A preden pride tako daleč, razmislite o tem: prepoved splava ni še nikjer in nikoli povečala rodnosti. Nikjer in nikoli. In tudi ni zmanjšala števila splavov. Nikjer in nikoli. Zakonska prepoved je splav samo potisnila v ilegalo. Število splavov se po prepovedi ni nikoli zmanjšalo, spremenilo se je samo to, da so splavi postali manj varni. Za posledicami nestrokovno opravljenega splava, ocenjujejo, na leto po svetu umre 70.000 žensk. Vsako leto. In od dva do sedem milijonov žensk utrpi, lahko tudi zelo hude, posledice za vse življenje. Vsako leto. Si res želite, da s prepovedjo varnega, strokovno opravljenega splava vaša sestra, punca, žena, prijateljica, hči … postane ena od njih?
Kako? Takole definitivno ne!
Morda bi morali krokarje, ki hočejo odločati o tujih telesih, odpeljati na Dunaj, v Muzej kontracepcije in splava, v katerem imajo ne le največjo zbirko kontracepcijskih metod, pokažejo tudi grozljive posledice mazaških splavnih metod skozi zgodovino.
Tule je nekaj pogostih načinov, s katerimi so še ne tako dolgo nazaj poskušali povzročati splav. Vse so, tega ne moremo dovolj poudariti, pretežno neučinkovite in zelo zelo zelo nevarne. Nekatere so stoodstotno smrtne:
pijavka v vagini;
čili v vagini;
pitje luga;
izpiranje maternice z milnico;
zaužitje smodnika;
metanje po stopnicah;
udarjanje po trebuhu s kladivcem za meso;
noč, preživeta na snegu;
kopanje v zelo vroči vodi;
pitje terpentina;
drezanje po maternici s pletilkami, kvačkami, škarjami, noži za pisma, žičnatimi obešalniki itd.
Žičnati obešalniki, ki so postali simbol mazaških splavov, še zdaleč niso preteklost. V številnih državah po svetu, posebej v nerazvitih delih sveta, so bridka sedanjost. Morda pa so, pa ne samo v tretjem svetu, tudi prihodnost nosečih žensk, ki so se znašle v obupni stiski in otroka iz kakršnega koli razloga ne morejo roditi. Taka ženska je pripravljena narediti prav vse, tudi zateči se k mazaču brez medicinske izobrazbe, brez steriliziranih inštrumentov, ki opravi svoje kar na kuhinjski mizi. Če ga ne najde ali če je predrag, se splava loti sama, kar je še bolj nevarno, pogubneje, usodno. In tisti posušeni krokarji, ki s svojimi vprašljivimi prepričanji o svetosti življenja – čigavega, ženskega očitno ne? – strašijo pred ginekološkimi klinikami, imajo njihovo kri na svojih rokah. Prav tako kot tisti, ki s pogosto zelo spornimi metodami pritiskajo na zakonodajalce, da ženskam odvzamejo že pridobljene pravice.
Se zavedajo, kaj počnejo? Če se ne, potem so kratkovidni in nevarno neumni. In če se – le kaj lahko sploh rečeš o duševnosti ljudi, ki ženske zavestno potiskajo v nevarnost, v dosmrtno pohabo ali v smrt?
Nič dobrega.
Tiha pandemija
Ženske so že od nekdaj opravljale splave – najstarejši zapis o tem, na egipčanskem papirusu, je iz leta 1550 pred našim štetjem. Grški filozofi, na primer Aristotel in Platon, so na splave gledali kot na koristno metodo uravnavanja števila prebivalcev, stari Rimljani so poznali več kot dvesto različnih metod za splav. Splav je z nami že od nekdaj.
