Folklorna dejavnost je speča princesa, tržna niša, ki je ne znamo izkoristiti.
Anže Mulec (arhiv AFS France Marolt)
Mateja Jordović Potočnik
Tjaša Ferenc Trampuš je samostojna svetovalka za folklorno dejavnost pri Javnem skladu za kulturne dejavnosti.
Medtem ko imajo profesionalne folklorne ansamble tako Hrvaška, Srbija kot Makedonija, Madžarska celo dva, ter se inštituti pri njih ukvarjajo z antropologijo plesa, se mi naglas šele letos sramežljivo sprašujemo: Česa nas je strah? Zakaj je vse prepuščeno ljubiteljem, je komu sploh mar za folklorno umetniško zvrst?
Presenetljivo, da govorimo o podhranjeni dejavnosti, ko pa imamo več kot 10.000 članov v folklornih skupinah po vsej Sloveniji. Nam lahko to razložite?
Folklorna dejavnost je močna v ljubiteljskem smislu, kako je marginalizirana in podhranjena, pa lahko najbolje razložim s primerjavo: zborovska, inštrumentalna, plesna, filmska in gledališka dejavnost imajo vse osrednje profesionalne in izobraževalne ustanove, ki skrbijo za razvoj teh kulturnih področij. Torej se z njimi ukvarjajo profesionalci, ki so lahko tudi mentorji. V folklornih skupinah pa učijo preprosto tisti, ki imajo čas in voljo. Večina jih pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti (JSKD) opravi neformalno izobraževanje za vodjo folklornih skupin, s tem da jih ne učijo mentorji, ki bi si z dejavnostjo služili kruh, ki niso formalno izobraženi za to področje, saj folklorna dejavnost nima zagotovljene nobene formalne sistemske oblike izobraževanja. Tudi koreografi in umetniški vodje so ljubitelji.
Folklorne skupine skrbijo za našo plesno, pevsko in glasbeno izročilo.
Posredno se dotikajo nesnovne kulturne dediščine, medtem ko s kostumi posegajo na področje snovne. To dediščino skupine oblikujejo po svoje, za oder, ki ima svoje zakonitosti, in ni res, kot pogosto radi rečejo, da folklorne skupine prikazujejo plese naših dedkov in babic. Daleč od tega! Plese, ki jih poustvarjajo folklorniki, rada primerjam s plesom današnje mladine v diskoteki. Plesi so v preteklosti živeli na zabavah, folklorne skupine pa jih prirejajo za oder, zato ne moremo govoriti, da gre za točno take plese, kot so jih izvajali nekoč. Tudi funkcija plesa ni enaka; ples na zabavi (zase) ali ples, ki se ga izvaja na odru, za publiko.
Se pa le v folklornih skupinah lahko naučiš plesov, kot so kosmatača, štajeriš, šamarjanka …, in je verjetno velika škoda, da se z upadanjem zanimanja mladih za folklorno dejavnost to znanje izgublja?
Zagotovo. Sama se folklorni skupini nikoli nisem pridružila zato, ker bi to povezovala z nacionalno identiteto, temveč sem videla v tej dejavnosti umetniško plat, kakšne zgodbe se da prikazati s folkloriziranimi oblikami plesa. Bi bilo pa zanimivo videti, kako maturanti pred četvorko zaplešejo še kosmatačo in sotiš.
Kaj poleg plesnih korakov pridobi in odnese koristnega za življenje mlad človek, ko se zapiše folklori?
To je velika življenjska šola. Ni pripravništva, ki bi te bolje pripravilo na življenje ali službo kot to. V takem društvu se združi veliko različnih ljudi, ki jih tja pripeljejo različni interesi, ostanejo pa zato, ker jih folklora res pritegne, dobijo prijatelje in dobro družbo. V najvidnejših folklornih društvih pa je tudi mnogo organizacije in večina članov je vpeta v organizacijsko ali umetniško delo. Folklorno društvo je družba v malem: učiš se prilagajanja, tolerance, razvijaš čut za odgovornost; za slovensko plesno izročilo so značilni parni plesi, zato se naučiš še partnerske dinamike.
