KLIC NA POMOČ

Le kaj smrdi v gospodarski coni Cikava?

Mirjana Martinović, Dolenjski list
13. 9. 2016, 07.30
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.00
Deli članek:

Nekateri podjetniki iz novomeške gospodarske cone Cikava in stanovalci pravijo, da jih moti neznosen smrad, ki naj bi prihajal iz tamkajšnjega podjetja Hočevar. V neposredni bližini je tudi zbirni center Komunale.

M. M.
Tomaž Hočevar, lastnik družbe Hočevar, zagotavlja, da zaradi njih na Cikavi ne smrdi.

Naši sogovorniki so opozorili na neznosen smrad v soseščini podjetja Hočevar. »Zaznali smo ga že lani oziroma že prej, ampak zadnje pol leta je postalo nevzdržno in vse slabše je,« je povedal Ivan Avbar iz podjetja Aico Trade. Njegovim besedam sta pritrdita tudi Zdenko Antončič iz Utripa in Mitja Kovačič iz podjetja Judež, ki je prvi sosed domnevnega vira smradu. »To tako smrdi, da vam težko opišemo, kot po mrhovini. Delo postane povsem neznosno. Sicer moramo priznati, da ne smrdi ves čas, ampak predvsem zjutraj, je pa res, da kdaj smrdi tudi ves dan,« je razmere na Cikavi opisal Kovačič, Antončič pa dodal: »Predvsem bi radi opozorili na problematiko, dokler se še lahko ukrepa.«

Sogovorniki so večkrat ponovili, da nimajo nič proti dejavnosti v podjetju Hočevar, želijo si le, da ne bi bilo toliko slabih vplivov na okolje.

Vsi trije so pristavili, da k njim redno prihajajo stranke, ki so jih začele o tem spraševati in se pritoževati. Zato so začeli razmišljati o ustanovitvi civilne iniciative, ki bi proti smradu ukrepala. »Neznosno je predvsem zjutraj, v poletnih mesecih nisi mogel prezračiti prostorov. Ko pa enkrat dobiš ta vonj po mrhovini v hišo, se ga zlepa ne znebiš,« je povedal Štefan Ilar, eden od tamkajšnjih stanovalcev.
Ob našem obisku opisanega vonja nismo zaznali, je pa res, da je podjetje Hočevar, d. o. o., tudi prvi sosed novomeške Komunale, ki ima tam zbirno-reciklažni center. Ali ni torej povsem mogoče, da smrdi zaradi zbirnega centra? »V novomeškem zbirnem centru ravnamo z odpadki, ki so v večini že ločeno zbrani. Ločeno zbrane frakcije odpadkov se balirajo in pošljejo naprej prevzemnikom, ta dejavnost pa takšnega vpliva na okolje nima. Torej odpadkov, ki bi oddajali tak vonj, na Cikavi ne zbiramo,« je namige zavrnil Emilio Murtič, vodja operative splošnega sektorja v Komunali Novo mesto.

Dejavnost določa OPPN

Sogovorniki so večkrat ponovili, da nimajo nič proti dejavnosti v podjetju Hočevar, želijo si le, da ne bi bilo toliko slabih vplivov na okolje oziroma da bi te reči s primerno tehnologijo uredili. Še večji strah pa imajo zaradi govoric, da naj bi pri Hočevarju dejavnost širili še s predelavo kož oziroma usnja, kar bo, se bojijo, razmere še poslabšalo.

M. M.
Ivan Avbar, Zdenko Antončič in Štefan Ilar so zatrdili, da je poslovanje in življenje na Cikavi postalo nevzdržno zaradi smradu po mrhovini. Zadevo bi radi razčistili oz. ugotovili, kaj se dogaja.

Na območju Cikave je namenska raba prostora določena z občinskim prostorskim načrtom (OPPN), so pojasnili na Mestni občini Novo mesto. »Ali je dejavnost, ki jo namerava opravljati investitor (graditelj), skladna s prostorskim aktom, pa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja preverja Upravna enota Novo mesto. Za opravljanje konkretne dejavnosti torej občina ne izda nobenega soglasja v upravnem ali kateremkoli drugem postopku, saj za to nima pristojnosti,« so glede presoje primernosti posamezne dejavnosti odgovorili v kabinetu župana Gregorja Macedonija.

