Verjeli smo, čeprav je bilo težko

Pomembna zmaga zasavskih kmetov proti onesnaževalcem

Katja Božič/Zarja
21. 11. 2016, 07.00
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Šestindvajsetih zasavskih kmetov oziroma njihovih potomcev, ki so od leta 1995 sodno dokazovali škodo na svojih kmetijah zaradi izpustov štirih največjih zasavskih onesnaževalcev, se je po enaindvajsetih letih vendarle oddahnilo. Tožba, ki so jo dobili, je prva tovrstna v slovenski sodni praksi.

Andrej Križ
Uroš Macerl, eden od šestindvajsetih zasavskih kmetov, ki so vztrajali od začetka.

Za škodo na pridelkih, gozdu in nepremičninah šestindvajsetih kmetov v letih od 1991 do 2002 morajo Holding Slovenske elektrarne kot lastnik Termoelektrarne Trbovlje, Steklarna Hrastnik in Tovarna kemičnih izdelkov kmetom plačati dva milijona evrov odškodnine. Od tega HSE 1,2 milijona evrov, Steklarna Hrastnik 770 tisoč evrov in TKI 30 tisoč evrov, medtem ko naj bi jim Lafarge že pred pravnomočnostjo sodbe izplačal 270.000 evrov.

»Pomeni svetlo luč, upanje za vse, ki imajo podobne okoljske težave, da je vendarle mogoče zmagati. Seveda pa moraš za to imeti veliko energije, jeklene volje in vztrajnosti. Mogoče pot na sodiščih za druge s podobnimi težavami zaradi tega ne bo veliko lažja, je pa naš primer dokaz, da je mogoče zmagati, hkrati pa je to tudi močan signal industriji,« je dejal Uroš Macerl, eden od kmetov, ki je pri tožbi vztrajal od začetka.

Tovarne s težko industrijo so zasavskim kmetom že v prejšnji državi, Jugoslaviji, plačevale odškodnino, pove Macerl: »Ker so videle, da jim povzročajo škodo in zmanjšujejo prihodke.« To odškodnino, ki je bila v primerjavi s škodo mizerna, pravi Macerl, so dobivali vse do leta 1990, ko naj bi nastal konflikt med tovarnami in komisijo, ki je škodo ocenjevala. »Pet let smo se pogajali s tovarnami za ugodno rešitev v upanju, da sporov ne bo treba urejati na sodišču. Ker pa se niso mogli dogovoriti, je 26 kmetov (od več kot 400 kmetov, ki so prejemali odškodnine) zbralo pogum za tožbo. Čeprav izplačevanje odškodnin ni prava rešitev, saj se okolje še vedno zastruplja. Zato smo zahtevali povračilo za obdobje, ko nam niso plačevali, a so nam vseeno delali škodo, drugi namen pa je bil preprečiti delovanje tovarn brez čistilnih naprav.«

Sneg je bil bel le prvi dan

Na kmetiji v Ravenski vasi Uroš živi že od otroštva. Čeprav se je s starši pozneje preselil na drugo kmetijo v bližini, kjer je bil zrak malce boljši, je na babičino prošnjo pri dvajsetih letih prevzel njeno kmetijo, s katero ima še velike načrte. V kmetovanju, pravi, se je preprosto našel. Še danes pa se živo spominja podob iz svojega otroštva – tarnanja starih staršev, kako jim je spet »vse požgalo«, bolnih gozdov brez prirastka in snega, ki je bil snežno bel le prvi dan. »Tovarne v tistih letih seveda še niso bile ekološko sanirane, delovale so brez razžvepljevalnih naprav, njihov okoljski odtis je bil ogromen. Njihovi izpusti so ožgali gozdove, drevesa so se sušila, obnavljanja kakovostnih dreves ni bilo, rastel je samo še gozdni plevel, kot so akacija in trnje. Požgani so bili pridelki na vrtovih, trava, ki smo jo uporabljali za krmo. Živali so zaradi slabše kakovosti pojedle veliko manj, poleg tega pa so imele več zdravstvenih težav, ki jih takrat še nismo povezovali z onesnaženostjo. Prav tako takrat še nismo razmišljali, da bi se to lahko odražalo tudi v našem zdravju. Ker v mojem otroštvu v naši vasi še nismo imeli vodovoda, smo takrat pili deževnico. V vodi so se sicer videle saje, a smo notri nalili malo malinovca, pa jih ni bilo več videti, in smo to popili.«

Andrej Križ

Zelenjava bolj zdrava v trgovini

Ko je Uroš prevzel kmetijo, je bila ta v precej klavrnem stanju, hlev je bil prazen, pretežno strme površine pa zaraščene. Uroš se je najprej odločil za vzrejo in pašo telic, pa je ugotovil, da so pretežke za njegova strma zemljišča. Ko se je odločil za ovčerejo, je kmalu ugotovil, da bo to pravi izziv zanj. Hkrati pa je ukinil pridelovanje vrtnin. »Vedel sem, da bom veliko bolj zdravo jedel, če bom sadje in zelenjavo kupoval v trgovini,« pravi. Pred leti je kmetovanje še kombiniral s službo v RTH (Rudnik Trbovlje Hrastnik), ko pa je videl, da na tem delovnem mestu ne bo dočakal upokojitve, se je odločil, da bo živel od kmetovanja. Najel je še nekaj okoliških površin, zgradil primerno poslopje, si priskrbel stroje in se vrgel v vodo. Danes je v njegovi čredi 200 plemenskih ovac, izpilil je tehnologijo, uvedel nekaj inovacij in si z veliko discipline pridelal kar nekaj uspehov. Ekološka izletniška kmetija Macerl se danes ukvarja z vzrejo drobnice, predvsem ovac mesne pasme, za skupine pa pripravljajo tudi različne delavnice na temo ovčereje in ekološkega kmetovanja.

Lastovke so se vrnile

Idej ima še ogromno, a pravi, da se vsega loteva počasi, premišljeno. Tega pa seveda ni mogel, dokler niso odpravili težav z okoljem. Razmere so se vidno spremenile pred desetletjem, ko so tovarne namestile čistilne naprave, še bolj pa, ko sta dve od njih nehali delovati. Pred leti je tako na svoji kmetiji spet videl lastovke – zdaj imajo na njihovem hlevu tudi do dvajset gnezd. Še srečnejši pa je bil, ko je v gozdu videl poganjati mlade smrečice. »Nobenih težav nimamo več z izpusti, normalno dihamo in živimo.« Spet je začel razmišljati o svojem vrtu, da bi lahko postali tudi samooskrbni. Njegova kmetija ima dobre možnosti za razvoj turizma, saj leži na hribu nad Zagorjem na eni strani in Trbovljami na drugi, okoli so kolesarske in izletniške poti, na njegovi kmetiji pa je kaj videti, saj ima kar nekaj živali in so torej zanimivi tudi za otroke. V razvoj, ki bo prav gotovo potekal v tej smeri, pa bo vložil tudi denar od odškodnine.