Vsako leto po svetu spočnejo približno 205 milijonov otrok. Raziskave kažejo, da je tretjina teh nosečnosti nenačrtovana, petina pa se jih konča z umetno povzročenim splavom. Število splavov sicer po svetu (in tudi pri nas) upada že desetletja – ampak to velja za dežele, kjer je kontracepcija poceni (ali brezplačna) in lahko dostopna, splavi pa legalizirani in varni.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je že pred leti naštela, da zaradi nestrokovno opravljenih splavov ali njihovih posledic po svetu umre 68.000 žensk na leto, od dva do sedem milijonov žensk, ki mazaški poseg sicer preživijo, pa ima dolgoročne poškodbe ali bolezni, ki so posledica splava. Vsaka osma nosečniška smrt je povezana z nestrokovnim splavom. WHO ocenjuje, da je bilo na primer leta 2003 na svetu 42 milijonov umetno povzročenih splavov, od tega 20 milijonov (ali 48 odstotkov) nestrokovnih. Največ mazaških splavov je tam, kjer je splav z zakonom prepovedan. WHO je razširjenost nezakonitih splavov poimenoval kar »tiha pandemija«.
Vendar samo dovoliti splav z zakonom ni dovolj. Na pogostost mazaških splavov vplivajo še drugi dejavniki, predvsem dostopnost strokovno opravljenega in varnega posega. V Indiji je na primer splav sicer legalen, dostopnost pa zelo omejena, zato so ženske še vedno prisiljene svoje življenje in zdravje zaupati mazačem. Izračunali so, da bi mazaške splave lahko brez spremembe zakonodaje zmanjšali za 73 odstotkov, če bi bila po vsem svetu lahko dostopna načrtovanje družine (se pravi kontracepcija) in materinska nega. Da se da splave učinkovito preprečevati tudi takrat, ko jih zakon izrecno dovoljuje, s pridom izkoriščajo nasprotniki splava v ZDA.
Seveda prepovedane splave skrivaj opravljajo tudi zdravniki, ki imajo primerno znanje, orodje in prostore. Toda ti splavi so dražji in si jih zato lahko privoščijo le premožnejše. Če imaš dovolj denarja, prepoved splava ni tako huda težava in tveganje je manjše. Prepoved samo povzroči, da cene poskočijo. In si zato tiste, ki lahko plačajo več, kupijo tudi varnost. Breme prepovedi splava nikakor ne pade na vse enako. Zato, opozarjajo, tisti žičnati obešalnik ni le simbol časov in grozot, ki bi morali biti že davno zgodovina, obešalnik je tudi simbol neenakosti.
Vesele urice
Prof. M. F. Fathalla: »Ženske ne umirajo zaradi bolezni, ki jih ne znamo zdraviti, ženske umirajo zato, ker se nekatere družbe še niso odločile, da je njihovo življenje vredno rešiti.«
»Mazač morda ne ve (ali pa se ne meni za to), da je stena noseče maternice mehka kot maslo in da je zato vsak inštrument ne glede na to, kako mehak je, kot nož,« piše kanadska ginekologinja dr. Jen Gunter, ki tvita in bloga, pa veliko – in zelo podrobno – piše o mazaških splavih in njihovih posledicah. V prispevku Anatomija splava z žičnatim obešalnikom podrobno opiše, kaj vse gre lahko narobe – in zelo pogosto tudi gre – pri splavu, ki se ga v obupu zaradi pomanjkanja drugih možnosti lotijo kar ženske same. V nosečnosti je maternični vrat trdno zaprt, pravi, inštrument varno spraviti skozi majhno odprtino zahteva strokovno znanje. »Obešalnik iz žice je sicer teoretično dovolj ozek, da pride skozi odprtino, toda konec je oster in ne zaobljen, zato lahko natrga in prebode. … Če ima ženska srečo, da spravi obešalnik skozi maternični vrat, pa potem zlahka prebode stranske ali zadnjo steno maternice. Maternična stena je mehka in jo napačen inštrument v neveščih rokah zlahka preluknja.« Če je ženska sama doma, ko se to zgodi, lahko izkrvavi, preden dobi pomoč.
