Strupov, da te kap!

Žalčani, pozor! Kadmija za sto odstotkov več od zakonsko varne meje!

Lara Jelen/Zarja
3. 12. 2016, 19.12
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Ko sem pred leti pisala članek o Cinkarni in o onesnaženosti Celjske kotline s težkimi kovinami, ki ste ga takrat lahko brali v naši reviji, ste se številni spraševali, kako daleč sega to onesnaženje, ki je lahko zelo nevarno za človeka.

revija Zarja
Šok naše novinarke, ki je dala testirati zemljo s svojega vrta.

Tudi sama sem se spraševala enako, saj je približno v istem času za rakom na ledvicah zbolel moj dedek, ki je živel nedaleč stran, v Dobriši vasi pri Žalcu. Raka na ledvicah pred tem ni imel nihče v družini, je pa to bolezen, ki bi se prav lahko razvila zaradi nalaganja kadmija in azbesta v telesu. Nedavno sem svoje sume preverila z analizo zemlje s tamkajšnjega vrta in bila, čeprav sem to slutila, šokirana nad rezultati! Vsebnost kadmija prekoračena za dobrih sto odstotkov, nekoliko čez zakonsko mejo pa sega tudi azbest.

Si predstavljate, človek vse svoje življenje dela na svoji zemlji, ima vrt in ga pridno obdeluje, ker je prepričan, da tako skrbi za svoje zdravje, potem pa ob analizi zemlje izve, da ima tako onesnaženo zemljo, da bi lahko delal z njo samo v rokavicah, in bog ne daj, da bi v njej prideloval vrtnine iz prve in druge skupine, ki iz zemlje vsrkajo največ kadmija in drugih težkih kovin (tu je na prvem mestu solata, ki se je navadno poje največ)?

Zgodba sicer ni nova, saj gre večinoma za stare grehe, ki v tleh še vedno zastrupljajo nove in nove generacije. Že v raziskavi onesnaženosti tal Slovenije leta 2006 je bilo ugotovljeno, da so s kadmijem najbolj onesnažena tla v Mežiški kotlini, Celjski kotlini, v okolici Jesenic in Idrije. Tam presegajo tako opozorilne kot tudi kritične vrednosti. Vzorčenja pa so se lotili že prej, med letoma 1989 in 2008, in ugotovili, da je presežena opozorilna vrednost kadmija v Podpeci in Žerjavu (Črna na Koroškem), Črni na Koroškem, Hlebcah (Radovljica), Trenti in Stari Fužini (Bohinj), Krnu (Kobarid), Čadrgu (Tolmin), Dobrteši vasi, ki danes sicer ne obstaja več in je od leta 1999 združena s Šempetrom (Žalec), Štorah, Gradu (Cerklje na Gorenjskem), Kapli (Braslovče), Slivni (Moravče), Čepovanu (Nova Gorica), Trebčah (Bistrica ob Sotli), Pungertu (Litija), Dolnjem Impolju (Sevnica), na Vojščici (Miren - Kostanjevica), v Orehovcu (Krško), Senožečah (Divača), Pivki in Beki (Hrpelje - Kozina).

Da je kadmij povsod tod problematičen, da o Celju sploh ne govorimo, se torej ve že dolgo, a ta informacija kljub temu ni prišla do krajanov, katerih zdravje je zaradi onesnaženja ogroženo. Ali ni država svojih državljanov dolžna obvestiti o tveganem vrtnarjenju na onesnaženih območjih? Morda pa tega raje ne stori, ker je navsezadnje prav država tista, ki je v preteklosti dovoljevala tako umazano industrijo in uporabo gnojil, ki so v sebi skrivala kadmij in še marsikaj drugega, kar ne dela usluge našemu zdravju?

Kadmija je v zemlji 2,01 mg/kg (zakonsko še sprejemljiva meja je 1 mg/kg), torej je meja prekoračena za dobrih 100 odstotkov, medtem ko je arzena 21,61 mg/kg (zakonska mejna in opozorilna vrednost je 20).

S to zemljo delajte le v rokavicah!

Če se vrnem na primer Dobriše vasi, ki leži med Petrovčami in Žalcem, o katerem lahko pišem iz prve roke, z gotovostjo trdim, da vaščani o kakršni koli onesnaženosti nič ne vedo. Na daleč je vse videti imenitno, zemlja je rodovitna glinasta ilovica, zato me je celo dr. Danijel Stojkovic Kukulin iz AgroMedice malo nejeverno pogledal, ko sem ga prosila, da poleg osnovne analize zemlje opravijo še analizo vsebnosti težkih kovin, saj se mu na prvi pogled ni zdelo, da bi bilo območje lahko tako onesnaženo. A so analize pokazale prav to: kadmija je v zemlji 2,01 mg/kg (zakonsko še sprejemljiva meja je 1 mg/kg), torej je meja prekoračena za dobrih 100 odstotkov, medtem ko je arzena 21,61 mg/kg (zakonska mejna in opozorilna vrednost je 20).

