Manj lepi, neuspešni, revni, bolni, invalidni, posebno pa starejši niso v modi. Gube, viseča koža in sive nitke v laseh naj bi bili celo znamenje poraza. Kako da je tako, ko pa je starejših, vsaj v razvitem svetu, vsak dan več?
O vlogi starejših v naši državi smo se pogovarjali s prof. dr. Ano Krajnc, psihologinjo, pedagoginjo in andragoginjo ter dolgoletno profesorico na Filozofski fakulteti v Ljubljani, prodekanko, predstojnico Oddelka za pedagogiko in andragogiko. Ana Krajnc je predsednica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji, ki jo je skupaj z dr. Dušano Findeisen ustanovila leta 1984.
Naš največji dramatik Ivan Cankar na začetku dvajsetega stoletja govori o štiridesetletni starki. Pogled na to, kdaj je kdo star, se spreminja.
Ker se pričakovana starost spreminja, z razvojem se viša, se spreminja tudi občutek ljudi, da je nekdo star. V Cankarjevem času je bila pričakovana življenjska starost okoli petdesetega leta. Danes naglo, vsako leto, narašča število stoletnikov tudi v Sloveniji. Po statističnih podatkih smo imeli v naši državi leta 1996 le 63 stoletnikov, lani jih je bilo že skoraj 300. Podaljšano življenjsko obdobje je velika pridobitev in privilegij razvoja. Vprašanje pa je, ali znamo izkoristiti te dobrine. Starost je namreč privilegij, vsak starostnik in njegova družina sta lahko na to ponosna.
Mineva že 44 let, odkar je Ana Krajnc začela predavati andragogiko kot samostojni predmet na Oddelku za pedagogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Objavila je številne knjige: Izobraževanje ob delu, Andragoška didaktika, Motivacija za izobraževanje, Metodika dopisnega izobraževanja in druge. Njena najnovejša knjiga je Spoznaj sebe in druge, Starejši se učimo pravkar prihaja iz tiska. Izpopolnjevala se je v Torontu in bila članica Mednarodnega sveta za izobraževanje odraslih (ICAE) in skupine ekspertov za primerjalno andragogiko pri UNESCU. Je soustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in mama dveh sinov.
Kdo je za vas star človek?
Zdi se mi, da je mladost v sodobni družbi moda, starost pa znamenje poraza. Vendar se z modo stvarnost ne ujema. Starost je v bistvu znamenje zmage. Vse, kar je nekdo preživel ali doživel, je osebno bogastvo, bogastvo preverjenih resnic, izbojevanih bitk in ohranjanja življenja. Sicer pa jaz starosti ne določam le po starosti. Menim, da je star tisti, ki je brez želja, načrtov, brez lastne volje in odvisen od pomoči drugih.
Kakšni so stereotipi o starejših ljudeh? Kateri vas najbolj motijo?
Moti me vsak stereotip, ker ti ne ustrezajo dejanskemu stanju, lahko je to stereotip o mladih, ljudeh srednjih let ali o starih. Starejši ljudje naj bi bili zdolgočaseni, osamljeni, oblečeni v temne barve, bolni, za večino stvari nesposobni … Še bolj kruti so stereotipi o starejših ženskah. To pogosto doživljam na lastni koži. Grem v Bauhaus, kjer iščem prav določen kos naprave, da bi jo doma popravila. Z menoj je mlada študentka podiplomskega študija, ker bova imeli konzultacijo in je prisedla v avto. Prodajalcu natančno opišem, kaj iščem. On obrnjen k mlajši in ne k meni razlaga vse podrobnosti o tem. In naprej: ko sem prevzela strokovni del televizijske oddaje v živo, mi je novinarka zabičala, ob kateri uri moram priti in iti v masko. Oglasila sem se pri vratarju, ki pa je takoj odločil, da spadam med občinstvo. Očitno je stereotipno razmišljal, da starejša ženska ne more biti strokovnjakinja, ker tako nima pameti. Šele ko so me znanci poklicali po imenu, je ugotovil, kdo sem, in me hitro poslal v masko. Hočem reči, da starejši ljudje v naši družbi in še posebej starejše ženske »ne obstajamo«. Stari smo za mlajše zrak. Spregledani. Škoda, lahko bi bili drug drugemu v oporo!
V toku življenja gre človek skozi več kriz. Vsi vemo, da se najmočnejše iskanje samega sebe porodi v dobi odraščanja. Takrat si vsi postavljajo načrte in cilje.