Pri nas ne smrdi

Lastnik in direktor podjetja Hočevar, Tomaž Hočevar, je izjavil, da njihova dejavnost zagotovo ni vir opisanega smradu. Še več, zatrdil je tudi, da vonjav po mrhovini na dvorišču njihovega podjetja, kjer v tem času gradijo še večji poslovni objekt, sploh ni. 

Kot pravi, so se na Cikavo preselili pred skoraj petimi leti, ko so kupili objekt nekdanje kovinarske delavnice in lakirnice: »Sprva smo njihove prostore uporabljali le za skladišče, pozneje pa smo stari objekt obnovili in dogradili, da smo poleg pakirnice in skladišča dobili še prostor za proizvodnjo.« Po direktorjevih besedah so vse postopke vodili skladno z zakonodajo, gre pa za podjetje za živilsko industrijo: »Tu delamo, sortiramo in pripravljamo surovine za proizvodnjo kolagena, ki se uporablja v namene kolagenskih proizvodov v medicini in prehrani, želatine v prehranski industriji, tu poteka tudi delna proizvodnja ovitkov za izdelavo klobas, salam ... Tu torej pripravljamo surovine za te izdelke, končne potem naredimo tudi drugod, ali pa te surovine neposredno prodajamo drugim po vsem svetu.«

Ko smo mu opisali pritožbe sosedov, je dejal, da takšnega smradu ni nikoli zaznal. Pred kratkim se je preselil na Cikavo in kaj takega pred lastnim pragom – po njegovih besedah – ne bi dovolil. »Mi imamo in delamo s surovinami za živila. Če bi te surovine tako smrdele, ne bi mogli delati, kaj šele prodati naprej. Še preden smo tu začeli graditi, smo morali za vsa dovoljenja opisati vso našo tehnologijo in emisije: kaj se bo delalo, kako, kakšne so odpadne vode, kakšni odpadki ... Potem so pristojne službe to preverile in imamo vsa dovoljenja, saj brez njih ne bi dobili gradbenega dovoljenja, kaj šele uporabnega. Ko smo torej dobili uporabno dovoljenje za našo dejavnost, se je pred zagonom vključila še Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki ima spet svoje pogoje in odobri le obrat, ki deluje po predpisih, zagotavlja vso higieno ... Imamo vse evropske standarde, saj drugače ne bi mogli delati po vsem svetu. Tu imamo vsakodnevni nadzor veterinarja,« zagotavlja lastnik podjetja za proizvodnjo čistih beljakovin oziroma kolagenskih vlaken. Na naše vztrajanje, ali res ni mogoče, da bi iz njihove proizvodnje zasmrdelo na način, kot so ga opisali naši sogovorniki, je odgovoril, da ne. Dopušča možnost, da se je kdaj med nakladanjem ali razkladanjem surovin kaj razbilo in je zaradi tega kratkotrajno zasmrdelo, to pa je po njegovih besedah vse, saj morajo prostore nenehno čistiti in vzdrževati po standardu HACCP.

Od kod torej smrdi? »Ne vem,« je odgovoril Hočevar in dodal: »Podobno proizvodnjo imamo tudi v Nemčiji in na Hrvaškem, pa takšnih pritožb ni bilo.«

Na vprašanje o govoricah glede širjenja proizvodnje tudi s strojenjem kož pa je povedal, da se že danes ukvarjajo tudi s tem, ampak ne na Cikavi oziroma v Sloveniji, temveč drugod. »Dodelujemo usnje v obratih oziroma usnjarnah. Približno 90 odstotkov usnja dobavljamo avtomobilski industriji in smo partnerji priznanih blagovnih znamk. S tem se bomo vsekakor še ukvarjali, ampak ne na Cikavi. Na Hrvaškem smo kupili starejšo usnjarno, ki jo zdaj prenavljamo. Včasih je zaposlovala čez 500 ljudi in upam, da bo pod našim okriljem spet tako velika,« je o načrtih še povedal Hočevar.

Ob koncu pogovora je še pristavil, da bo naročil analize zraka: »Želimo razčistiti stvari, in če se bo izkazalo, da je kaj takšnega pri nas, bomo vsekakor ukrepali, predvsem zaradi sebe in našega posla ter strank.«