Z njo se lahko pogovarjaš o izumih Nikole Tesle ali o šamanizmu, o obojem govori enako prepričljivo. Česar koli se je v življenju lotila, se je lotila stoodstotno. Zato sem prepričana, da smo v Bruselj poslali pravega človeka. Pravi tudi, da se prav nič ne boji, če ne bi bila več v politiki, saj ima v glavi že deset drugih priložnosti in možnosti. Violeta Bulc vidi skozi stvari. Preberite intervju, pa boste izvedeli, zakaj.
Zdaj ko vas vidim v živo, mi je bolj jasno, zakaj ste v mladosti radi igrali košarko – ker ste zelo visoki.
Vam povem, kako je nastala moja ljubezen do košarke? Kot otrok sem bila zelo bolna, prva leta sem kar dosti časa preživela v bolnišnici. Zaradi različnih stvari. A potem sem se nekako »očistila« in se v petem razredu osnovne šole »prebudila«. Začela sem sodelovati v vseh športih in ekipah, zmagovala sem, uživala v tekmovanju, druženju, v preseganju same sebe. Vedno me je zanimalo, kako daleč lahko grem. Odbojka, rokomet, atletika. Nisem pa se želela s tem ukvarjati profesionalno, to me ni zanimalo. Po naključju sem postala slovenska prvakinja v metu kopja – in ko so me poskušali angažirati, sem odklonila. Želela sem samo uživati. V tretjem letniku gimnazije me je prijateljica »zvabila« h košarki, in ker se mi je zdelo, da sem že prestara za večje dosežke npr. za reprezentanco, sem z veseljem začela igrati, saj sem jo že prej igrala s fanti na domačem igrišču. A zgodilo se je prav to, česar nisem želela: po pol leta sem bila že v jugoslovanski reprezentanci in potem je košarka za šest let postala moja kariera. Začela sem v Novem mestu, profesionalno sem igrala za Ježico, potem pa je življenje že ponudilo nove izzive. Bila sem ambiciozna, košarko sem trenirala po pet, šest ur na dan, ker mi je bil izziv, ali lahko zadenem 60 prostih metov po vrsti. Izziv mi je bilo premagati nasprotnike – ker so novomeško ekipo velikokrat podcenjevali. (smeh)
Zdaj razumem, zakaj imate tako uspešno kariero – 60 prostih metov kaže na vztrajnost in disciplino. Jasno mi je, zakaj ste danes evropska komisarka.
Meni ni čisto jasno, ampak v redu. (smeh)
V kategorijo vztrajnosti in discipline najbrž spadajo tudi treningi borilnih veščin.
Tudi to je posebna zgodba. Vedno me je zanimalo, kaj lahko človek naredi z močjo volje. Ko sem odraščala v Sloveniji, nisem našla kakšne priložnosti ali skupine, ki bi se ji pridružila. Ko pa sem študirala v San Franciscu, sem v času magisterija imela srečo, da sem naletela na zelo majhen studio, vodil ga je zelo preprost Korejec, ki je prej treniral pripadnike zelenih baretk. On mi je pokazal skrivnost sinhronizacije telesa, čustev in duha – če delujejo usklajeno, lahko človek doseže neverjetne stvari. Vsak dan sem trenirala in prišla do črnega pasu, ki je v resnici samo osnovna šola. A prvič sem doživela, da je lahko fokus močnejši od telesa. Ko letiš, veš, da tega ni zmoglo samo telo, ampak je bila potrebna izjemno velika koncentracije, da si dvignil telo in naredil določeno vajo.
Ste rekli: ko letiš?
Ja. To ni več skok, ampak polet.
Tako kot v filmu Prežeči tiger, skriti zmaj?
Skoraj tako. V neki lažji obliki, da ne pretiravam. A ko to doživiš, v začetni obliki sicer, te občutek preseli v drugačen prostor razumevanja, kaj si sposoben narediti. Danes tega seveda ne morem več narediti, ker moje telo ni v takšni kondiciji, a že samo misel, da vem, da se to da, je izjemen privilegij.
Katera borilna veščina je to?
To sta bili kombinaciji dveh osnovnih korejskih veščin, tae-kwan-doja, ki je nožna, in hap-ki-doja, ki je ročna.
Kaj pomeni »fokus«?
Da se osredotočiš na nekaj, kar želiš narediti. Skrivnost pa je v tem, da se osredotočiš na drugo stran točke, ki jo želiš doseči. Če želiš poleteti in prebiti leseno desko, se ne smeš osredotočati na desko, ampak na točko, ki je za njo. To, da prebiješ desko, je samo dejanje na poti. Ta koncept je koristen tudi v življenju. Če se osredotočiš na nekaj, se začneš ustavljati že pred ciljem. Če pa si za cilj postaviš točko zunaj tega, pa to dosežeš mimogrede.
