Temni demoni interneta

Psihopati, ki v plašču anonimnosti uživajo v nesreči drugih

Jure Aleksič / Revija Zarja
7. 8. 2018, 06.50
Deli članek:

Na TV3 smo si nedavno lahko ogledali izredno zanimiv dokumentarec z naslovom Razmah trolov.

Revija Zarja

V njem je bila plastično prikazana še ena moderna kuga, ki se je namnožila po tem, ko je internet najprej preplavil in potem preprosto prevzel vse pore našega družbenega življenja. Kot pove sam naslov dokumentarca, se ta kuga imenuje dvig trolov.

Gotovo ste že slišali zanje. Angleški samostalnik »troll« prihaja iz stare norveščine, kjer pomeni hudobnega škrata ali grdina. Troli iz bogate zakladnice skandinavske folklore so bili svojčas imeniten pripomoček za strašenje neposlušnih otrok. Danes pa je v popularnem slengu trol izraz za osebo, ki na medmrežju načrtno seje razdor.

Morda najpreprostejša definicija trola je »nekdo, ki znaten del svojega časa posveča napadanju drugih ljudi na spletu«. In tega je z vsakim letom več in več. Po neskončnih digitalnih prostranstvih troli veseljaško netijo prepire, trosijo neokusne ali odprto sovražne pripombe in se na vse druge možne načine podelajo na najosnovnejši spletni bonton.

Številne osebnosti iz predvsem ameriškega in angleškega javnega življenja so se morale že zdavnaj navaditi, da na zatilju nenehno čutijo njihovo vrelo sapo. Pogosto pa napadajo tudi povsem navadne ljudi. Ko enkrat najdejo ustrezno žrtev, troli vanjo zasadijo čekane in je preprosto ne izpustijo. Nekako tako kot bojni psi na kokainu.

Žalitve brez meja

Pri tem ne gre samo za zbadljivke in laži. V nekih drugih, bistveno nedolžnejših časih ob zori interneta so bili troli predvsem pametni mulci s preveč časa, ki so se radi veliko šalili na račun recimo ljubiteljev mačk. No, »podvigi« današnjih trolov žal odsevajo neko neprimerno temnejšo resničnost.

Hecanje tako ni več hecanje, temveč brutalno žaljenje. Čedalje pogostejši so tudi trolovski pozivi k fizičnemu nasilju ali celo posilstvu izbrane tarče. Troli posebej radi tarčinemu delodajalcu pošiljajo skrbno skovane laži o tem, zakaj bi jo veljalo odpustiti. Najbolj brezsramni med njimi so izumili celo posebno podpanogo, tako imenovani RIP trolling. Skovanka se je rodila iz angleške fraze rest in peace oziroma počivaj v miru. Ko nekdo umre, se lahko zgodi, da zanj postavijo posebno stran sramu. Ali pa morda smetijo kar po njegovem uradnem Facebookovem memorialu.

(»Zanima me, kaj Satan zdajle počne z njo?« morda sladostrastno drezajo v žalujočega očeta nedavno tragično preminule mladenke. Včasih objavljajo celo seksualno eksplicitne fotomontaže ali morda fotomontaže pokojnikovega razpadajočega obraza.)

Uživati v nesreči drugih?

Gotovo ob omembi teh konceptov bolščite vanje približno tako nejeverno kot sam avtor teh vrstic. Kaj vendar sploh imajo od tega? se najbrž osuplo sprašujete. Odgovor na to vprašanje lahko najbolj ekonomično podamo v obliki še ene novodobne angleške skovanke, in sicer množinskega samostalnika LULZ. Odgovor se torej glasi: to počnejo zaradi LULZ-ov.

Ta odurni neologizem pomeni »zabava na račun nesreče drugih«. Kot tak je neposredni bratranec bistveno starejše nemške besede schadenfreude, ki pomeni natanko to. Povedano po naše: bolj ko je srdito ranjen odziv na njegovo dejanje, srečnejšega se počuti trol. In bolj popularna postane tarča. Največja terna je, če začne kdo vreščati ali celo jokati. Tak si kaj hitro pridobi status »LULZ-krave« in se hudobnežev potem pogosto nikoli več ne znebi.

Osnovni princip, ki poganja te beštije, je pravzaprav strašljivo preprost. Kolikor je to normalno socializiranemu človeku težko doumeti, je njihova glavna nagrada za vložena čas in trud bolečina, ki so jo prizadejali sočloveku. Študije so namreč pokazale, da dosegajo spletni troli zelo visoke ravni narcisizma in psihopatstva. Še prav posebej pa je zanje značilen močno povišan sadizem, ki skupaj z machiavellijanstvom tvori »črno tetrado« moderne psihopatologije.

