Primer velenjskih dečkov

Imajo centri za socialno delo preveliko moč?

Marija Šelek/Zarja
12. 4. 2016, 10.31
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Odvzem bratcev, ki so ju iz slovenjgraškega vrtca odpeljali v rejniško družino, je šokiral Slovenijo. Zakaj vzeti vnuke skrbnima in ljubečima dedku in babici?

Skopa in z uradnim jezikom odmerjena pojasnila odgovornih institucij, češ da je za otroka dobro poskrbljeno in da je z njima vse v redu, niso pomirila ljudi, ki na Center za socialno delo Velenje naslavljajo pisma ogorčenja, pišejo celo predsedniku in razmišljajo o protestih. Zakaj je povsem neznana družina boljša od ljubečih babice in dedka? Sta bila otroka ogrožena?

Vsa država se sprašuje: Zakaj vzeti vnuke skrbnima in ljubečima dedku in babici?

Laiku, nekomu, ki se s težkimi socialnimi zgodbami srečuje predvsem v medijih, se zdi ravnanje Centra za socialno delo Velenje nedopustno in škodljivo za otroka. Predvsem bode v oči postopek, kako so otroka odpeljali v rejniško družino: otroka sta zjutraj prišla v vrtec v spremstvu starih staršev, tako kot pred dvema mesecema, ko ju je vanj uvajal dedek, dopoldne pa sta po njiju že prišli socialni delavki in ju odpeljali k neznanim ljudem v tuje okolje. Za ugotovitev, da je za tri- in petletnega otroka to stresno, verjetno ne potrebuješ diplome ali doktorata.

Ravnateljica vrtca je nekaterim medijem povedala, da otroka sicer naj ne bi doživela nobenega stresa, ko so ju odpeljali, vendar nam je zanesljiv vir povedal, da je bilo grozno. »Zaradi tega jokam že dva dni. Poznam oba otroka, že nekaj časa srečujem njuna stara starša in lahko povem, da sta zlata. Preprosta človeka, ki lepo skrbita za otroka – ta sta vedno čista, njuna oblačila skrbno pripravljena, ni sledu o kakšnem zanemarjanju, otroka sta nanju močno navezana, vedno sta bila vesela, ko sta babi in dedi prišla ponju v vrtec.«

V Pamečah, kjer sta otroka zadnje tri mesece po tragični smrti njune mame živela pri starih starših, so zelo žalostni. Zakaj vzeti vnuka skrbnima in ljubečima dedku in babici? To se sprašuje domala vsa Slovenija.

Stari starši niso vedno najboljša izbira

Najprej so na CSD dejali, da sta 57-letna babica in 60-letni dedek za vzgojo tako majhnih otrok prestara, nato so zanikali ta vzrok ter navedli premajhno stanovanje in finančni položaj. Ta res ni prav spodbuden, ampak za takšne primere ima naša država na voljo kar nekaj socialnih prejemkov, nam je potrdila pravnica, ki socialo dobro pozna. Je lahko vzrok za odvzem otrok starim staršem ta, da z vnukoma nista bila dovolj stroga oziroma jima nista postavljala meja? Na CSD, kjer so jim razlogi dobro poznani, na ta vprašanja ne odgovarjajo, ker so zakonsko dolžni varovati podatke.

Strokovnjakinja iz zdravstvene ustanove z izkušnjami na tem področju nam je povedala, da o tem, ali sta stara starša primerna za vzgojo otrok, po navadi presoja več strokovnjakov. »Skliče se multidisciplinarni tim, običajno so pozvani vsi strokovnjaki, ki lahko prispevajo k oceni za korist otroka (vzgojitelji, šolski svetovalni delavci, razrednik, pediater …); ti ocenijo stanje in pomagajo pri končni odločitvi CSD.« Torej se centri za socialo ne odločajo sami? »Če imajo dovolj podatkov, se lahko odločajo tudi sami,« je povedala naša sogovornica, ki razume ogorčenje javnosti, vendar opozarja, da stari starši niso vedno najboljša izbira. Konkretnega primera in konkretnih starih staršev ne more komentirati, iz prakse pa lahko pove, da ni enoznačnih odgovorov, da so lahko nekateri primeri izjemno kompleksni in včasih razmere v družini niso znane niti sosedom. »In nikakor se ne preverjata samo finančno stanje in velikost stanovanja, ampak predvsem kaj drugega – to vam lahko zagotovim. Znano okolje je za otroka zagotovo pozitivno, še posebej to velja za mlajše otroke in še posebej če je to okolje, v katerem sta bila otroka že poprej, če sta se pri dedku in babici pazila, so se obiskovali … Včasih pa so stari starši vpeti v pretekle težave, travmatizirani so zaradi izgube lastnega otroka, nekatere zamere se prenašajo naprej, lahko je vzgoja pristranska, in vse skupaj lahko ustvarja probleme pri vzgoji vnukov. Tako da je včasih za otrokovo korist res lahko boljša namestitev pri tuji družini. Zato pa je pomembna presoja z več vidikov, kaj je za otroka najboljše. Če bi CSD ocenil, da so stari starši primerni, sem prepričana, da bi otroka lahko ostala v takem okolju.«

