Poletje (neutemeljenega) strahu

Žrtev terorizma v Evropi je veliko manj kot nekoč!

Jure Aleksič/Zarja
15. 10. 2016, 15.24
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Številke ne lažejo: v Zahodni Evropi smo pred terorizmom v resnici precej bolj varni, kot smo bili pred nekaj desetletji! Šokirani? No, očitno smo pozabili na IRO, ETO ali Rdeče brigade … Za nameček je bilo celo v najnasilnejših letih še vedno veliko več žrtev prometnih nesreč, raka, v Ameriki pa celo alergij na kikiriki, padca iz lastne postelje in malčkov pod štiri leta, ki po nesreči sprožijo orožje.

revija Zarja
Teroristi v resnici niso četrt tako problematični kot naš odziv nanje.

No, pa smo ga tudi uradno dočakali. Namreč koledarski konec poletja, ki se je začelo tako brutalno, da so ga mediji po vsem svetu označili za »poletje strahu«, angleški tisk pa celo za »poletje dreka«. 

Nič čudnega, da je vse skupaj kulminiralo v francoski prepovedi burkinija! Letošnji razbeljeni letni čas je, še preden se je zares začel, v nas že planil s terorističnim masakrom v Nici, se nadaljeval z zverinskim umorom 85-letnega francoskega duhovnika Jacquesa Hamela, potem so se začela razna streljanja po Nemčiji … vse to ob spremljavi šokantnega brexita in spodletelega puča v Turčiji. Tam sredi julija je bilo videti, kot da se je svet dokončno snel s tečajev in da za vsakim vogalom in pod vsakim kanalizacijskim pokrovom preži vsaj en bradat lunatik z nožem med zobmi in s puško v rokah.

Potem nas je kar naenkrat pobožala skoraj popolna bonaca. Avgust se nam je – vsaj na naši celini – razodel kot neverjetno blag in tih mesec, ko smo se vsi skupaj predvsem sončili in skorajda pozabili, da gre vse skupaj v maloro. In prav ta bonaca je tistim bolj analitičnim umom omogočila predah, da so primerjali statistične podatke in prišli do zanimive ugotovitve.

Katere? Ugotovili so, da je bil Zahodni Evropejec zadnjih deset let pred terorizmom dejansko bolj varen kot v osemdesetih ali devetdesetih letih prejšnjega stoletja.

Iz druge dimenzije

revija Zarja
Število terorističnih napadov na stari celini se je resda povečalo, a samo število žrtev je manjše.

Vsak pridni konzument medijev se lahko ob tem samo vpraša, kako, vraga, je to sploh mogoče?! A številke preprosto ne lažejo. Da ne bo pomote: število terorističnih napadov na stari celini se je resda povečalo, a samo število žrtev je manjše. Tudi leta 2015, ko je Zahodna Evropa naštela daleč največ žrtev v zadnjih desetih letih, je zaradi terorizma umrlo občutno manj ljudi kot v veliki večini let v obdobju med letoma 1972 in 1988. V večini let med 2005 in 2010 pa je umrlo celo mnogo manj ljudi kot v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je začela krivulja že opazno upadati.

Glede na to, kaj trobentajo večerna poročila, se vsekakor zdi, kot da gornji statistični podatki k nam pronicajo iz kakšne druge dimenzije.

Del pojasnila bi bil, da smo imeli v drugi polovici prejšnjega stoletja izjemno močne »domače« teroriste. Očitno so tudi premnogi pripadniki starejših generacij že kar malo pozabili IRO, ETO, Rdeče brigade in skupino Baader-Meinhof, če naštejemo samo par najbolj zloglasnih. Dolga desetletja je Evropa trpela mnogo daljše sezname žrtev kot danes. Pa je bilo njeno prebivalstvo očitno dovolj trezno in neustrašno, da zato ni bilo treba med leti od histerije ali celo prepovedovati nošnje kakšnih oblačil.

Drugi del misterija pa lahko pomaga odpraviti naslednje dejstvo. Večina tistih, ki so zaradi terorizma umrli v drugi polovici prejšnjega stoletja, je življenje izgubila v terorističnih kataklizmah, recimo ob zloglasnem strmoglavljenju ameriškega letala nad škotskim Lockerbiejem leta 1988. Med tovrstna teroristična zverinstva lahko v zadnjem desetletju uvrstimo pravzaprav samo na našem avtohtonem zelniku zrasli Breivikov masaker leta 2011 in že omenjene usklajene napade v Parizu novembra lani.

Če izhajamo iz statistike, imajo edini pravi razlog za preplah Francozi. Angleški Telegraph je namreč izračunal, da so v zadnjem letu in pol teroristi tam pod rušo poslali skoraj 250 ljudi, kar je več, kot so ugonobili francoskih civilistov v vsem dvajsetem stoletju. Tudi v luči tega podatka velja biti malce prizanesljivejši do škandalozne prepovedi burkinija. In do serije drugih ekstremnih ukrepov, kot je denimo ta, da so v Cannesu dejansko prepovedali uporabo vseh torb za na plažo, ki bi bile dovolj velike, da bi lahko skrivale orožje.

revija Zarja
Če izhajamo iz statistike, imajo edini pravi razlog za preplah Francozi.

Smrtonosni kikiriki

A če smo že pri statistiki, zakaj bi se zaustavili na pol poti? Tudi na zloglasni dan pariških masakrov je kar trikrat več Francozov umrlo od raka, tudi v najbolj nasilnih letih se število terorističnih žrtev ne približa številu žrtev prometnih nesreč … Še posebej morbidno zabavni pa so tisti dobro znani izračuni, da so leta 2015 več Američanov postrelili malčki, mlajši od štirih let, kot teroristi. In da pomenita za populacijo neprimerno večjo smrtno nevarnost od teroristov tako alergija na kikiriki kot padec iz lastne postelje!

