Svet je še vedno moški

Spolno nadlegovanje v slovenskem parlamentu

Alenka Sivka/Zarja
2. 7. 2016, 20.57
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Slovenske političarke o spolnem nadlegovanju in seksizmu.

Arhiv Zarje

Vse pomembnejše revolucije so se začele v Franciji, pa se je zgodilo tudi to, da se je zbralo sedemnajst nekdanjih ministric in so v časniku Journal de Dimanche objavile izjavo, v kateri so obljubile, da ne bodo več molčale o spolnem nadlegovanju v politiki in da bodo »sistematično ovadile vse seksistične opazke, neprimerne geste in neprimerno vedenje«. Izjavo je sprožilo spolno nadlegovanje poslanca Denisa Baupina, nekdanjega podpredsednika parlamenta, ki je po obtožbah odstopil s položaja. Koliko v preteklost pa nam seže politični spomin na seksistične opazke pri nas in koliko so jih naše političarke deležne danes?

Ljudmila Novak: »Ženske smo bolj izpostavljene strožjemu ocenjevanju od glave do peta kot moški.« 

Se spomnite nekdanjega tržiškega župana in poslanca v državnem zboru Pavleta Ruparja, ki mu je z jezika »zdrsnila« huda žalitev dveh poslank? Majdi Širca in Majdi Potrata »bi odredil obvezni zakonski pregled mednožja, da bi ugotovil, katerega spola sploh sta«. Zakaj? Ker se nista strinjali s predlogi zakona, ki so omejevali pravice homoseksualnih parov. Ja, že daljnega leta 2005 so se pogovarjali o tem in že takrat so letele žalitve. Ker so bili na odgovornejših položajih v parlamentu prav tako zastopniki »močnejšega spola«, sploh niso prekinili razprave in zahtevali vsaj opravičila za žalitve, zato so opozicijski poslanci demonstrativno zapustili sejo, a so se nato vrnili. Pozneje so koalicijske in opozicijske poslanke stopile skupaj (razen Eve Irgl, Polonce Dobrajc in Barbare Žgajner Tavš) in pisno zahtevale od predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija, naj javno obsodi »prakso sovražnega govora ter seksističnih nastopov« in naj »v skladu s svojimi pooblastili ukrepa«. A Cukjati ni ukrepal. Afera »mednožje« ni nikoli prišla na sodišče, Rupar pa je odstopil zaradi drugih afer. Na uradu za enake možnosti so takrat opozorili, da začnejo tudi »navadni« ljudje, kadar prihajajo nestrpna mnenja iz ust politikov, to »prepoznavati kot normalno in dopustno početje«.

Ljubica Jelušič: »Eden od medijev je ves članek posvetil nemodnosti moje pričeske. Še mnogo pozneje so me bolj gledali v lase kot poslušali.« 

Majda Širca, nekdanja kulturna ministrica in poslanka, je bila deležna še ene »psihoanalitične opazke«, avtor pa je bil njen predhodnik na tem položaju , dr. Vasko Simoniti: »Kot vemo, ministrica piše o erekcijah, sulicah in udarcih moških. Ni treba biti psihoanalitik, da človek ugotovi, da gre za žensko, ki je močno prikrajšana.« To je bila izjava izobraženca, doktorja zgodovinskih ved in predavatelja na filozofski fakulteti, ki ni bila izrečena v kakšni zasebni debati, temveč v množičnem mediju. Filozofinja in borka za človekove pravice dr. Spomenka Hribar je takrat označila njegovo izjavo za primer sovražnega govora: »Odgovor dr. Vaska Simonitija na pisanje Širčeve je – ne prvič – nesramen, mačističen, skrajno žaljiv; navajanje njene življenjske situacije pa kaže na človeka brez empatije, brez srčne kulture.«

Laže me je poslušati, če sem v mini krilu?!

Je dandanes v parlamentu kaj drugače? To smo vprašali poslanko Združene levice Violeto Tomič, ki je znana po ostrem jeziku in hitrih reakcijah: »V trenutnem sklicu Državnega zbora je več žensk kot po navadi in izobrazbena struktura je precej višja, kar se pozna na ravni komuniciranja. Če se počutiš kot ženska enakovredna, gre kaj blagega mimo tebe. Nekdo iz DZ mi je na primer rekel, da me je lažje poslušati, če imam kratko krilo – a to me ne boli. V DZ tako in tako sploh ne nosim kratkih kril. Če pred tem ne bi delala v teatru, ki je tudi moški svet, bi mi takšne stvari prišle bolj do živega. Od nekdaj sem se borila s predsodki proti ženskam, tako da se name niti ne spravijo več. Nisem dober material za frustriranje. Moški pričakujejo, da bo ženska delala kariero s telesom. Svet je še vedno moški, moje prijateljice so na dobrih položajih še vedno plačane manj od njih. Vedno sem verjela vase, v svojo izobrazbo in znanje. To je najboljše orožje proti šikaniranju.«

