Slovenija

Ganljiva zgodba slepega Mihe

Janja Ambrožič
24. 10. 2015, 07.02
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.58
Deli članek:

Na prvo žogo se zdi, da je življenje slepih zapleteno, da ne rečemo temno, a 18-letni Miha Srebrnjak iz Dolenjega Suhadola pri Brusnicah dokazuje, da je to čista zmota.

J. A.

Tudi slep človek je lahko iskriv, vedoželjen in aktiven, kot je Miha. Z vidom ima težave že od rojstva – takrat so zdravniki njegovim staršem povedali, da ima sivo mreno in da mu je odstopila mrežnica. Do petega leta je malo videl na obe očesi, potem je oslepel na levo oko, pri dvanajstih letih še na desnega.

»Redno hodim na zdravstvene preglede, tudi po tri tedne skupaj preživim v bolnišnici, a vedno znova mi zdravniki povedo, da zaenkrat mojih oči ni mogoče pozdraviti. Glede na to, kako napredujeta znanost in tehnologija, mi bodo nekoč vid mogoče lahko povrnili, zdaj pa sem se sprijaznil se tem, da pač ne vidim, prilagodil sem se in se ne pritožujem.«

V primerjavi s tistimi, ki so slepi od rojstva, ima veliko prednost, ker ima o predmetih, ki jih je enkrat videl, jasno predstavo. »Če mi na primer nekdo reče, da se mimo pelje audi A4, si ta avto lahko predstavljam, tudi ko govorimo o semaforju, vem, kaj je to. Spomini, ki jih imam, mi zelo koristijo.«

Miha z družino živi na majhni kmetiji: oče Jože hodi v službo, mami Danica je doma, ima tudi tri leta starejšega brata Gregorja.

BRAILLOVA VRSTICA

Kmalu po tem, ko je oslepel, je spoznal, da mu veliko svobode dajeta računalnik in druga sodobna tehnologija, kajti ko je enkrat obvladal braillovo pisavo in je na svoj prenosnik priključil posebno napravo, ki se ji reče braillova vrstica, se mu je odprl nov svet. S tem pripomočkom lahko bere prav vse zapise z interneta. Na spletu ima svoj facebook profil, aktiven je na twitterju.

»Že od osnovne šole se rad ukvarjam z računalništvom, zanimata me informatika in tehnologija. Prav zato sem se odločil za poklic tehnika računalništva,« pojasni. V srednjo šolo hodi v Šolski center Novo mesto, osnovno šolo pa je obiskoval v Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana.

PES VODNIK

Odkar je oslepel, je njegova »najboljša prijateljica« bela palica, s katero prepoznava ovire na poti. Letos poleti je dobil še enega nepogrešljivega prijatelja, to je pes vodnik, 17-mesečni labradorec Dante.

Ko se je septembra na šoli s prek dva tisoč dijaki pojavil s psom, je bil glavna atrakcija. »Najprej smo imeli kar nekaj težav, ker so dijaki psa ogovarjali in božali. To žival zmede, preusmeri njegovo pozornost in zaradi tega lahko naredi napako,« pojasni. Po tistem, ko so na šolski facebook strani objavili zapis, da je treba psa vodnika pustiti pri miru, se je stanje zelo popravilo, imata pa Miha in Dante še vedno nekaj težav v gneči.

»Hvaležen sem šoli, da je našemu razredu zaradi mene omogočila, da se ne selimo vsako uro po razredih, tako je zame najlažje.« In kako Miha spremlja pouk? Medtem ko sošolci in sošolka pišejo v zvezke, on piše na računalnik.

»Srednjo šolo bom zaključil naslednje leto. Najprej me je zanimalo samo delo na področju računalništva, zdaj razmišljam tudi o mobilni telefoniji pa o medijih. Delal bi na kakšni radijski postaji ali pa mogoče celo ustanovil svojo. Moti me, ker radijske postaje vrtijo stalno isto glasbo, poslušalcem bi bilo treba dati kaj novega.«