Folklorniki sami skrbijo za noše oziroma folklorne kostume, znati se morajo popolno naličiti, urediti brezhibno frizuro – vpletati kite, zvijati fige …
Likati in šivati! Tudi moji prvi šiviljski poskusi so se zgodili pri folklornem društvu.
Si fantje še vedno prvi gumb prišijejo prav na folklori?
Predvsem so odgovorni za prenašanje težkih zabojev s kostumi, dekleta ponavadi potisnejo v likalnico in kakšne nogavice zakrpat – ta delitev verjetno še obstaja, vendar si mora vsak fant zlikati svojo srajco. Sicer pa zagotovo v življenju koristi, če si vešč nastopanja, s plesno kilometrino dobiš odrsko prezenco. Ples na splošno skrbi za fizično in še posebej za psihično kondicijo. Nenehno moraš biti pripravljen na korak vnaprej, povezava telesa z umom, pri čemer ne plešeš sam, ampak najprej v paru in še v skupini, glasbeniki morajo znati spremljati plesalce in igrati za ples, tako da ta umetniška zvrst terja nenehno povezanost in čutenje drug drugega.
Jan Kocjan (JK design)
Ali narodno-zabavne oddaje, v katerih se pojavljajo plešoči folklorniki, folklorni dejavnosti bolj škodijo kot koristijo? Kako učinkuje tako pojavljanje na današnjo mladino?
Ta pogled se je v zadnjih letih kar spremenil, saj je narodno-zabavna glasba dobila precejšnjo veljavo. Razumem folklorne skupine, ki plešejo v takih oddajah oziroma prireditvah, saj jim to zagotavlja določen vir preživetja; menim pa, da se na tak način dela več škode. Naš cilj je, da bi se folklorno dejavnost dojemalo kot samostojno umetniško polje. Je pa ne vidim z narodno-zabavnimi ansambli, ker po mojem vabijo folklornike zaradi kostumov, kot kuliso, kjer bi bilo pravzaprav vseeno, ali v ozadju tisto polko in valček plešejo folklorniki v kostumih ali pa pari, ki nikoli niso plesali pri folklorni skupini. Narodno-zabavna glasba je sicer izšla iz ljudske glasbe, vendar gre za povsem avtorsko glasbo.
Bi pa bilo zanimivo, če bi znan narodno-zabavni ansambel naredil priredbo neke ljudske melodije, ki morda tone v pozabo, in bi na to priredbo nekdo naredil koreografijo. Bi tako šlo?
Ja, to bi bilo pa odlično!
Zanimanja za folklorno dejavnost je pri mlajših in starejših dovolj, peša pa pri mladostnikih.
Otroških in starejših folklornih skupin je ogromno, upad je opaziti pri mladostnikih. Zame je to velik alarm in pomeni, da folklorna dejavnost ni privlačna za mlade, zato se mora razvijati s pristopi, zanimivimi za mlade. Folklornik je namreč v vrhunski formi med 16. in 35. letom. Medtem ko ima skoraj vsaka slovenska vas svojo folklorno skupino, vlada v mestih pomanjkanje mladih že kar nekaj let. Včasih jih je k folklornim skupinam mamil obet potovanj oziroma folklornih festivalov po tujini, zdaj so potovanja dostopna skoraj vsakemu, s folklorno skupino pa te čaka garanje. Vendar se ne moreš sam nikoli tako dobro zabavati!
O profesionalnem ali vsaj napol profesionalnem folklornem ansamblu lahko v Sloveniji še vedno samo sanjamo?
Zagotovo bi si zaslužili nacionalni folklorni ansambel, ki bi lahko bil zgled vsem folklornikom, tako kot je na Hrvaškem Lado, v Srbiji Kolo, v Makedoniji Tanec – to so blagovne znamke, ki tudi v turističnem smislu veliko naredijo za državo. Pri nas se na tak način s folklornimi produkcijami ne ukvarjamo, z izjemo nekaterih vidnejših folklornih skupin, ki pa ustvarjajo s premalo financ, zato tudi ne pritegnemo dramaturgov, scenografov, režiserjev … Folklorna dejavnost je kompleksnejša, kot je morda videti na prvi pogled.
Mateja Jordović Potočnik