Danes torej ne letate po stanovanju? (smeh) Se ne ukvarjate več s tema veščinama?
Treniram ne več, zdaj izvajam samo še nekaj vaj. Vse je energija. Vprašanje je, kako razumeš naravne danosti, ki so okrog tebe, kako se zliješ z njimi. Nikola Tesla se je zlil z njimi in jih doživljal, zato jih je znal tako odlično usmerjati v fizične izdelke. Dvosmerni tok je najprej dojel v svojem univerzalnem prostoru, potem ga je šele materializiral in usmeril. Jaz nisem Tesla, ampak večino stvari, ki sem jih počela, sem najprej vizualizirala, uskladila s sabo. Najprej moraš stvari dokončati pri sebi, potem jih lahko daš v svet. Narava je ena sama sinhronizacija, v vesolju obstaja red. To mi je v navdih. Narava je kreatorka, in tudi človek ves čas ustvarja.
Ustaviva se še pri šamanizmu. Ko so ljudje izvedeli, da vas to zanima, so začeli nekoliko čudno gledati na vas, češ, ona je šamanka, čarovnica, kaj bo s tem počela v Bruslju?
V šamanstvo me je pot pripeljala, ko sem v nekem obdobju svojega življenja imela pred seboj velike izzive. Iskala sem tehnike, s katerimi lahko v osebni svet prinesem mir. In sprejemam dinamiko, ki se dogaja okrog mene, kot nekaj naravnega. In tako sem po naključju prišla do skupine, ki se je ukvarjala z jogo, in prišla v stik s šamanskimi tehnikami. Te ti pomagajo, da spoznaš sebe, da odstraniš strahove, frustracije, utišaš svoj glasni ego in um ter se znaš zliti z okoljem. Tega sem se spet sistematično lotila, hodila sem na tečaje. Nekdanje civilizacije so razvile te tehnike, ki so jim pomagale preživeti. Pot me je peljala po Peruju, Aziji, Avstraliji, Škotski … začela sem delati pri sebi, spoznala svoje dobre in slabe lastnosti, šibke točke, naučila sem se opazovati samo sebe. Ko se opazuješ, začneš ozaveščati in tisto, kar ti ni všeč, popravljati.
Pred vašim imenovanjem za evropsko komisarko je javnost zelo »skrbelo«, kako se boste znašli na evropskem političnem parketu. Zdaj je videti, kot da se odlično počutite in znajdete. Je to res?
Izjemno uživam v svoji službi. Res. (smeh) Prav blažena sem. Izzivi so izjemno zanimivi, ogromno dela je in res verjamem v koncept Evropske unije. Pri meni je tako: če verjamem, se polno angažiram, sicer se umaknem. EU je zame struktura, ki je sicer še močno v razvoju, a ponuja rešitev za globalno sobivanje. Je izredno naporna za upravljanje, a ima potencial, da zagotovi to, kar je njena osnova: mir. Imamo 65 let miru, skupno tržišče. Smo svet v malem. Če najdemo rešitev za Evropo, imamo rešitev za svet. In prav zdaj imamo izziv, kako sprejeti toliko ljudi, kako ne biti ekstremistični, egoistični. Želimo sobivati in soustvarjati. Tu sem se našla. Prav moje področje, področje prometa, je poligon, osnova za povezovanje. Vse, česar sem se v življenju naučila, kar sem izkusila, lahko uporabim prav tu: telekomunikacij, računalništva, ekosistemov, sistemskega načina razmišljanja.
Kot da ste se vse življenje pripravljali prav na ta poklic! Srečujete se s svetovno znanimi politiki – nam jih lahko opišete skozi svoje oči?
Zanimivo je bilo moje prve srečanje z gospo Merkel v Frankfurtu na avtomobilskem sejmu. Zanimivo mi je bilo videti in spoznati, kako močna avtoriteta je v Nemčiji. Po drugi strani pa je v neposrednem dialogu zelo preprosta gospa. Gospod Juncker je izjemen politik, vsakič znova me preseneti s svojo politično širino. Zelo zanimivo je bilo srečanje s predsednikom kitajske vlade Li Keqiangom, tam imajo res povsem drugačno filozofijo in kulturo, drugačen protokol, ceremoniale, barvitost. Drugačnost tega planeta sem spoznala tudi ob obisku zalivskih držav, ki jih vodijo družine. Srečanje z iranskim ministrom za transport Abasom Ahmadom Akondijem je bilo spet čisto drugačno. Opazujem jih, kakšni so kot ljudje, kakšno energijo sevajo, kako se vedejo do svojega tima, ljudi, kolegov, kako se obnašajo do nas. A če si ti spoštljiv do njih, so oni do tebe in v tem je veliko upanje človeštva. Z vsakim od njih smo se lahko v miru pogovorili, našli rešitve za težave, morda ne za vse, a vsaj za kakšno.