Majda Širca: »Na obrazih Ruparjevih kolegov – tudi poslank – so se ob izrečenem pojavili privoščljivi pogledi in občutki užitka.« 

Ljudmila Novak, nekdanja ministrica za Slovence po svetu, danes pa predsednica NSi, nam je po drugi strani povedala: »Osebno kot ministrica nisem doživela nobenega spolnega nadlegovanja ali česa podobnega. Smo pa ženske na vidnih javnih funkcijah bolj izpostavljene vsestranskemu in strožjemu ocenjevanju od glave do peta kot moški kolegi. Kakršno koli žaljivo govorjenje v parlamentu ni primerno in bolj onečasti tistega, ki nespodobno govori, kot tistega, ki mu je takšno govorjenje namenjeno.« Še mnogo pozneje so me gledali samo v frizuro. Drugačnih izkušenj se spominja Ljubica Jelušič, nekdanja ministrica za obrambo: »Kot ministrica za obrambo sicer nisem bila deležna odkritega spolnega nadlegovanja, seksizma in žalitev na račun spola pa je bilo kar nekaj. Tipičen primer seksizma na račun dela ministric je, ko se nekdo ukvarja s tem, kakšna so oblačila ali frizura ministrice, ne pa, o čem govori. Tako je bilo tudi pri meni. Diskreditacija mojega dela torej ni potekala na liniji mojega javnega zagovarjanja obrambnega sistema, temveč na liniji moje frizure. Spomnim se enega od medijev, ki je celo najel nekakšno modno svetovalko (torej kot da naj bi bila profesionalka na tem področju), ki je ves članek posvetila nemodnosti moje pričeske. Gospe, ki so desetletja delale v znanem frizerskem salonu Mulej v Ljubljani, kjer so vsak teden skrbeli za moje neukrotljive lase, so bile zaradi tistega članka osebno hudo prizadete. Veliko ljudi je tisti članek prebralo in še mnogo pozneje so me bolj gledali v lase kot poslušali, kar sem jim govorila. Ko sem bila poslanka in so nas kamere kazale med sejami, se je celo našel kdo, ki mi je poslal kak SMS ali elektronsko sporočilo na naslov državnega zbora, da naj se grem pobarvat ali uredit pričesko. Torej sploh niso poslušali, kaj zagovarjam, temveč kako sem videti. Prav zanima me, ali je kdo kdaj kakemu poslancu napisal, naj se gre obrit ali zamenjat zapackano kravato? Seksistične opazke in zapisi so posebej prizadeli mojo družino, ki je zelo dobro vedela, koliko časa posvečam funkciji in kako zelo se trudim za dobro obrambnega sistema, kar pa ni bilo opaženo. Koliko je bila za javni blagor res pomembna moja frizura ali obleka?« 

Rina Klinar: »Rekel mi je: 'Ali nimate moža in otrok, da ste tukaj?'« 

Zakaj moških tega ne sprašujejo?

Naša prva in doslej edina predsednica vlade Alenka Bratušek je doživljala nekaj podobnega: »Sama na srečo nisem imela izkušenj s spolnim nadlegovanjem, žal pa tega ne morem reči za seksistične izjave, za katere pa si nisem nikoli dovolila, da bi me užalile. Kljub temu sem si na trenutke želela, da bi se več ukvarjali z odločitvami, ki jih je sprejemala vlada, kot z dolžino mojega krila ali barvo čevljev, ki sem jih nosila. Vsekakor se mi zdi, da je za ženske v politiki težje kot za moške. Kdaj ste zadnjič prebrali kakšen članek v medijih o tem, kako se oblačijo ali kako uskladijo svoje službeno življenje z zasebnim? Sama sem takšnih vprašanj deležna kar naprej. Nedvomno je treba javno spregovoriti in obsoditi dejanja, kot so seksizem in spolno nadlegovanje, predvsem pa moramo v družbi stremeti k vzajemnemu spoštovanju.« 

Lucija Čok: »Najbolj me je prizadela karikatura, kjer so me narisali kot buldoga, ki ga predsednik vleče za seboj.« 