Ampak povejmo vendarle še preprosteje: predstavljajte si tisti občutek globokega ugodja, ko na vrel julijski dan prvič obliznete svoj najljubši sladoled. No, približno tako se tipični trol počuti, ko svojo tarčo spravi do živčnega zloma.

Revija Zarja

Vest? Kakšna vest?

»Internet je v nas osvobodil temnega demona,« je v uvodu omenjenega dokumentarca razmišljal ugledni britanski psihiater dr. Raj Persaud.

»Problem s spletom je, da normalizira ekstremno vedenje,« je skušal malce kasneje razčleniti problem. »Hkrati pa krepi čredništvo. Če nekdo postane negativen, se okrog njega kaj kmalu nabere cela vrsta posnemovalcev, ki skupaj tvorijo pravi slap negativnosti. V resničnem življenju tega praviloma ne zasledimo – vsaj ne na ta način.«

K čemur lahko primaknemo samo: i, seveda, ko pa internet dostavi tisto ključno manjkajočo sestavino, torej anonimnost.

Klasik stare šole ameriškega cinizma Ambrose Bierce je človeško vest opredelil kot »notranji glas, ki nas svari, da nas morda kdo opazuje«. No, na spletu je naša identiteta lahko povsem zakrita. In zato mnogi, ko se priklopijo na mrežo, vest lepo položijo ob monitor in se več ne menijo zanjo. Tako se čedalje več ljudi zavija v plašč anonimnosti, da lahko iz njega varno bruhajo svoja gnev in bedo. Ker jim anonimnost omogoča veseljačenje brez posledic, se čedalje raje vračajo nazaj in terjajo vse večje in večje odmerke tuje bolečine.

Nikar ne hranite trolov! Rastoča armada trolov spletno skupnost veliko stane na različne načine. Najočitnejši je ta, da motijo normalen potek stvari. Poleg tega širijo laži, razpečujejo slabe nasvete in pogosto celo za vedno razsujejo občutek zaupanja znotraj posameznega foruma.

No, bolj ko je družba seznanjena s to novo kugo, uspešneje se proti njej lahko bori. Pri tem lahko največ stori prav posameznik, torej vsaka posamezna potencialna LULZ-krava. Pri tem se je treba zavedati, da je trol predvsem terorist, kar pomeni, da mu pravo moč da naša reakcija na njegov teror. Če ga na družabnem omrežju preprosto blokiramo in pri tem niti ne odmahnemo z roko, iz tega najbrž ne bo počrpal prav veliko LULZ-ov.

Prvo pravilo odpora se tako glasi: nikar ne hranite trolov!

Grozljiva resnica

Pri najvztrajnejših psihopatih to seveda ni dovolj. V razvitem svetu lahko za boj proti takim žrtve najamejo posebne digitalne forenzične detektive. A ti forenziki so se s statistično analizo skozi čas dokopali do posebej boleče resnice: za najbolj umazanimi napadi se največkrat ne skrivajo neznanci, temveč žrtvini sodelavci, »prijatelji« in pogosto celo družinski člani.

Da bi lahko to zadnjo ugotovitev ustrezno razčlenili, bi gotovo potrebovali poseben članek. A kako lahko strokovnjaki s tako prepričanostjo sploh trdijo tako grozljivo reč? Hja, predvsem zato, ker je tisti plašč anonimnosti, v katerega se na spletu tako sladostrastno ovije trol, v glavnem čista iluzija.

Veliko večino trolov na srečo tvori trop ta zadnjih amaterjev, ki za sabo ne znajo niti zabrisati e-sledi. Vse, kar počnemo na spletu, se načeloma arhivira. Eden najbolj iskanih digitalnih forenzikov Roman Horak ocenjuje, da le nekje 15 odstotkov vseh trolov obvlada ustrezno tehnologijo. »Preostalih 85 odstotkov pa za sabo pušča sledove – ves čas, vsako minuto, vsako sekundo, pravkar.«

Kar nam kot družbi omogoča, da se proti tem pohabljenim bizgecem borimo tudi na ravni skupnosti. V Angliji so tako recimo močno poostrili zakonodajo, ki po novem predpisuje tudi konkretne zaporne kazni.