Iz Silicijeve doline, kjer ste delali pred leti, ste se vrnili v Slovenijo, da bi si ustvarili družino – to je bilo za vas očitno zelo pomembno. Kako je danes z vašim družinskim življenjem? Vi ste v Bruslju, ogromno delate, koliko časa imate za svoje ljudi?
To je kompleksno vprašanje. Danes čutim v zvezi s tem ogromen mir, a do tega sta mi pomagala tudi moja otroka. Ker sta mi bila velik izziv. Vedno sta zahtevala mamo. Nič drugega ju ni zanimalo. Še danes se o moji službi – sploh hči – ne želita pogovarjati. A s tem nam je uspelo vzpostaviti zelo pristen odnos, mene sta naučila, da jima moram zaupati, da mama pomeni predvsem varnost in da moram biti tam, kadar me potrebujeta. To sem poosebila in to mi je dobro. Skušam paziti, da ne vstopam v njuni življenji, hkrati pa se ves čas čutimo in pomagamo drug drugemu na poti razvoja. Družina sicer »trpi«, hči je v Sloveniji, sin je šel z mano v Bruselj, a v tem letu in pol sta po drugi strani veliko pridobila. Razvila sta se kot osebnosti, postala bolj samostojna, kar je za mladega človeka pri sedemnajstih in devetnajstih veliko darilo življenja. Zato mi beseda »trpljenje« ne sodi v ta koncept. Bil je velik izziv, bilo je potrebnega veliko prilagajanja na vseh ravneh, a za zdaj sem zelo zadovoljna.
Kaj želite dati svojima otrokoma?
Morda to, kar ste vi poudarili že prej: če je izziv, ga je treba rešiti. To je priložnost za rast. Če bi moje življenje pogledali nazaj, bi ga tudi lahko opisali kot vrsto težav. A jaz sem jih jemala kot priložnosti za rast in sem kar zadovoljna z vsemi spremembami, ki sem jih morala izpeljati pri sebi zato, da sem danes tu, kjer sem, a ne kot evropska komisarka, ampak kot človek.
Zdi se mi, da vam je zelo pomembno, da ostanete človek.
To je velik izziv. Da ob vsem tem dogajanju ohranjam notranji mir in svojo izvirnost. Morda je to prva preizkušnja na mojem položaju. Da ostanem to, kar sem, in ne padem pod vpliv ambicij, želja po karieri, da me ne skrbi … Pri politikih opažam, da jih začne skrbeti, kaj bo, ko ne bodo več politiki, in potem začnejo sprejemati odločitve, ki niso najboljše za prostor in čas. Sprejemajo odločitve, ki bodo v korist njihovi karieri. In tu trpi politika. Politika je izjemno zahteven poklic. To podcenjujemo. Kot politik usklajuješ ogromno različnih interesov, dejavnikov, ki vplivajo na spremembe. Politik ima vpliv na pomembne stvari, na prihodnost. Moraš se izobraževati, se graditi in spreminjati, a številni se bojijo, kaj bo, če ne bodo spet izvoljeni. Jaz se tega ne bojim, ker sem v življenju tolikokrat menjala poklice, da vidim že deset novih pred mano. Mi je pa biti političarka izjemno fascinanten poklic.
Kako pa v njem najdete svoj mir?
Najprej: v Bruslju imam zelo dober delovni tim, na katerega se lahko zanesem, to mi veliko odtehta, brez tega ne bi mogla delati. Drugo mi je narava, rada hodim po gozdovih, tam so drevesa, ki ti služijo. (smeh) Tretji so prijatelji. To so druge dimenzije, kot osebnost se lahko najbolj celostno razviješ, imam srečo, da imam velik krog prijateljev, s katerimi se trudim čim več srečevati. V Sloveniji in po svetu. Potem je družina, ki mi je vedno dajala oporo, ne samo otroci, tudi starši, sestra, brat – če sem v težavah, so oni vedno tu. Vedno so mi dajali moč, čeprav se vedno ne strinjamo, znamo se tudi dobro skregati, a na koncu vem, da se nanje vedno lahko zanesem. In na koncu so tu moje vaje, ki jih delam vsako jutro in večer. Vaje za sproščanje, s katerimi se poslovim od negativnih energij in povabim pozitivne. Te mi dajo notranji mir in uravnoteženost. Naučila sem se spuščati stvari »skozi«, da ne ostajajo v meni, že šest let se učim poslavljati od sodb in pričakovanj, kar je zelo osvobajajoče. Da sem radostna za vse, kar dobim.