Moški želi žensko ponižati tam, kjer je ranljiva

Tudi nekdanja šolska ministrica Lucija Čok je v času ministrovanja doživela bridko izkušnjo: »Najbolj me je kot ministrico prizadela karikatura v Nedeljskem, kjer me je Dnevnikov ilustrator ob informaciji novinarke, da sem kot ministrica odprla tekmovanje športnih psov namesto predsednika vlade Drnovška, narisal kot buldoga, ki ga predsednik vleče za seboj. Sicer pa sem spoznala, da uspešno žensko manj uspešni moški ne žali s kritiko njenega dela. Želi jo ponižati tam, kjer je bolj ranljiva. Spolno nadlegovanje, ki naj ga ženske sprejmejo kot naravno danost privlačnosti med spoloma, je treba imenovati s pravim imenom: prikaz moške premoči. V resnici zakriva moško šibkost in strah pred izgubo privilegijev, ki so jih moški imeli tisočletja in jih želijo obdržati.«

Ženske, stopimo skupaj!

Nekdanja ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs se ne spominja nobene izkušnje, ko bi jo moški kolegi nadlegovali. Pravi, da morda zato, ker je takšna, kot je, da morda ni zadosti lepa, in se zasmeje. Afera »Rupar-Širca-Potrata« se ji je zdela huda in neprimerna in je presegla vse meje; pravi, da iz ženskih ust nikoli ni bilo takšnih besed proti moškim. »To pomeni, da nas ženske še vedno vidijo kot šibkejši spol, a zgolj nezreli in nespodobni – že po svoji naravi – moški politični kolegi. Drugi moški so korektni. Žaljivost pa je očitno v življenjskem slogu nekaterih in se ne morejo upreti, da je ne bi uporabljali tudi v javnosti. Človek, ki žali, ima gotovo osebnostne težave. Zdi se mi nedopustno, da ženske ne stopimo skupaj in opozorimo na to ob takšnih praksah – da bodo moški ob tem prihodnjič rajši trikrat premislili, preden se bodo odločili za napad spola. Da bodo stigmatizirani.« 

Alenka Bratušek: »Želela sem si, da bi se več ukvarjali z odločitvami vlade kot z dolžino mojega krila ali barvo čevljev.« 

Ali nimate moža in otrok?

Rina Klinar, nekdanja ministrica za delo, družino in socialne zadeve, je mrzel tuš doživela na drugi funkciji, ob drugi priložnosti: »V času, ko sem bila ministrica, nisem bila deležna žalitev. Se pa spominjam osamosvojitvene vojne za Slovenijo, ko sem bila predsednica Izvršnega sveta Skupščine Občine Jesenice (edina predsednica IS v Sloveniji). 27. junija 1991 sem s predsednikom tedanje občinske skupščine in sekretarjem za notranje zadeve prepričevala poveljujoče pripadnike JLA in tedanje zvezne milice, ki so tistega dne zasedli mednarodne mejne prehode v tedanji občini Jesenice, da ne pride do spopadov na 1. junija 1991 odprtem mednarodnem mejnem prehodu Karavanke. Ko smo hoteli oditi s platoja Karavanke na Hrušici, nas niso pustili, meni pa je častnik mrkega pogleda očitajoče dejal: 'Ali nimate moža in otrok, da ste tukaj?' Okrog pol enajstih zvečer smo potem le zapustili plato, pripadniki JLA in zvezne milice pa so ta in mejna prehoda Rateče in Korensko sedlo zapustili 1. julija 1991 po podpisanem jeseniškem dogovoru o umiku, katerega sopodpisnica sem bila. 3. julija, ko so odšli tudi s sedmih stražnic, se je vojna v tem delu Gorenjske končala. Tudi zaradi sposobnosti pogovarjati se, dogovoriti se in dogovorjeno uresničiti.«

Žrtev seksističnih napadov

Drugačne, zelo konkretne spomine ima že omenjena nekdanja kulturna ministrica Majda Širca, ki so jo moški kolegi kar nekajkrat seksistično napadli. Resnici na ljubo je tudi sama znala biti zelo pikra v svojih zapisih ali izjavah, a nikoli ni šla »pod pas«, kot so to z lahkoto počeli njeni vladni kolegi: »V okviru dialogov na vladi in mnogoterih delovanj na ministrskem položaju ne morem govoriti o takih izkušnjah, kot jih navajajo nekdanje francoske ministrice. Pri trdih pogajanjih in uveljavljanjih za kulturo spodbudnih ciljev je vedno šlo za moč argumentov in za strpen dialog, ki sogovorniku ni dajal nobenega manevrskega prostora za seksistične ali podcenjevalne prijeme na račun spola. Seveda govorim o izkušnjah v okviru moje vlade. Drugače je bilo pri političnih nasprotnikih. Pri izjavah mojega predhodnika (dr. Vaska Simonitija, op. p.) o 'prikrajšani ženski' sem npr. začutila vso nizkotnost (in šibkost) nekoga, ki ne zna reflektirati in nadzorovati svojega strupa. Morebiti iz nemoči, arogance, položaja večvrednega, nedotakljivega, vzvišenega – kakor koli, šlo je za neopravičljivo in mačistično izjavo, ki je prihajala celo iz ust človeka, zaposlenega na fakulteti. Drugače je bilo tudi znotraj razprav v DZ, kjer so večkrat padale (tudi med vrsticami izrečene) neprimerne besede – po navadi zavite v ideološki kontekst. Najhujši seksizem je potekal pri spletnih komentarjih in na različnih forumih, kjer anonimnost in frustriranost dajeta komentatorjem živalsko moč poniževanja, zasmehovanja, podcenjevanja in grobega blatenja. Kljub dogovorom medijev, da naj bi bil ta segment bolj nadzorovan, boste še vedno našli do žensk sovražne izjave: od koz in psic do kurb, od zafrustriranih lezbijk do revic, ki nimajo kaj iskati na mestih, rezerviranih za moške.« 

