Novogoričanka Anja, ki šteje 28 let, se je skoraj deset let borila s hudo motnjo hranjenja. Zadnji dve leti počasi okreva, a posledice, ki jih je anoreksija pustila na njenem zdravju, jo bodo spremljale vse življenje.
Naša sogovornica najprej pove, da je, odkar pomni, prvič že kot osnovnošolka, hujšala. Druga dekleta so se ji namreč zdela bolj suha, lepša, zato je stremela k izgubi kilogramov. »Zaradi svoje teže sem se počutila izločeno iz družbe, kar je zelo bolelo,« prizna na začetku.
Izkrivljena podoba
Odločila se je, da bo shujšala. Sama si je sestavljala diete, ki se jih je strogo držala. »Šlo je seveda za zelo radikalen režim prehranjevanja; nekatere dneve nisem jedla nič,« iskreno prizna. Anjina teža je strmo padala; kmalu so kazalci njene tehtnice kazali 45 kilogramov. »Sebi sem se tudi s tako nizko težo še vedno zdela predebela. Nosila sem vrečasta oblačila, da bi skrila telo, s katerim sem bila tako nesrečna. Zato je tudi malokdo opazil, kako suha sem takrat že postala,« se izpove.
Anja zelo obžaluje, da svoje stiske ni zaupala staršem. Vedela je, da če bo to storila, jo bodo odvrnili od hujšanja.
»Ko se danes ozrem nazaj, vidim, da sem imela popolnoma izkrivljen pogled nase in na druga dekleta, ki sem si jih jemala za zgled. V bistvu smo bile po postavi čisto vse bolj ali manj enake, no, morda sem imela res malo širše boke, a jaz sem sebe vseeno videla močno debelo, kar seveda nisem bila,« razlaga svoje takratno dojemanje.
Hrana se ji gnusi
»V svojem najtežjem obdobju, po koncu koncu srednje šole, sem na dan morda pojedla le dva prepečenca in jabolko. Pravzaprav sem takrat prišla v fazo, ko se mi je hrana že povsem gnusila. Občutek lakote je izginil; takrat sploh nisem več vedela, kaj pomeni biti lačen, kar je bilo grozljivo,« ponazori zanjo težke čase.
Anjini starši so kmalu ugotovili, da nekaj ni v redu. Z njo so se na vse pretege trudili, da bi znova jedla, a neuspešno. »Še naprej sem izgubljala težo. Celo tekočin nisem več pila. Bila sem popolnoma podhranjena in dehidrirana. Organi so mi praktično že odpovedovali. Hospitalizirali so me. Takrat sem imela samo 35 kilogramov. Moje življenje je viselo na nitki,« opisuje.
Anja mlade poziva, naj bodo odgovorni in spoštljivi drug do drugega. Naj sprejemajo sočloveka, kakršen je, saj mu lahko sicer povzročijo veliko gorja.
Potem so sledili dolgi, naporni in majhni premiki, ko je vsak dan poskušala pojesti nekaj več in se učiti sprejemati svoje telo. Vse to ji je seveda uspevalo ob strokovni pomoči in podpori družine. Danes ima že skoraj normalno težo, bo pa vse življenje nosila posledice na zdravju, ker je telo v letih, ko bi mu morala dati največ, saj se je takrat razvijala, hudo prikrajšala.
Odgovorna družba
»Mlade punce želim s svojo zgodbo opomniti, da je življenje dragoceno in naj si ne škodujejo. Res je, da je biti najstnik oziroma odraščajoči mladinec včasih zares težko. Iščeš svoje mesto pod soncem in zdi se ti, da so vsi boljši od tebe, da se je ves svet zarotil proti tebi, a v resnici ni tako,« poudarja.
Lasje so ji začeli rasti
Ena od težav, s katero se srečuje in ki jo je zelo prizadela, je izguba las zaradi podhranjenosti. Šele zdaj ji spet rastejo.
Predvsem dekleta opogumlja, naj druga drugo sprejemajo, in četudi je katera med njimi drugačna, izstopa po fizičnih ali kakšnih drugih lastnostih in bi jo zaradi tega najraje odrinile iz svoje družbe, naj jo sprejmejo za svojo in je ne izločajo, sporoča. »Jaz sem si samo želela biti sprejeta. Takšna, kot sem,« sklene.