Usvojena lekcija

V dokumentarcu Razmah trolov smo se lahko poučili o zgodbi gospodične po imenu Isabella Sorley. Danes velja za eno najrazvpitejših otoških trolinj, čeprav je storila »samo« to, da je neke noči pijana kot mavra poslala nekaj tvitov neki feministki, ki se je zavzemala, da bi bila na bankovcu za deset funtov po novem upodobljena kaka ženska. (Na bankovcu za deset funtov sicer že je ženska, namreč angleška kraljica, a pustimo to ob strani.) Pomembno je predvsem to, da je Isabella Sorley tarči med drugim zagrozila s posilstvom. In za to potem preživela dvanajst tednov v kehi.

Nič ni pomagalo, da se je naslednje jutro zbudila z obema vrstama mačka, alkoholnim in moralnim. To je dokazala s tem, da se je, povsem zgrožena nad sabo, feministki nemudoma opravičila in ji zagotovila, da so bile vse njene grožnje povsem brezpredmetne. Kljub temu je požela bes cele nacije in v ženskem zaporu kasneje obveljala za sovražnico žensk, zaradi česar so jo sojetnice večkrat brutalno preteple. Danes pravi, da je usvojila lekcijo, in svoje dneve posveča izobraževanju mladih o pogubnosti alkohola.

Revija Zarja

Vojska za petdeset centov

Amaterskih trolov zaradi njihovega nepoznavanja tehnologije pogosto torej ni težko ugnati v kozji rog. Bistveno težje je shajati, če človeka napadejo poklicni troli. To so dejansko spletni poklicni morilci, ki jih lahko kdorkoli najame, da umorijo posameznikov ugled in duševni mir. Ti znajo seveda za sabo še kako dobro brisati sledi, s tem da so fizično lahko kjerkoli – v Romuniji, Seattlu ali Timbuktuju.

Nič od tega, kar smo doslej popisali, pa za družbo ne predstavlja dvajsetinko take nevarnosti, kot ko se poklicni troli združujejo v cehe. Ki jih za razpečevanje propagande in napade na nasprotnike najraje najemajo najrazličnejše politične opcije.

Če je nemara kdo opazil, da se nam v zadnjih letih demokratični politični ustroj sesuva na celi črti, lahko to v veliki meri pripiše tem organiziranim spletnim tolpam. Nihče ni storil več za razpečevanje lažnih novic in nižanje splošnih standardov debate. Vse več raziskovalcev in komentatorjev opozarja, da so bili politični troli zelo verjetno jeziček na tehtnici pri referendumu o brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa. Kitajska država pa ima za vplivanje na državljane celo posebno armado spletnih hujskačev, tako imenovano Vojsko za petdeset centov, ki po spletu ves čas pridno trobi v isti rog kot partija. (Poimenovana je bila po honorarju, ki naj bi ga vsak spletni vojak dobil za posamezen čivk ali objavo na družabnih omrežjih.)

Hvalabogu smo premajhni za veliko psihopatov

 In kako je s tem pri nas? Hja, zdi se, da nam pri kljubovanju tovrstnim modernim trendom naša domačijskost nekako dobro služi. Res je sicer, da se že ob omembi beguncev tretjina države spremeni v povsem poblaznele trole. A razmah tistih najbolj klasičnih grdinov vsaj za zdaj pri nas niti ni tako zelo pereč problem.

»Na nas se nekaj uporabnikov spleta obrača predvsem zaradi najstniškega nadlegovanja,« pravi Gorazd Božič, vodja Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT. »Prisoten je tudi dejanski kriminal, torej razni nategi za nakazovanje denarja in morda še kak primer, da kdo koga izsiljuje z intimnimi posnetki. Klasično trolanje pa vsaj za zdaj ni tako zelo prisotno.«

Božič ima kot eden naših vodilnih strokovnjakov za spletno varnost že od začetka zelo dober pregled nad digitalnimi pašniki. »Pri nas je bilo to vprašanje vedno bolj obrobno. Smo pač zelo majhna in konservativna družba, ki še ni povsem podlegla odtujenosti, kakršna je značilna za ameriški način življenja. Zaradi naše majhnosti na srečo tudi ne premoremo dovolj velikega bazena deviantov in psihopatov za pravi razmah. No, je pa res, da je to samo ena, in sicer tista bolj optimistična interpretacija. Druga bi lahko bila, da so se pri nas vsi ti devianti usmerili v organiziran politični troling, torej v plačano propagandno vojno … Ker po tem pa v zadnjem času sploh ne zaostajamo tako zelo za razvitim svetom!«

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.