Druga nevarnost je, da si prebode črevo. »To sicer zaboli, a – odvisno od tega, kako strah jo je – morda samo dovolj, da zakriči, ne pa toliko, da bi poiskala pomoč. Toda v naslednjih treh dneh jo bo preluknjano črevo nedvomno ubilo, če ne bo dobila ustrezne nege. To pa najverjetneje pomeni težke operacije za drenažo abscesov, odstranitev odmrlega dela črevesa in morda celo stomo. Inficirana je tudi maternica, ki je morda ne bo več mogoče rešiti.«
Grozot pa še ni konec – tudi če je ženska obešalnik spravila ven in noter, ne da bi kaj prebodla, to verjetno še ne bo takoj povzročilo splava. »Pri tem scenariju je obešalnik samo sredstvo za vnos infekcije. V dveh do treh dneh bo dobila krče, in če bo imela srečo, se bo maternica skrčila in izločila tkivo. Toda bakterije iz septičnih splavov se pogosto razširijo in vsaka ura brez ustreznega zdravljenja privede smrt za korak bliže.«
Rachel Tabachnick: »Problem z levico je ta, da tako rekoč vsako bitko bíje z ničle, desnica pa igra šah: pripravljeni so tu in tam izgubiti kmeta, da dosežejo končni cilj.«
Seznam, kaj vse lahko gre narobe, pa se tu ne neha in je še zelo dolg – tole je bilo le nekaj odlomkov za pokušino. »Če se že šalite o obešalnikih in splavih, morate vsaj natanko vedeti, o čem se šalite,« piše dr. Gunterjeva.
Tukaj in zdaj
V Michiganu je šestnajstletnik s kijem pretepel svojo mladoletno punco – na njeno prošnjo, hotela je namreč splaviti. Sedemnajstletnica iz podeželskega Utaha, ki doma nima elektrike in tekoče vode, pa tudi ne denarja in dostopa do klinike, kjer bi lahko varno splavila, je nekomu plačala 150 dolarjev, da jo je boksal v trebuh. Obtožili so jo, da je naročila umor (a so obtožbo potem opustili). Nosečnica v Iowi je padla po stopnicah, poiskala pomoč v bolnišnici in tam sestri mimogrede potožila o svojih težavah, med drugim je omenila, da je na začetku nosečnosti razmišljala o splavu. Sestra je poklicala policijo, češ da je bil padec po stopnicah poskus splava. Žensko so aretirali, obtožbo pa opustili šele čez nekaj tednov.
Tri resnične zgodbe iz ZDA – in vse so se zgodile v zadnjih letih in ne že pred letom 1973, ko so legalizirali splav! Celo v ustavo so ga zapisali, tako kot mi, a 43 let pozneje se morajo ženske v nekaterih zveznih državah še vedno zatekati k mazačem (ali pretepačem) in tvegati življenje za tisto, kar jim pripada po zakonu. Teoretično je splav še vedno legalen – a zakonodajalci prekipevajo od domiselnih idej, kako ženskam preprečiti pot do njega. In so pri tem zelo uspešni. Seveda pa se zadeve lotijo precej bolj sofisticirano kot pri nas.
Kot kolonoskopija, samo varneje
Tudi mi imamo pravico do splava že od sedemdesetih let zapisano v ustavi in tudi pri nas jo kleni dedci v sutanah in brez njih neutrudno naskakujejo – leta 2002 je SLS predlagala plačevanje splava (a so ob odporu javnosti predlog umaknili), leta 2006 se je z isto mislijo poigravala tedanja Janševa vlada, a je ni izvedla. Da se bo naskok na ustavno pravico žensk do odločanja o svojem telesu še ponavljal, ni nobenega dvoma, medtem pa pripravljajo teren žalobni krokarji pred ginekološko kliniko in protisplavni filmčki na zidovih, ki jih pomagajo vzdrževati vsi davkoplačevalci – tudi tisti, ki podpirajo pravico do splava.