Zato se je nekaj neustrašnih mislecev že javno vprašalo, zakaj, vraga, vlade namenjajo vse tiste milijarde za »vojno proti terorju«, ko bi pa isti denar rešil neprimerno več življenj, če bi ga namenili za izboljšanje varnosti avtomobilov. Ali pa za kampanjo ozaveščanja o rizičnih kombinacijah malčkov in pištol.

Statistično smo pred teroristi torej varnejši kot prej. A pozor: to velja samo za Zahod. Drugod število terorističnih žrtev narašča.

Marsikje je to naraščanje res drastično. Tudi letno število terorističnih napadov se je po svetu od leta 2011 skoraj potrojilo, z deset tisoč na trideset tisoč. A s tem se tu pri nas ne ukvarjamo. Koliko nas denimo sploh ve za julijski bombni napad v Iraku, v katerem je Islamska država z obličja Zemlje zbrisala kar 292 nedolžnih civilistov? Je bilo to sploh del uradne zgodbe »poletja strahu«?

Tu bi veljalo spomniti na besede našega velikana kriznega poročevalstva, Boštjana Videmška, ki je na straneh naše revije nedavno prhnil: »Na vsak teroristični napad na evropskih tleh vedno znova odreagiramo, kot da bi se začela vojna. Kar priča predvsem o tem, v kakšni coni udobja živimo v primerjavi z drugimi deli sveta, kjer so take reči nekaj najbolj normalnega.«

V novi informacijski ekonomiji titanske novičarske korporacije v naše dnevne sobe štiriindvajset ur na dan bruhajo podobe katastrof in človeškega trpljenja – če jim seveda le dovolimo.

Stara dunajska šola

Seveda ne bi bilo slabo postaviti tudi vprašanja o vlogi medijev pri vsem skupaj. Še enkrat več se namreč izkaže, da večina modernih množičnih medijev tu žal ni zato, da bi govorili resnico, ampak da bi čim učinkoviteje ugrabili našo pozornost.
V novi informacijski ekonomiji titanske novičarske korporacije v naše dnevne sobe štiriindvajset ur na dan bruhajo podobe katastrof in človeškega trpljenja – če jim seveda le dovolimo. Tu so seveda tudi blogi in družbena omrežja, ki s prav sadističnim picajzlarstvom razbrskajo vsak najmanjši detajl vsake sprotne grozote. Kar koli nas že skrbi, samo vtipkamo dve gesli in naša stališča bodo potrjena, naša skrb potrojena.

Dobro, bodimo pošteni: novi teroristi so subjektivno precej bolj strašljivi kot prejšnje generacije. Docela televizična doba je gledalstvu postregla tudi z res docela televizičnimi teroristi. Vsaj v primerjavi z Islamsko državo so bili namreč recimo vojščaki IRE pripadniki stare dunajske šole, saj niso z največjim sladostrastjem snemali, kako režejo glave novinarjem. In kolikor se spomnimo, vsaj niso odprto sanjarili o tem, da bi na vso Anglijo vrgli atomsko bombo in tako trajno odpravili problem nevernikov.

Tistim, ki so jih mastni naslovi prepričali, da bodo vrata zahodne civilizacije s tečajev sneli teroristi, ne gre preveč zameriti. Človeški možgani so pač narejeni tako, da jih podobe prestrašijo mnogo bolj od podatkov. V dobi pračloveka nam je to najbrž kar dobro služilo. V tako kompleksnem svetu, kot ga imamo danes, pa to možgansko favoriziranje podob nad analizo vodi v precej nevarne kolektivne zablode pri ocenjevanju tveganj.

To seveda znajo najbolj izkoristiti prav tisti, ki se mastijo s človeškim strahom. Ali povedano z drugimi besedami: terorizem statistično ni velik problem, naš odziv na teroristično grožnjo pa je resnično nevaren. Nazornost podob terorističnega klanja je žal kot mana iz nebes za točno tiste mračne sile, ki so se namerile Zahod pahniti v smer totalitarizma in totalnega nadzora.
Zaradi tega nam ne sme biti odveč ponotranjiti besede velikega ameriškega državnika Benjamina Franklina, ki je dejal: »Vsaka družba, ki je pripravljena žrtvovati malo svobode za malo varnosti, si ne zasluži ne prve ne druge in bo na koncu izgubila oboje.« 

Vsi pa najbrž vemo, da je vožnja z avtomobilom neprimerno bolj nevarna kot letenje.

Končajmo še z enim zelo zgovornim statističnim podatkom, povezanim z anekdoto. V prvih mesecih po zrušitvi newyorških dvojčkov je bila ameriška javnost tako šokirana, da si milijoni ljudi preprosto niso več upali leteti. Ker je bilo kljub temu treba živeti in potovati, so namesto tega tudi zelo dolge razdalje v glavnem premagovali z avtomobili. Vsi pa najbrž vemo, da je vožnja z avtomobilom neprimerno bolj nevarna kot letenje. Učenjaki tveganja so tako izračunali – in poznejše statistične analize so to potrdile! – da je na račun spremembe transportnih navad v teh nekaj mesecih umrlo več Američanov, kot je bilo vseh potnikov na vseh štirih ugrabljenih letalih.

Še enkrat: teroristi v resnici niso četrt tako problematični kot naš odziv nanje. Glede na vse svoboščine, ki smo jih na Zahodu že stornirali v imenu »varnosti«, tiste davne generacije, ki so nam te svoboščine izbojevale s krvjo, prav gotovo ne morejo biti prav ponosne na nas.

revija Zarja
Kaj se je torej zgodilo z našim dojemanjem resničnosti?