Zgodba o uspehu

Veliko mesto v malem za naše male junake

zf
5. 4. 2017, 21.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Jasna in Miha Culiberg sta idejo o nastanku Minicityja dobila na službenem potovanju v Beogradu in se odločila, da podobno zgodbo in idejo uresničita tudi pri nas. Začetki so bili težki v smislu priprav in obsega raznolikih področij, ki jih je bilo treba realizirati ob zagonu, vendar se je trud že po treh letih skoraj poplačal.

Pravita, da je z otroki lažje potovati kot biti doma, saj se lahko otroci igrajo, raziskujejo, uživajo v naravi, predvsem pa so 24 ur skupaj ter brez »klasičnega« stresa, hitenja in obveznosti.

Jasna in Miha sta začela zgodbo o uspehu oziroma Minicityju graditi v času, ko je bila Jasna v šestem mesecu nosečnosti. Jasna se je v otroštvu ogromno ukvarjala s športom, 15 let je tudi trenirala jahanje, kar pa je v njej pustilo sledi železne volje, discipline in delovnih navad, ki jih danes v veliki meri prenaša na otroke. Kot pravi, sta pri vsem skupaj najpomembnejši samoorganizacija in disciplina. Stanovanje je tako kljub štirim otrokom zmeraj pospravljeno in skoraj nikoli se ne zgodi, da bi pred odhodom od doma ostale postelje razmetane. Otroke že od mladih nog oba učita sodelovati pri domačih opravilih, seveda skladno s starostjo in zmožnostmi otrok, trudita se, da spoštujejo vrednote in dogovorjena pravila. Za pridnost, kot pravi, jih je treba zmeraj nagraditi, če je kdaj treba, pa tudi jasno povedati in pokazati, kdaj kaj ni prav in kakšne so posledice.

Miha je kljub Minicityju še vedno precej odsoten od družine, saj opravlja delo še v drugi službi, prav tako je Jasna zaposlena v Halcomu, čas porodniške pa je razporedila med Minicity in otroke. Jasna pravi, da je Miha glava družine in podjetja, tisti, ki gleda v prihodnost, ona pa motor in vodilna sila, ki skrbi za spodbudo, organizacijo, izvedbo in realizacijo nalog. Skupaj sta najboljši tim, saj se dopolnjujeta.

Miha in Jasna otroke ogromno stvari naučita skozi igro.

Živeti z otroki, in ne za otroke

Ob poslušanju zgodbe in opombi, da mi delujeta kot superstarša, sta se nasmehnila in povedala, da sebe ne dojemata tako. Vzrok vsega je, da ne znata biti pri miru, hkrati pa imata oba visoka pričakovanja drug od drugega. Ne nazadnje pravita, da nista ena od tistih, ki jima je bilo kaj dano, ampak morata vse ustvariti sama. Velik del volje sta tudi skrb in odgovornost za otroke, verjetno pa tudi vzgoja, da je treba delati in poskrbeti sam zase. Pomembno pri vsem se jima zdi, da so vloge v družini primerno razdeljene, precej tradicionalno, saj mešanje vsevprek, kot narekuje sodobni trend, ni nekaj, v kar verjameta. In najpomembnejše, živita z otroki, in ne za otroke, pravita, saj ti odrastejo in odidejo. Najsrečnejši pa bodo, če se bodo lahko vračali v topel in ljubeč dom, kjer sta starša znala ohraniti ljubezen in skupne interese, ne pa da ju združujejo le in samo otroci, ko ti odidejo, pa ni več razloga za ostati skupaj. Navsezadnje ima vsak samo eno življenje, če pravilno razporejaš čas, ga lahko najde tudi vsak za sebe in lastne interese, partnersko vezo in družino kot celoto. Kvaliteten čas z otroki vsaj enkrat ali dvakrat letno po več tednov preživita na potovanjih. Pravita, da je z otroki lažje potovati kot biti doma, saj se lahko otroci igrajo, raziskujejo, uživajo v naravi, predvsem pa so 24 ur skupaj in brez »klasičnega« stresa, hitenja in obveznosti. Vse jih veseli, radi se družijo z domačini, spoznavajo kulturo države ter se veliko smejijo, pojejo in športno preživljajo dneve. Ravnokar so se vrnili iz Paname in Kostarike, kjer pravijo, da je bilo toliko živali in dogajanja, da otroke ni bilo treba posebej animirati. Oba imata za seboj ogromno popotniške kilometrine, zato za njiju potovanja kljub štirim otrokom ne predstavljajo strahu in stresa, temveč oddih in zavedanje, da se takrat lahko zares posvetita njim in drug drugemu.

