snovi. (In ker podjetje na dan inšpekcijskega pregleda konec maja 2017 ni zagotovilo obratovanja v skladu z dovoljenjem, saj ni ustavilo naprave za predelavo ali odstranjevanje odpadkov.)

STA
Zgorele so predvsem embalaža nevarnih snovi, olja, odpadne barve, zdravila, baterije, sijalke, laki …

Prvostopenjski inšpektorat je tako obema izrekel opomin in naložil globo: Kemisu v višini 265.000 evrov, Nanutu pa v višini 12.500 evrov.

A ko je direktor Kemisa natanko mesec dni po izreku sodbe izrazil željo, da bi se udeležil seje občinskega sveta in posredoval podatke o delovanju Kemisa po požaru, ni niti črhnil o omenjeni odločitvi inšpektorata.

Nanut sicer pravi, da tega ni omenil, ker odločba zaradi pritožbe še ni pravnomočna. Poleg tega vodstvo Kemisa še vedno vztraja, da ni kršilo ne okoljevarstvenega dovoljenja ne okoljske zakonodaje. In da so prepričani, da bo tudi inšpektorat spoznal svojo zmoto.

A tisti militantnejši Vrhničani pravijo, da bivšemu direktorju zamolčanja ne bodo tako zlahka pozabili. »In tudi zato s toliko večjo nejevero spremljamo, kako se Kemis še naprej postavlja v vlogo žrtve,« pravijo člani Eko iniciative. »In kako poziva k dialogu z lokalno skupnostjo, češ da ga mi zavračamo. Kar sicer ni res – je pa res, da dobivamo čedalje močnejši občutek, da taka debata sploh ni možna. S kom naj se vendar pogovarjamo? Predstavnike lokalne skupnosti so najprej peljali v Avstrijo pokazat čisto drugačen objekt, kot so ga potem zgradili, nakar so to isto skupnost iz vnebovpijoče malomarnosti zastrupili, za nameček pa smo šele sami iz papirjev zvedeli, da so nam lagali o tem, da niso kršili predpisov. To so pa res krasne osnove za konstruktiven dialog, kajne?«

Kar sami počistite za nami

Ko lokalna civilna skupnost pravi, da se Kemis rad postavlja v vlogo žrtve, žal ne gre za prazno bojno retoriko. »Kemis je tako postal idealno orodje za osebno promocijo posameznikov, merjenje moči in tlakovanje političnega udejstvovanja,« je med drugim zapisala PR-služba podjetja v analizi rezultatov svoje interne raziskave, to je objavila tudi v lokalnem glasilu Naš časopis.

Kar so, glede na to, kaj je doletelo Vrhniko, neverjetno agresivne besede. Sploh če upoštevamo, kaj se v Republiki Sloveniji dejansko zgodi tistim, ki pasivno in zaupljivo čakajo svojo usodo.

Recimo vrhniškemu gasilskemu društvu. Kljub temu da je le herojska požrtvovalnost gasilcev rešila regijo pred kataklizmo neslutenih razsežnosti, so morali denar za uničeno opremo v veliki meri poravnati sami Vrhničani. Kar 90.000 od 120.000 evrov je šlo iz občinskega proračuna. Odškodninski zahtevek občine je bil pri zavarovalnici namreč zavrnjen, Kemis pa je prispeval le ušivih 30.000 evrov. Vse lepo v skladu z zakoni in predpisi.

Je na tej točki treba posebej opozoriti, kaj to pomeni? V kakšno nezaslišano gangreno je v Republiki Sloveniji mutiral odnos med kapitalom in državljani?

Ob tem dodajmo le še, da je v takih rabotah tudi mnenje predstavnikov ljudstva čedalje bolj nepomembno. Na zadnjem glasovanju je kar 23 od 24 vrhniških občinskih svetnikov Kemisu jasno pokazalo vrata, eden pa se je vzdržal. V pregovorno razklani državi je taka politična enotnost sicer čista znanstvena fantastika. Pa tako jasno sporočilo Kemisa vseeno ni odvrnilo od namere, do začne do konca letošnjega leta spet obratovati s polno kapaciteto.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.

Zarja št. 39
Zarja št. 39