Irma Pavlinič Krebs: »Kdor žali, ima zagotovo osebnostne težave.« 

O aferi »mednožje«

»Šokantna, nedopustna, žaljiva in ponižujoča izjava poslanca Pavla Ruparja, ki me je s kolegico Potrato pošiljal na pregled mednožja, je bila pretresljiva še z enega vidika: odziv na izrečeno je bil namreč prav tako šokanten,« se spominja Širca. »Na številnih obrazih njegovih kolegov – tudi obrazih poslank – so se ob izrečenem pojavili pridušeni nasmeški, privoščljivi pogledi, geste odobravanja in občutki užitka. Skratka, ko sem videla, da ne gre le za Ruparja, ampak za pomnožene ruparje in za identifikacijo z izrečenim, me je oblilo tisto nelagodje, ki ga poznamo iz trenutkov najbolj frustrirajočih spoznanj: tu smo, taki smo, brez perspektiv smo, zmleti v lastnem sovraštvu, v temi smo, neprijazni smo, nespoštljivi in ... prazni. Spomnim se komentarja Marka Zorka ob primeru Saša Pečeta, ki me je nekoč v DZ 'nagovoril', češ, »če se bo še enkrat zgodil takšen kiks, vas bom nagnal z govornice«. Marko je takrat sarkastično govoril o pobalinstvu v parlamentu in dodal, da se »zmeraj najde dovolj telet, ki se bodo zadovoljno hahljala, češ, pa je dal tisti rdečelasi mestni frajli po ...« in da je s tem, ko je predsednik DZ Cukjati takrat skomignil z rameni, tako vedenje dobilo domovinsko pravico. Da, tudi za odziv gre. Če problem potisneš in skriješ, se bo prej ali slej vrnil. Zato so tišine vedno škodljive, najsi gre za medije ali pričevalce. Ko pride do tovrstnih izjav, misli, dejanj in ukrepanj, je vsekakor skrajno pomembno, da se mediji odzovejo. Mediji lahko 'ubijajo', in to brez večjih možnosti samoobrambe. Lahko spreminjajo kontekst, lahko oblikujejo mnenje, lahko so orodje in orožje. Za vzpostavitev kakovostnejšega in pravičnejšega sobivanja ni dovolj, da uredimo le zakonodajo. Marsikje je treba urediti tudi glave.« 

Violeta Tomič: »Nekdo v DZ mi je rekel, da me je laže poslušati, če imam mini krilo.« 

Premoč ali šibkost?

Kaj pa priimki? Ljubica Jelušič pa je opozorila še na eno vrsto seksizma: »Posebne vrste seksizem doživljamo ženske tudi pri javni uporabi naših priimkov, ki jih govorci ali pisci spreminjajo v svojilne pridevnike, s čimer hočejo pokazati naš spol. Tega se s priimki moških nikoli ne dela. Pogosto opažam, da tudi v strokovnih člankih nekateri to počnejo, ko zapišejo, da je 'Jelušičeva rekla ...', nikoli pa se ne spozabijo, da bi napisali npr.: 'Pahorjev je rekel'. Znanstvena in strokovna dela tako postanejo zelo nekonsistentna, saj pri nekaterih tujih avtorjih denimo ne moremo vedeti, katerega spola je pisec, za slovenske avtorje pa se z obliko citata priimka poudari, kdaj je bila na delu avtorica. Mislim, da bi lektorji morali dosledno zahtevati rabo priimkov, kakršni so, ne da so spremenjeni v žensko obliko (kar je sicer značilnost nekaterih slovanskih jezikov, ki poznajo ženske in moške oblike priimkov, toda to za slovenski jezik ne velja).«