Kolumna

Dotik vesolja

Matic Munc
15. 8. 2017, 17.30
Deli članek:

Trmast človek sem. Iz tega razloga vam bom že tretji zaporedni teden besedoval o precej podobni temi.

Arhiv Svet24
Matic Munc, redni kritik socialne države

A obljubljam, da je to zadnjič in kmalu se bomo podali v neke nove vode. Sedim takole zvečer ob obali slovenskega morja, sonce je že potonilo in zvezde se kažejo. Nekateri čakamo na kakšno kapljo meteorskega dežja, da bi z utrinkom v mislih odkljukali kakšno svojo željo. Ozrem se okoli sebe. Magičen trenutek je in osem desetin ljudi okoli mene gleda v ekrane. Neverjetno!

Tamle sedita dve mladi dekleti, pred vsako steklenica piva in vsaka v svojem telefonu. Fant desetih let že več ur nepremično igra igrico s slušalkami na ušesih. Verjetno ni niti opazil, da se je dan prevesil v noč. Sumim, da mnogi niti ne vedo, kaj so Perzeidi, ki nas obiščejo vsako leto ta čas. Noro se mi zdi, da je nad nami vesolje v vsej svoji neskončnosti in skrivnostnosti, velika večina pa izbere zapognjen vrat in brskanje po virtualnem svetu. Vse imamo tukaj na dosegu roke, vendar v rokah stiskamo naprave.

"Vse imamo tukaj, na dosegu roke, vendar v rokah stiskamo naprave. Naše roke so zasedene. Če ne vrtimo vrtavk, tipkamo."

Tamle se s svojo ženo sprehaja možakar in v desni roki krčevito stiska telefon. Čaka nujen klic? Na dopustu. Ob sebi ima svojo izbranko, vendar je danes raje izbral košček tiskanega vezja. Naše roke so zasedene. Če ne vrtimo vrtavk, tipkamo. Vendar so lahko naše roke veliko bolj uporabne za kaj drugega. Dvignejo lahko skodelico kave, obrnejo stran v knjigi, s stiskom roke pozdravijo drugega človeka in ne nazadnje pobožajo in objamejo človeka poleg nas. Ljudje, odnehajte! Ne zapirajte se v svoje mehurčke, stegnite svoje roke do sočloveka, medčloveški stik je pogosto povezan s prijazno telesno gesto, ko potrepljamo, si čestitamo in božamo.

Občutek imam, kot da se vesolje v vsej svoji veličastnosti sploh ne more več dotakniti človeka. Naši predniki so zrli v nebo, praktično enako nebo, saj je 2500 let v razmerjih vesolja nič, in razmišljali, si izmišljevali zgodbe, v konstelacijah videli živali, mitološka bitja, kralje in kraljice. Ob pomoči zvezd so se tudi orientirali, s pogledom v nebo poskušali razbrati vremensko napoved in še veliko več. Danes? Tega ni več. Vesolje ne more več do nas in mi ne moremo drug do drugega. Odtujenost vodi v praznino.

Ne morem iz svoje profesionalne kože in opazujem ljudi. Ja, vem, to je ena najbolj neprijetnih poklicnih deformacij psihologov, vendar si ne znam pomagati. Vsak dan vidim toliko nesrečnih otrok, na katere staši zgolj tulijo, jim ukazujejo, prepovedujejo, popuščajo ali jih preprosto ignorirajo, ne znajo pa se jih več dotakniti. Kot svež vetrc je spoznati dva mlada fanta in dekle, njihovi starši so očitno zgledno opravili svojo odgovornost, so namreč pametni, iskrivi in še zagnani povrh. Ne za neumno šolo, pustimo to, avgust je, temveč za zadeve, ki mogoče v tem življenju štejejo več. Vsi trije imajo okoli 11 let, vendar so preudarni, odlični sogovorniki in dobri tovariši za resnične aktivnosti. Aktivnost ni pritiskanje na gumbe, aktivnost je dejavnost celega telesa. Njim je vredno pokazati koščke vesolja, ker bodo sprejeli in razumeli. Za odtujene pa je malo pozno. Sem zoprn, kajne? Celo tečen? Ena in ista mantra, teden za tednom. Z upanjem, da se prime še koga. V stilu Monty Pythona – in zdaj nekaj povsem drugega.