Idejo o Minicityju sta dobila v Beogradu, ko sta iskala varstvo za svoje otroke. Takšna oblika varovanja otrok v tujini obstaja že dalj časa in je dobro uveljavljena. Vendar je naše tržišče drugačno, predvsem bolj kritično in zahteva več strokovnosti, trg je manjši in organiziranost institucionaliziranega varstva že vključuje veliko ob- in pošolskih in vrtčevskih aktivnosti, kar posledično pomeni, da je med tednom manj časa za obiske drugih lokacij in zabave.

Otroci se srečujejo s pravimi rekviziti, med katerimi so kladivo, žeblji, barve, lopatke ...

Majhno mesto z didaktičnimi igrami

Minicity, ki domuje v ljubljanskem BTC-ju, je tako zrasel v tematski način zabave, v podobi majhnega mesta, ki ga gradijo ulice, ceste, hiše in zeleni park in ki uporablja metodo didaktične igre. Namenjen je otrokom do 13. leta starosti. V njem skozi igre pod vodstvom izkušenih animatorjev spoznavajo različne realne pripomočke in osvajajo uporabna znanja. Vsebine so predstavljene pod pokroviteljstvom različnih slovenskih in tujih podjetij, ki imajo strokovni »know how« o posameznem poklicu, dejavnosti, rekvizitu. Otroci lahko vsak dan v tednu obiščejo majhne hišice, v katerih se nevsiljivo predstavljajo različne poučne in zabavne vsebine kot interaktivne oglasne postaje. Tako otroci spoznavajo poklice, orodja, delovanje in upravljanje. Poudarek je na pristnosti, saj se srečujejo s pravimi rekviziti, med katerimi so kladivo, žeblji, barve, lopatke, samokolnice, čopiči, pralni stroji, pečice, bankomat, avtomobili, kamere, glasbila, vrt, zidaki, frizerski salon, blagajne in številni drugi pripomočki, ki otrokom omogočajo vpogled v določen poklic. Vse aktivnosti so oblikovali strokovnjaki s področij pedagogike in psihologije v sodelovanju s slovenskim gospodarstvom in javnimi ustanovami, ki skrbijo tudi za opremo igralnih enot.

Miha in Jasna menita, da morajo biti vloge v družini primerno razdeljene.

Minicity se širi

Minicity je v treh letih postal premajhen za realizacijo vseh projektov in idej, ki sta si jih zastavila Miha in Jasna skupaj s svojimi tremi partnerji, ki so od začetka verjeli v projekt in brez katerih danes ne bi bili, kjer so, pravita. Tako že letos načrtujejo povečanje objekta in želijo otrokom ponuditi še več dodatnih interaktivnih kotičkov. Podjetje želita razširiti tudi navzven, zato v prihodnje načrtujeta v ponudbi tudi animacijo na terenu po vsej Sloveniji. Ta bo vsebovala tako animacijo na velikih dogodkih in prireditvah kot tudi animacijo na porokah, sejmih, v kampih, hotelih ter za potrebe podjetij in zasebnih dogodkov, v šolah in vrtcih. Poglavitna dejavnost Minicitya je in ostaja didaktična igra ter spoznavanje različnih oblik poklicev, igra, v kateri otroci ne pozabijo plezati na drevo, si znajo zavezati vezalke, pripraviti delovni prostor za igro ali delo in ga tudi samostojno pospraviti za seboj, se naučiti praktičnih življenjskih znanj, kot so peka kruha, kuhanje, sajenje rož, upravljanje z denarjem, vožnja z javnim potniškim prometom, obvladanje prve pomoči, pravilnega ščetkanja zob, priprave mize, bonton za mizo, spoštovanje starejših, upoštevanje prometnih predpisov, poznavanja zdrave prehrane, samostojno nakupovanje v trgovini, obisk pošte in varčevanje z omejenimi viri, ponovna uporaba, kreativnost in ročne spretnosti, javno nastopanje, osebna urejenost in higiena ter sočutnost in pripravljenost na realni svet v najširšem mogočem smislu.

Ob vsem tem se rojevajo še podprojekti Minicityja, širitev v tujino in ključni projekt, torej ohranjati zdravo ravnotežje in harmonijo med delom in družino.