»Vrednost arzena presega mejno imisijsko vrednost. Izmerjena vrednost še ne predstavlja vrednosti onesnaženih tal, narekuje pa previdnost. Vsebnost kadmija medtem presega opozorilno vrednost (> 2), kar klasificira tla glede na zakonodajo kot onesnažena. Obstaja velika verjetnost, da kadmij prehaja v vrtnine,« pojasni strokovnjak in nadaljuje: »Zaradi velike vsebnosti kadmija in arzena v zemlji opustite gojenje rastlin iz prve in druge skupine (solata, špinača, kreša, endivija, korenje, repa, artičoke ter redkvice, čebula, por, ohrovt, pesa in krompir). Pri gojenju rastlin iz tretje skupine (zelje, brstični ohrovt, zelena, cvetača, jagode, jagodičje) je priporočljiva analiza rastlinskih tkiv, da se preveri vsebnost težkih kovin. V primeru povečane količine težkih kovin v tkivih rastlin opustite tudi gojenje tretje skupine vrtnin. Pri delu se priporočata uporaba rokavic in dosledno umivanje rok po stiku z zemljo. Rastlin s tega območja ne kompostirajte. Priporočljivi sta obdelava tal z manj prašenja in uporaba visoke grede z neonesnaženo zemljo.«

Očitno si je lažje zatiskati oči ali se tolažiti, da strokovnjaki pretiravajo.

Glede na rezultate in priporočila vse skupaj ni videti niti malo nedolžno, zato je šokantno, da o tem ljudje sploh niso opozorjeni. Edini, ki so pred leti prepovedali vrtnarjenje svojim občanom, so bili v Celju, pa še to verjetno bolj zaradi pritiska tamkajšnje civilne iniciative in strokovnjakov (tudi tujih), ki so bili zgroženi nad rezultati opravljenih analiz. Je pa obenem res, da veliko Celjanov niti potem opozoril ni vzelo resno. Očitno si je lažje zatiskati oči ali se tolažiti, da strokovnjaki pretiravajo. Na občini Žalec pa se z onesnaženo zemljo sploh ne obremenjujejo in se jim ni zdelo pomembno odgovoriti niti na vprašanje, ali lahko krajanom, ki imajo tako onesnaženo zemljo, kakor koli pomagajo (denimo pri zamenjavi zemlje).

Ena izmed najbolj strupenih snovi

Onesnaženje s kadmijem lahko povzročita industrija (rudarstvo, kovinska industrija, sežigalnice, kurišča, odlagališča odpadkov) in kmetijstvo (umetna gnojila). Če so ti dejavniki na nekem območju združeni, toliko slabše! Ob analizi zemlje iz Dobriše vasi so v AgroMedici izrazili sum, da je za onesnaženost zemlje na tem območju najverjetneje krivo kmetijstvo, v katerem so v preteklosti zelo močno gnojili (najverjetneje tudi z gnojili, ki so danes prepovedana). »Sumljive so zelo visoke količine fosforja. Pred sodobnejšo regulativo so imela fosforjeva gnojila navadno precej kadmija,« je omenil sogovornik in verjetno zadel v črno, saj je okolica Žalca polna hmelja, ki se ga je v preteklosti pa tudi danes močno gnojilo. Vseeno Danijel doda, da slednje ni nujno povezano in da je lahko onesnaženje prav tako od drugod.

Ne glede na krivca je presežek kadmija velik problem, zato nas zanima, kaj takšno preseganje vrednosti kadmija pomeni za človekovo zdravje. »Ni enoznačnega odgovora, lahko je povsem neškodljiv, lahko pa ima hude posledice. Dejstvo je, da rastline kadmij absorbirajo, pri čemer količina v rastlinah navadno ni sorazmerna s količino kadmija v tleh. Na to, koliko ga bodo rastline vsrkale, vpliva veliko dejavnikov. Če je na primer zemlja kisla, ga bodo sprejele veliko več kot v bazični zemlji (absorbcijo kadmija iz zemlje zavirajo tudi fosfor, kalcij, cink in silicijev dioksid). Poleg tega različne rastline vežejo nase različne količine kadmija (solata in špinača veliko, sadno drevje in žita pa veliko manj). Vsrkanje kadmija ob prehranjevanju skozi prebavila je dokaj nizko (5–6-odstotno), pri vdihovanju prahu take zemlje pa je precej večje (približno 25-odstotno).Verjetno ni najbolje uživati jeter in ledvic živali, ki so rejene na taki zemlji (kadmij se namreč v teh organih kopiči),« svetuje Stojkovic Kukulin.

Profimedia
Za onesnaženost zemlje na tem območju je najverjetneje krivo kmetijstvo, v katerem so v preteklosti zelo močno gnojili (najverjetneje tudi z gnojili, ki so danes prepovedana).

Ker lahko predvidevamo, da imajo prebivalci Dobriše vasi podobno sestavo zemlje, je mogoče sklepati, da je zemlja na njihovih vrtovih prav tako bazična, kar je dobra novica, saj rastline iz takšne prsti vsrkavajo manj kadmija.