In zato napadajo od zadaj, iz ozadja – lobirajo pri zakonodajalcih in pišejo zakone, ki naj bi ščitili in varovali ženske in njihovo zdravje, v resnici pa so le še ena ovira do splava.
Ameriški nasprotniki splava pa so že davno ugotovili, da napadi na klinike, kjer opravljajo splave, in atentati na zdravnike na teh klinikah niso učinkovita pot za prepoved splava. Nasprotno – s tem so javno mnenje obračali proti sebi. Pa so spremenili taktiko. Kot je rekla predsednica ene od številnih organizacij, ki delujejo proti splavu, »mi ne napadamo frontalno. Nikoli ne napadi tam, kjer je sovražnik najmočnejši.« In zato napadajo od zadaj, iz ozadja – lobirajo pri zakonodajalcih in pišejo zakone, ki naj bi ščitili in varovali ženske in njihovo zdravje, v resnici pa so le še ena ovira do splava. Zakone, ki ovirajo dostop do splava, zapakirajo kot nadzor nad tem, da so splavi »varni«. A so že zdaj varni in poceni – smrtnost pri splavu je na primer veliko nižja kot smrtnost pri kolonoskopiji, pa oboje opravljajo v ambulantah. Le da klinike, na katerih izvajajo kolonoskopijo, niso podvržene številnim nesmiselnim in zelo dragim zahtevam, ki jih postavljajo klinikam za splave. Te jim seveda ne morejo ustreči, zato po vsej deželi zapirajo svoja vrata in je njihovo število v zadnjih letih drastično padlo. Tako imajo nekatere zvezne države z milijoni in milijoni prebivalcev le še peščico klinik, po tri ali pet, pa še te le v večjih mestih.
Tole je še ena iznajdljiva rešitev: v Michiganu so izglasovali zakon, ki zavarovalnicam prepoveduje vključevanje plačila za splav v polico splošnega zdravstvenega zavarovanja, četudi je nosečnost posledica posilstva ali incesta. Za splav je treba kupiti posebno zavarovalno polico, nekakšno »zavarovanje za posilstvo«. Michiganu je kmalu sledilo še več drugih držav. Samo v letih 2010–2014 so v tridesetih zveznih državah izglasovali 205 omejitev za splav – ker ne morejo naravnost reči, da skušajo prepovedati splav, si izmišljujejo zakone, ki splavu na pot postavljajo nesmiselne, nemogoče birokratske ovire.
Je zaradi vseh teh zakonov splavov manj? Ne.
Nekateri od teh zakonov od ženske zahtevajo, da pred splavom počakajo določeno obdobje, ali jim predpisujejo obvezen ultrazvok. Ki, kot povedo zdravniki, »ženski pove le to, kar je že vedela: da je noseča«. Ti zakoni so namenjeni zgolj temu, da ženski naložijo še večje breme sramote. Zdaj prihajajo še novi zakoni, ki skušajo ženske spraviti celo v zapor, saj splav obravnavajo kot umor. V Južni Dakoti se mora ženska pred splavom obvezno posvetovati v registrirani nosečniški kliniki. Ker se ni registrirala še nobena klinika, tudi splava ni mogoče legalno opraviti. Vidite, kako preprosto je to?
Koliko je vredno?
Pri zakonski pravici do splava ne gre za moralno vprašanje – pravico do ravnanja s svojim telesom si ženske namreč vzamejo same. Včasih morajo za to tvegati zdravje in življenje. Pravo vprašanje je tole: smo jim to pravico pripravljeni omogočiti z varnim in poceni legaliziranim splavom? Gre za to, da se zakonodajalci odločijo, ali se jim zdijo ženska življenja dovolj dragocena, da jih je vredno varovati in reševati.
In vas na koncu še enkrat vprašamo: ali si res želite in ali si zares upate tvegati, da bodo z vztrajanjem pri plačljivi kontracepciji in s prepovedjo splava vaša hči, sestra, mati postale del grozljive, žalostne, nepotrebne statistike?
