Paroh na zatožni klopi

Na sojenju Boškoviću zaslišan ovaditelj

Robert Marin
18. 10. 2016, 20.45
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Na ljubljanskem okrožnem sodišču se je včeraj nadaljevalo sojenje parohu pravoslavne cerkvene občine v Ljubljani Peranu Boškoviću, in sicer z zasliševanjem ovaditelja Željka Lubarde.

Bobo
Vrh Srbske pravoslavne cerkve je ovadbo zoper Boškovića novembra 2013 umaknil, organi pregona pa so nadaljevali delo in v začetku lanskega leta vložili obtožnico.

Tožilstvo Peranu Boškoviću očita, da je pri gradnji kulturno-pastoralnega centra nekaterim družbam plačeval račune za storitve, ki niso bile opravljene, in da si je prilastil del keramike in parketa. Očita mu tudi, da je iz denarja Cerkve pokrival stroške članov svoje družine.

Senat predsedujoče Mojce Kocjančič je včeraj, kot rečeno, zaslišal Željka Lubardo, Boškovićevega naslednika na mestu starešine ljubljanske župnije oziroma cerkvene občine, ki je zoper svojega predhodnika podal kazensko ovadbo. Vrh Srbske pravoslavne cerkve (SPC) jo je sicer novembra 2013 umaknil, ker da zanjo ni bilo nikakršne podlage, organi pregona pa so nadaljevali delo in v začetku lanskega leta vložili obtožnico.

Parohu grozi visoka zaporna kazen

Obtožnica 62-letnega Perana Boškovića bremeni dveh nadaljevanih kaznivih dejanj: neupravičene uporabe tujega premoženja in zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. V obeh primerih je zagrožena kazen do osem let zapora.

Suspendiran, utišan, diskriminiran, šikaniran

Lubarda je uvodoma pojasnil, da mu je s sklepom zagrebško-ljubljanskega metropolita Porfirija Perića v tem postopku prepovedano pričanje v imenu Cerkve, sam pa zaradi svojih dejanj doživlja tudi pritiske, mobing in diskriminacijo s strani nekdanjih nadrejenih. Ti so se začeli stopnjevati aprila lani, ko je po naročilu sodišča dostavil dokumentacijo v zvezi s postopkom zoper Boškovića, ki jo je imel pri sebi. Starešina ljubljanske cerkvene občine je prenehal biti oktobra 2013, ko je bil premeščen za paroha v Kočevje in nato v Novo mesto, trenutno pa je po lastnih besedah suspendiran.

V Ljubljano prišel, da župnijo reši pred bankrotom

V Ljubljano je bil Lubarda premeščen iz Zagreba v začetku leta 2012, ko je po lastnih navedbah zaradi čedalje slabšega finančnega stanja župnije kmalu »napredoval« iz paroha v blagajnika in nato še v starešino, da bi župnijo rešil pred bankrotom. Kot je pojasnil, ovadbe ni vložil sam, ampak cerkvena občina na podlagi odredbe takratnega, danes že pokojnega metropolita Jovana Pavlovića, in sicer zaradi »številnih nezakonitosti in nepravilnosti«. Po besedah Lubarde je bilo finančno vodenje Boškovića nezakonito tako po državnih kot cerkvenih predpisih.

Kot laik videl, da so stvari v neskladju

Po navedbah tožilstva, ki temeljijo na Lubardovi ovadbi, si je obtoženi prisvojil del donacij oziroma 114 tisoč evrov, ki jih je SPC prejela za začetek gradnje pastoralnega centra ob Cerkvi svetega Cirila in Metoda na Prešernovi cesti v Ljubljani. Približno 50 tisoč evrov s plačili za le delno opravljene storitve ali pa celo fiktivne račune, za 17 tisočakov preveč naj bi plačal keramičnih ploščic ob gradnji kulturno-pastoralnega centra in za dva tisoč evrov polaganja ploščic, še 37 tisočakov cerkvenega denarja pa naj bi plačal gradbeniku, ki je delal tudi na njegovi hiši v Gameljnah.

Ko je Lubarda po prišel v Ljubljano, je bil pastoralni dom po njegovih besedah v 90 odstotkih zgrajen, kot laik pa je že takoj ugotovil, da je bilo naročenega preveč gradbenega materiala, pa tudi, da ga precej manjka. Po njegovih besedah je bilo vgrajenih le okrog 15 odstotkov keramičnih ploščic, preostanka pa nikjer. Cerkveni denar naj bi Bošković razmetaval tudi za manj elementarne človeške potrebe, kot je streha nad glavo; za zasebne izdatke in izdatke svoje družine naj bi zapravil dobrih 73 cerkvenih tisočakov. Skupno naj bi torej SPC oškodoval za slabih 187 tisoč evrov.

STA
V tridesetih letih delovanja v Ljubljani je Bošković po lastnih navedbah s 15.000 verniki ustvaril najuspešnejšo srbsko pravoslavno zgodbo v Evropi.

Bošković z dovoljenjem jemal iz cerkvene malhe

Obtoženi se je doslej zagovarjal, da je vedno deloval z »blagoslovom« danes že pokojnega metropolita Pavlovića. Z njim je bil tudi dogovorjen, da lahko iz cerkvene blagajne pokriva tekoče stroške članov svoje družine, saj je svoje prihodke vedno puščal Cerkvi. Pravoslavni duhovniki so namreč upravičeni do izplačila mesečne plače v višini 1500 evrov, ki pa je Bošković po lastnih besedah nikoli ni vzel, niti ni jemal denarja, ki mu sicer po cerkvenem pravu pripada in so mu ga verniki dajali ob krstih, pogrebih. V tridesetih letih delovanja v Ljubljani je Bošković po lastnih navedbah s 15 tisoč verniki ustvaril najuspešnejšo srbsko pravoslavno zgodbo v Evropi.

Lubarda izkoristil Pavlovićevo starost in bolezen?

V tistem času je Bošković deloval kot edini paroh na območju Ljubljane, danes jih je pet. Njegovo stanovanje na Gruberjevem nabrežju je služilo kot sedež ljubljanske cerkvene občine, v praksi pa nekaj časa celo kot sedež metropolije, saj je bil metropolit Pavlović zadnja leta pred smrtjo hudo bolan. Pavlovićevo starost in bolezen pa je po Boškovićevih besedah izkoristil prav Lubarda v navezi z metropolitovo mladostniško simpatijo in pozneje kuharico Snežano P. S spletkarjenjem naj bi Lubarda dosegel, da je prišel službovat v Ljubljano, njegov edini cilj pa naj bi bil polastiti se cerkvenih novcev cerkvene občine z daleč največ verniki v Sloveniji.