So tudi lepe zgodbe

Laiki se zgražamo predvsem nad načinom oziroma postopkom odvzema otrok, nekateri ga primerjajo kar s krajo – kot strela z jasnega so ju odpeljali, kaj takega se v neki sočutni družbi ne bi smelo dogajati. Človeško bi se večini zdelo, da otroka na tuje okolje privajajo postopoma.

In to se da. Celjska odvetnica Nuša Maček je zastopala stare starše lani osirotelih treh bratcev, katerih oče je umoril mamico, nato si je v priporu sodil sam. »Če sta oba starša mrtva, se začne postopek za posvojitev, ne govorimo o rejništvu. Zakonodaja v vseh evropskih državah pravi, da stari starši vnukov ne morejo posvojiti, a menim, da bi lahko zapisali izjeme. Od leta 1994 v takih primerih stojimo na mestu in nič ne spremenimo. V zadevi Temnik je bila situacija takšna, da je bila babica zaradi žalosti strta, depresivna, in dedek, ki se je za vnuke izjemno boril, je priznal, da ni zmožna poskrbeti za ustrezen psihofizični razvoj treh fantkov. Ampak s sodelovanjem šentjurskega centra za socialno delo, ki ga je treba pohvaliti, saj so postopek vodili zelo korektno, sta se iz dolge čakalne vrste za posvojitev dojenčka javila dva krasna posvojitelja. Odločila sta se, da bosta otroke skupaj z dedkom in babico postopoma spoznavala ter jih uvedla v novo okolje. Otroci so odhajali k bodočima staršema vsak drugi konec tedna, še naprej so živeli pri babici in dedku. Zdaj so velika razširjena družina. To je krasna zgodba, ki jo piše življenje, zakon je ne more,« pripoveduje Nuša Maček.

Grozljive napake

Čeprav mnogi strokovnjaki iz socialnih vrst mirijo javnost, češ da naj zaupajo v presojo institucij, obljubljajo nadzor in da je z otrokoma vse v redu (Da, verjamemo, da sta na suhem in toplem, to že!!! Ampak tako majhni otroci potrebujejo še vse kaj drugega!), pa ne moremo mimo dejstva, da so se v preteklosti na centrih za socialno delo že dogajale napake. Ali so jih priznali in popravili, pa je že drugo vprašanje.

Nuša Maček, odvetnica z več kot dvanajstletnimi izkušnjami prav v podobnih družinskih zadevah, je prepričana, da so socialni centri rakava rana našega sistema. »Mirno lahko izjavim, da so centri za socialno delo rakava rana našega sistema, to ni varovanje socialnih pravic in koristi otroka. Kar dve zadevi vodim proti delavkam na centru za socialno delo – ponaredile so podpis (imam forenzični dokaz!) za soglasje za posvojitev otroka! V drugi zadevi gre za deklico, ki so jo iste delavke na istem centru pri petih mesecih namestile v rejništvo, tja je bila uvedena nezakonito, mimo soglasja mame. Deklico je v rejniški družini od njenega 4. do 13. leta rejnik spolno zlorabljal. Rejnik je sedaj obsojen, a sva se morali boriti 15 let, da sva dokazali, da je rejnik spolno zlorabljal njo in druge rejence! In kako so potekale kontrole pri rejnikih? Enkrat na leto so delavke s CSD prišle na kmetijo k rejniku, uglednemu kmetu, ter odšle z vrečami krompirja in mesom iz skrinje … To je kontrola rejniških družin?! Katastrofa!«
Mačkova je prepričana, da se ne bo nikoli zgodilo, da bi delavka, ki je otroka dodelila v rejništvo, spremenila svoje mnenje. »V individualnih projektnih skupinah, kjer bi morali spremljati rejništvo, je že uveljavljen formalizem: pride rejnik, se sestane s socialno delavko, ki je otroka dala v rejništvo, in reče, da se je otrok navadil na rejništvo.« Odločbe so si po izkušnjah Mačkove na las podobne, drugačna so samo imena otrok, zato se sprašuje, kje so neodvisne komisije, ki bi spremljale te otroke in razmere v primarni družini – kaj če so se razmere uredile? »Zakaj ne dajo teh otrok starim staršem? Imam primer dveh deklic, oba starša sta narkomana, in ena deklica lahko živi pri starih starših, druga pa je že leto in pol v rejništvu. Zakaj ni še druga pri babici? Izgovor, da 62 let stara babica ne bi zmogla še enega otroka, je iz trte izvit. Na kakšni osnovi mi lahko nekdo trdi, da babica tega ne zmore?«