Kljub temu pa je treba vedeti, da kadmij iz zemlje ne izgine kar tako, in ko se začne kopičiti v telesu, ga od tam ne spravimo zlahka. Njegova toksičnost se lahko pri človeku izrazi šele po dolgih letih izpostavljenosti, številni strokovnjaki pa ga označujejo kot eno izmed najbolj strupenih snovi. »Obdelovalci vrtov so izpostavljeni kadmiju bodisi z doma pridelanimi vrtninami bodisi z nenamernim zaužitjem zemlje, ki je na vrtninah. Bolj občutljiva skupina so ženske, ki imajo v krvi malo železa, in bolniki s kroničnimi boleznimi. Razpolovna doba kadmija je v telesu od sedem do 30 let, zato sta pomembna tako trenutni vnos kot trajanje izpostavljenosti. Izloča se skozi ledvice, izločanje z blatom in mlekom je minimalno. Kadmij vpliva na presnovo kalcija, kar privede do hudih osteoporoz. Njegovo strupenost lahko zmanjšajo bioelementi (kalcij, železo, cink, baker) in vitamini (C, D3). Po absorbciji v tankem črevesu preide kadmij v kri, se veže na eritrocite in odlaga v ledvični skorji. Kronična izpostavljenost kadmiju povzroči zlasti okvare ledvic, kjer moti izločanje beljakovin, akutna izpostavljenost povzroči poškodbe testisov. Kadmij lahko poškoduje tudi dihala in prebavila, lahko zavre rast, povzroči visok tlak in kardiovaskularne bolezni ter rak prostate in pljuč. Ima toksičen učinek na plod,« izvemo iz strokovne literature o kadmiju. Verjetno pa vse povemo s podatkom, da je Mednarodna organizacija za preučevanje raka leta 2012 uvrstila kadmij v skupino 1 kot kancerogenega za človeka. V to skupino prav tako sodi arzen.

Pametno je preveriti vsebnost kadmija v telesu

Tistim, ki živijo na onesnaženem območju, Danijel Stojkovic Kukulin svetuje, naj, preden se lotijo kakršnega koli razstrupljanja, preverijo vsebnost kadmija v svojem telesu. »Kadmij se iz telesa zelo počasi izloča, polovica se ga izloči v približno 25 letih. Poleg tega ni standardiziranega protokola za razstrupljevanje. Nekateri zagovarjajo uporabo kelatnih ligandov (npr. EDTA – etilendiamintetraocetna kislina), obstajajo pa tudi podatki, da se dokaj veliko kadmija izloča z znojem. Nastane pa še ena težava, saj analize krvi, urina in las niso najbolj zanesljive, ker se v njih količina kadmija precej hitro spreminja. Iz krvi se denimo polovica kadmija izloči v od 75 do 128 dneh. To pa ne pomeni, da se je polovica kadmija izločila iz telesa, ampak da se je naložil v različnih organih po telesu,« pojasnjuje. Pri omejevanju absorbcije kadmija iz tankega črevesa lahko pomaga kalcij, ki s kadmijem v telesu tekmuje za ista vezavna mesta v epitelu prebavnih resic.

Tla lahko očistimo z gozdnim mošnjakom

Sprijaznjenost ali ignoriranje problema je najslabša pot, ki jo lahko uberete v primeru onesnaženosti zemlje s kadmijem. Čeprav je izredno problematičen, namreč obstaja kar nekaj rešitev, kako se mu upreti. Poleg priporočil, ki smo jih že navedli, se izlača premisliti še o naslednjih možnostih: zamenjava zemlje (zadostuje odstranitev do globine, ki se jo obdeluje in kjer je glavnina korenin vrtnin. Okvirno je to do 30 centimetrov globine, vas pa bo to precej udarilo po žepu), konec vrtnarjenja ali pridelava zelenjave in sadja, ki vsrkavata najmanj kadmija (grah, fižol, kumare, paradižnik, jajčevci, paprika, bučke in sadno drevje).

Skrb, da bi ob zamenjavi zemlje nabavili prst, ki bi bila prav tako onesnažena, je odveč, če zemljo kupimo v trgovini oziroma kompostarni, pravi Danijel. »Praviloma bi vsaka taka zemlja morala imeti deklaracijo o sestavi in vsekakor ne sme imeti prekoračenih vrednosti težkih kovin. Druga možnost je, da jo navozite iz bolj oddaljenega oziroma manj onesnaženega kraja. Preden jo pripeljete do vrta, pa lahko vzorec pošljete na analizo, da se prepričate o neoporečnosti,« svetuje. Tistim, ki jih je veselje do vrtnarjenja minilo, ko so izvedeli, da imajo onesnaženo zemljo, pa priporoča, da na vrt posejejo travo. »Čeprav ni nujno, da je to res potrebno. Obstajajo rastline, ki so hiperakumulatorji kadmija, z njimi se vsekakor da količine kadmija nekoliko znižati. Najbolj znani hiperakumulator kadmija je gozdni mošnjak (Thlaspi caerulescens).« Ne tiščite torej glave v pesek. Predvsem pa ne računajte na to, da vas bo o morebitni onesnaženosti zemlje obvestila vaša občina ali država. To navadno storijo šele takrat (če sploh), ko o tem čivkajo že ptiči.