Nastaja osebna identifikacija mladih, kdo sem. Osebno se začno izražati in delovati. Ni jim lahko: zapuščajo otroštvo, odraslosti jim pogosto še ne priznajo. Mladost zaznamujejo pričakovanja, drznost, načrti, sposobnosti. Potrebujejo dovolj svobode, da poletijo. Jo imajo? V demokratični družbi da! V Sloveniji, a tudi drugod po svetu pa se mladim pogosto postavljajo številne in nepotrebne ovire, prepovedi, zakonske omejitve, selekcije, točkovanje, tekmovalen odnos do drugih – same nepotrebne ovire za to, da bi mlad človek poletel, veliko ustvaril in bil enkraten! Namesto tega postaja izgubljen in strah ga je prihodnosti.
Skorajda enako močna kriza se začne ob prehodu v pokoj. Tedaj večina dela nekakšno bilanco življenja. Kakšne so prednosti in kakšne slabosti upokojitve?
V mladosti so nas pripravljali za poklic, službo, nihče pa nas ni pripravljal za čas upokojitve. Kdo si, če nisi več v službi in ne opravljaš več svojega poklica? Vsi bi se morali zavedati, da je danes delovna doba po trajanju pravzaprav enaka tretjemu življenjskemu obdobju. Če človek na upokojitev ni pripravljen, pade po treh, štirih mesecih po upokojitvi, četudi si jo je prej močno želel, v hudo krizo. Tedaj se namreč zave, da je izgubil svoj družbeni položaj in vse odnose iz službe, vitalne za duševno ravnotežje, pa še družinsko gnezdo se izprazni, spremeni se ekonomsko stanje človeka, saj so pokojnine iz leta v leto nižje. Zato nekateri v tem času pomislijo celo na samomor.
Zato je leta 1981 Evropska skupnost sprejela zakon, da so delodajalci dolžni zagotoviti svojim zaposlenim posebne seminarje, na katerih se pripravljajo na življenje po upokojitvi.
"Za moške je upokojitev še težja. Vzgajali so jih, da je njihovo življenjsko poslanstvo poklic, služba."
To se razen nekaj izjem v Sloveniji še vedno ne izvaja. V načrtnem socialnem razvoju pri starejših zelo zaostajamo. Zato se vedno novi in novi upokojenci vsak po svoje vživljajo v upokojenski čas. Človek tudi v tretjem življenjskem obdobju potrebuje cilje. Nekaj pač mora početi, brez tega razpadata posameznikovo duševno in telesno zdravje! Za moške je upokojitev še težja. Vzgajali so jih, da je njihovo življenjsko poslanstvo poklic, služba. Največje število smrti zaznavajo pri moških v prvem letu po upokojitvi. Ženske smo že prej razpete na razne konce in se po upokojitvi hitreje oprimemo novih ciljev, poiščemo nove odnose.
Radi pravite, da imamo šele v tretjem življenjskem obdobju priložnost, da uresničujemo svoje sanje.
Res je. Smo sicer socialno izločeni, a besedo »moram« smo črtali s seznama. V tem obdobju imamo dragoceno priložnost, da zares uresničimo svoje mladostne načrte in prisluhnemo osebnim željam.
Že leta poudarjate, da so najbolj družbeno izločeni starejši ljudje in mladi (predvsem do 30. leta starosti) ter brezposelni. Zakaj tako mislite?
Vsi so v podobnem družbenem položaju: družbeno izločeni. Trg dela ne sprejema mladih, stari so z upokojitvijo izločeni s trga dela, brezposelni prav tako. Družba še vedno deluje tako, da se družbeni položaj ravna po tem, kje si zaposlen. Če nisi, si izločen. Ni tragično to, da mladi ne dobijo na banki posojila (morda na srečo), ampak da v svojem najbolj ustvarjalnem obdobju nimajo možnosti ustvarjanja, delovanja in dela. V sodelovanju s starejšimi in izkušenimi bi bili opogumljeni, da se poženejo v samostojno delo in so rešeni zatiralskih služb. Ti trije sloji prebivalstva bodo dorekli nove, sodobne oblike dela in dosegli spremembo zakonodaje.
Ste zato uvedli računalniško izobraževanje tudi na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje za vse, ki so že srečali Abrahama? Ne pozabimo, da morajo do upokojitve delati vsaj še 15 let in da brez znanja računalnika danes skoraj ne gre!