Kdo zastopa otroka?

Po mnenju sogovornice je rejništvo civilna smrt. »Otrok ne pride več domov. Ne pride. Rejništvo je začasni ukrep in poteka v dveh fazah: najprej CSD spremlja neko družino in v nekem trenutku (po nekaj pogovorih s starši) se odloči za začasni odvzem zaradi koristi otroka. Socialna delavka v nekem trenutku presodi, da je čas, da gre otrok iz domačega okolja – izda odločbo brez obravnave, pridejo po otroka. Hkrati bi morali začeti upravni ugotovitveni postopek, v katerem bi moral otrok imeti posebnega zastopnika. Otrok pride namreč v nasprotje z državo, saj ga je ta vzela staršem, država poseže v njegovo družino. Zato bi moral imeti zastopnika. Ampak tak otrok nikoli do zdaj še ni imel zastopnika, ki bi varoval njegov interes! Nikoli. Otrok nima svojega glasu. Imam ogromno takih, celo strahotnih primerov.«

Dolžnost centra je, da naredi vse, da otroci po takih tragičnih zgodbah, kot je velenjsko-slovenjgraška, ostanejo pri starih starših – razen če so razmere res nemogoče in so otroci ogroženi. »Temeljna naloga centra je, da se bodo v razširjeni družini (stari starši, tete, strici) s pomočjo centra vzpostavili pogoji, da bo otrok lahko ostal v matični družini. Ko ga enkrat dajo iz te družine, se bo težko vrnil. Nimam primera, ko bi se. In razlogi, kot so starost, neustrezne bivanjske razmere in neprimerni vzgojni prijemi, so tipični argumenti CSD v vseh primerih zastopanja starih staršev.«

Mačkova je zaskrbljena nad stanjem in vedno znova se sprašuje, kdo spremlja 1007 otrok, ki so bili v Sloveniji lani dodeljeni v rejništvo. »Rejništvo je denar, v rejništvu ni čustev.« V čigavo korist torej delamo? Ne bomo se ustavili, skrajni čas je za ukrepanje.

Stari starši ne potrebujejo izpita za rejništvo

Stara starša sta vložila prošnjo za rejništvo, a je bila zavrnjena. Rejnik ne moreš postati z danes na jutri, za to je potrebno usposabljanje, pojasnjujejo na mnogih centrih za socialno delo. Vendar za stare starše in sorodnike to ne velja! Po zakonu jim ni treba imeti rejniškega izpita!

Je strah za lastne otroke upravičen?

Ni jih malo, ki so se ob tej zgodbi začeli zelo glasno in vse pogosteje spraševati, kaj lahko storimo, se da zagotoviti, da pride otrok ob morebitni smrti svojih staršev v roke starih staršev oziroma tistega, ki mu starši in otrok zaupajo? Odvetnica Nuša Maček pravi, da takšno zagotovilo ni mogoče. Takšna želja ne more biti oporočna želja. Kadar starši umrejo, po zakonu skrb za otroke prevzame država, v njenem imenu pa centri za socialno delo. In ti izberejo za otroke ukrep, ki se jim zdi najprimernejši. Vi sicer lahko svoje želje zapišete, zadnjo besedo bodo imeli pa strokovnjaki na centrih za socialno delo.