Da, prav zaradi velikega pomanjkanja znanja pri odraslih v Sloveniji! Zato smo se posvetili tudi skupinam nizko izobraženih ljudi nad 50. letom starosti. Na voljo imamo namreč strokovnjake z andragoškim znanjem prav za omenjeni sloj prebivalstva. Od jeseni smo računalniško opismenjevali že prve skupine. To so najbolj hvaležni učenci, prisrčni do mentorja, ki jim je pomagal do novega znanja. Niso navajeni, da se v družbi kdo zanje zanima, na šolo imajo slabe spomine, delajo najnižja dela, in ko začutijo, da izobraževanje izhaja iz njih in se njim prilagaja, doživljajo to kot veliko nagrado. Spet začenjajo verjeti, da so sposobni in zmožni učenja. Čudovito je z njimi sodelovati! Računalniško opismenjevanje je zanje brezplačno, ker ga prek Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport financira Evropska unija.
Izobraževanje zagotavlja človekovo samostojnost.
Tako je. In tudi bivanje starejših v domačem okolju je odvisno od njihovega znanja. Žal smo obsedeni s socialnim stereotipom in starost enačimo z boleznijo, onemoglostjo in pomanjkanjem sposobnosti. Zato ko govorijo o bivanju starejših v domačem okolju, napačno govorijo le o zdravstveni negi, zdravstveni patronažni službi in boleznih, ne pa o vzdrževanju samostojnosti in samozadostnosti starejših. Upajmo, da se bo pod pritiskom novih razmer to spremenilo.
Kdo pri nas skrbi za izobraževanje starejših v zadnjih 30 do 40 letih življenja?
"Koncept Univerze za tretje življenjsko obdobje je tak, da so starejši študenti subjekt in ne objekt izobraževanja, z mentorjem in animatorjem soustvarjajo študijske programe in načine izobraževanja."
Načrtno in sistematično se z njim ukvarja, uresničuje ga, širi v nove občine in raziskuje Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, to je mreža danes 52 univerz za tretje življenjsko obdobje v 51 krajih po Sloveniji. Deluje že 32 let. Pred petimi leti jo je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport imenovalo za nosilno mrežo izobraževanja starejših. Koncept Univerze za tretje življenjsko obdobje je tak, da so starejši študenti subjekt in ne objekt izobraževanja, z mentorjem in animatorjem soustvarjajo študijske programe in načine izobraževanja. Skupine študentov v študijskih krožkih razvijejo največjo kakovost medsebojnega sožitja in postanejo kot družine. Študenti ostajajo v svoji skupini 20 in več let. Učenje jim postane način življenja. Učijo se z veseljem in so zgled otrokom in vnukom, kaj je pravo izobraževanje. Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje podpira in je zaledje tudi drugim krajšim oblikam izobraževanja starejših, kot so tečaji na ljudskih univerzah, enkratna predavanja v društvih upokojencev in druge občasne oblike učenja.
Večina izobraževanja prebivalstva na vaših univerzah je samoplačniškega.
Tako je. Menim pa, da se stopnja demokratičnosti neke družbe pozna po tem, koliko vlaga v svoje ljudi, kar pomeni tudi v šolstvo, izobraževanje preostalih prebivalcev in v zdravstvo. Vse konservativne vladavine to zatirajo. Žal je pri nas financiranja izobraževanja prebivalstva le za vzorec, saj oblastniki navadno menijo, da je to nepotreben izdatek, in ga ukinjajo, če je le mogoče. Zato se naša univerza vzdržuje s članarinami.
Ukvarjate se tudi z razvijanjem koncepta solidarnosti med generacijami.
Pravzaprav ne, saj zavračam solidarnost med generacijami, sem pa za pravično družbo enakovrednih ljudi. Takega mnenja je vedno več ljudi tudi po svetu. Solidarnost pomeni, da nekdo drugemu iz usmiljenja nekaj daje. Tisti, ki prejema, je zato postavljen v odvisen, paraliziran položaj nezmožnega prejemnika. Nenehno govorimo, da je treba pokojnine (že tako večinoma majhne) zmanjšati. Po drugi strani z zakonom prepovedujemo upokojencem, da bi legalno delali in spoštljivo preživeli, čeprav so sposobni in želijo delati. Je humano, da jih z zakonom porivamo v revščino?
Medgeneracijski konflikt po nepotrebnem narašča tudi v Evropi, mar ne?
To je velika škoda, saj so generacije odvisne in potrebujejo druga drugo. Vsaka doda svoje družbi. Generacije so povezane, druga od druge odvisne. Kakovost življenja se zmanjša, če je katera izločena. Vsak potrebuje ljudi, vsak drugim lahko nekaj da. Družbeni odnos je daj-dam, pravzaprav naj bi bil takšen. Legitimnost države upada, če ne omogoča vsem ljudem svobodno živeti in delati ter delovati po svojih željah in zmožnostih.