Zdenka Čebašek Travnik, nekdanja varuhinja človekovih pravic, še vedno aktivna na področju varovanja otrokovih pravic: »Centri imajo preveč pooblastil!« 

Zadeva je pritegnila tudi nekdanjo varuhinjo, saj ima sama tri vnuke in ji tudi zaradi tega ni vseeno, kaj se v takšnih primerih dogaja. »Ne vem, v kakšni vlogi (rejnika ali skrbnika) so bili stari starši doslej. V teh postopkih bi jih moral center za socialno delo voditi oziroma jim ponuditi pomoč. Če očetu, ki je v zaporu, ni bila odvzeta roditeljska pravica in če tak postopek niti še ni bil vložen, je oče tisti, ki mora dati soglasje za rejniško družino. CSD pa lahko izda sklep brez soglasja očeta, saj ob morebitni ogroženosti otroka centru na soglasje ni treba čakati. V tem primeru pa ni jasno, ali sta bila otroka pri starih starših ogrožena, in tega CSD tudi ne želi povedati. Javnost sicer lahko pritiska na pristojne institucije, vendar sta zdaj na potezi inšpekcija in varuhinja človekovih pravic.« 

Pa lahko zaupamo v institucije, da bodo vzele zadevo, ki nas razburja, skrbno pod drobnogled? 

Namestniku varuhinje Tonetu Dolčiču, ki pokriva področje otrokovih pravic, absolutno zaupam. Varuh ima tudi vpogled v celotno dokumentacijo, pregledali bodo zadevo, nato pa javnosti povedali, ali so bile ugotovljene nepravilnosti. Še vedno pa zaradi varovanja podatkov ne bodo smeli izdati konkretnih informacij.

Centri za socialno delo so v preteklosti dobili več pooblastil, saj so poleg svetovalnega dela in nudenja več oblik socialne pomoči dobili tudi pristojnost vodenja upravnih postopkov v zvezi z izvajanjem ukrepov, ki posegajo v družinska razmerja. Ob tem so se že porajala vprašanja o ustrezni podkovanosti centrov za socialno delo. Imajo centri po vašem mnenju preveč moči?

Res je, preveč pooblastil imajo v takih primerih. Takrat so bile dane tudi pobude, da bi se take odločitve sprejemale s pomočjo sodišč – ki pa odločajo s pomočjo izvedencev. Gre za to, da so centri v dvojni vlogi: ob tem, ko je njihova funkcija nudenje pomoči ljudem, imajo izvršilno funkcijo – to dvoje je prevečkrat v navzkrižju. Ob ogroženosti otrok je nujno, da center ukrepa takoj, ker so sodišča prepočasna. Vendar je splošno gledano sporno, da imajo centri hkrati svetovalno in odločevalno vlogo.

Nuša Maček, odvetnica: »Ko center izda odločbo o začasni odredbi, sledi ustna obravnava. Do glavne obravnave na centru za socialno delo bo prišlo po osmih mesecih in lahko že vnaprej povem, kaj bodo povedali (tako je bilo vedno doslej): otrok se je že navadil rejniške družine, zanj je lepo poskrbljeno … Center za socialno delo ne bo nikoli saniral svoje odločbe, češ, prehitro smo ga vzeli, napačno smo se odločili, vrnimo ga k babici. Tega ne bo CSD nikoli naredil! Ker se krijejo!«

Takoj na socialno inšpekcijo

Oče (ki ima še vedno roditeljsko pravico, čeprav je umoril partnerko in mamo dveh fantkov) bi se moral takoj pritožiti zoper odvzem otroka. Hkrati bi bilo treba vložiti prijavo na socialno inšpekcijo, ki deluje v okviru ministrstva za delo, za izredni nadzor nad delom CSD Velenje v tej konkretni zadevi. Po izkušnjah odvetnice Nuše Maček je socialna inšpekcija svetla točka v tem sistemu, ki lahko takoj urgentno ukrepa, če ugotovi procesno kršitev. Centru lahko takoj izreče navodilo za odpravo odločbe. 

Sporno je, da izdajo začasno odločbo o odvzemu otrok isti ljudje, ki kasneje potrdijo to odločbo, in nato še isti ljudje izvajajo kontrolo nad rejništvom, je ogorčena Mačkova. Sprašuje se: »Ali imata 'koroška bratca' svojega zastopnika? Zagotavljam, da ga nimata. Že to je za socialno inšpekcijo. Kdo je presojal, kaj je večja korist zanju? To, da ostaneta pri dedku in babici, ali gresta v rejništvo? To lahko presodi samo izvedenec, psiholog!«