Slovenija

Ko spiš na vodi

Carmen Leban/M.J.
12. 3. 2014, 07.28
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.53
Deli članek:

Planinsko polje je poplavljeno, zalite so številne hiše. Niti najstarejši ne pomnijo tolikšne višine gladine vode, žal pa tudi napovedi niso nič kaj obetavne.

Carmen Leban

Voda naj bi odtekla šele maja, do takrat pa obstajajo možnosti, da se bo še dvignila. Ljudje so obupani, toda proti vodi so nemočni. V vasi Laze pri Logatcu se je del družine Kermavner že izselil iz pritličja. Zalila gaje voda, zdaj pa trepetajo, da se bo dvignila do prvega nadstropja.

 Človek kar ne more verjeti svojim očem. Planinsko polje se je spremenilo v velikansko jezero. Pred hišami, ki so večinoma pod vodo, nekatere bolj, druge manj, namesto parkiranih avtomobilov vidimo privezane čolne. Do marsikatere hiše je namreč mogoče priti le še s čolnom. Gasilci, vojska, civilna zaščita – vsi so na nogah že več dni in pomagajo po svojih močeh. Voda pa počasi, a vztrajno narašča. Prebivalci rešujejo, kar se še rešiti da, in nemočno zrejo v vodo, ki prodira v njihove domove. In kot da to ne bi bilo dovolj, se ob tem zgrinjajo na kup številni obiskovalci, za katere je njihova nesreča turistična atrakcija.

»Prometa po stari cesti skozi Planino je te dni toliko, kot ga je bilo, ko še ni bila zgrajena avtocesta,« pripovedujejo zgroženi domačini, ki ne morejo razumeti, kaj žene ljudi, da se pripeljejo celo z drugega konca Slovenije in vneto fotografirajo, kako se ubogi ljudje borijo za svoje domove in imetje. Za nameček pa še motijo potek evakuacije in z avtomobili, parkiranimi na cesti, ovirajo promet.       

V ogroženi del vasi le s prepustnicami

V Lazah pri Logatcu so nekoliko bolj organizirani, zato je tudi radovednežev nekoliko manj. K temu je najbrž pripomogla zaprta cesta iz Logaške smeri. Del vasi, ki je najbolj ogrožen, je pod budnim nadzorom tamkajšnjih gasilcev. Prehod je mogoč le s prepustnicami, ki jih novinarjem in drugim, ki morajo tja po službenih poteh, na podlagi predloženih dokumentov izdajo v kriznem štabu. Je pa toliko več radovednežev na območju, kjer stoji hiša Kermavnerjevih, ki jim je že zalilo pritličje, v katerem živita tast in tašča Nataše Mojce Kermavner.

V hišo po zasilnem dostopu

Nataša Mojca Kermavner me, kljub številnim neprespanim nočem in kritičnim razmeram, v katerih so se znašli, prijazno sprejme. Kar občudujem njen pogum in optimizem. »Kaj hočemo, narava dela po svoje in pri tem smo nemočni. Najprej nas je od sveta odrezala ledena ujma in nas pustila v temi, vse dokler niso pripeljali agregatov, zdaj pa še voda.« Njen mož je električar in družina ga štirinajst dni skorajda ni videla. »Bili smo zaskrbljeni, saj vremenske razmere niso bile nič kaj prijazne, a smo razumeli, da je njegova prioriteta pomagati ljudem, da čim prej dobijo električno energijo. Le tri ali štiri dni je imel časa, da je vsaj malo zadihal, potem je že prišla nova ujma – poplave. Spet je vse dneve na nogah. Najprej si je prizadeval, da bi našo hišo ubraniti pred vodo, zdaj pomaga vaščanom pri gradnji nasipov in reševanju tistega, kar se rešiti da.«

Izgubili bitko z vodo

»Natravniku pod hišo se je večkrat pojavilo majhno jezerce in bilo je prav romantično. Potem pa se je ta romantika sprevrgla v živo grozo. Ponoči smo vstajali in hodili gledat, kako voda narašča. Nasipi iz vreč, napolnjenih s peskom, so zdržali le kratek čas. Voda je začela prodirati v stanovanje moževih staršev, ki živijo v pritličju. Nekaj časa smo jo uspešno črpali, a smo izgubili boj z naravo. Najprej smo predmete dvigovali od tal, kmalu pa tudi tam niso bili več varni. Trenutno je v stanovanju več kot meter vode, ki iz dneva v dan narašča. Najprej je dvignilo parket, potem betonske tlake. Zdaj tudi tast in tašča živita pri nas v prvem nadstropju, kjer se grejemo z električnim radiatorjem. Na srečo imamo tudi plin, da si lahko kaj skuhamo. Hudo je, ker nimamo tople vode, zato se hodimo tuširat k sosedom in sorodnikom. Tudi stranišče je neuporabno in pred dnevi so nam pripeljali kemičnega, ki smo ga postavili sredi sadovnjaka. Zdaj pa ga s pridom uporabljajo številni obiskovalci, ki si ogledujejo posledice poplav.«

Nataša Mojca pravi, da je izkušnja, ko te dve ujmi prizadeneta v tako kratkem času, grozljiva. »Najprej smo vse noči merili, kako narašča voda, zdaj ponoči sanjam, kako plavam proti Vrhniki.« Tudi njeni hčerki, 14-letna Maruša in 11-letna Natalija, sta pogumni, čeprav si nista nikoli predstavljali, da bosta zimske počitnice preživeli v negotovosti in boju z vodo.

Vaščani si pomagajo

»Tokrat se je jasno pokazala velika solidarnost med vaščani. Tudi naše gasilce je treba pohvaliti. Toliko časa so že na nogah, da so že pošteno utrujeni, pa se še vedno trudijo. Na srečo jim je na pomoč priskočila tudi vojska. Ne smem niti pomisliti na to, koliko škode je nastalo v hiši in v gospodarskem poslopju, ki je prav tako zalito. Ko se sam znajdeš v stiski, se šele zaveš, kako pomembno je, če ti kdo priskoči na pomoč. Šele zdaj vem, koliko lahko komu pomaga tisti klic za 1,25 evra,« pove Nataša Mojca, ki tako kot večina vaščanov le negotovo zre v prihodnost, za katero ne ve, kaj jim prinaša. »Neizmerno si želim, da bi se naraščanje vode ustavilo in bi rešili vsaj zgornje nadstropje, pa da bi čim prej voda odtekla in bi odpravili nastalo škodo. V prihodnje nas bo vsako napovedano deževje veliko bolj obremenjevalo kot doslej, saj se bomo vedno znova bali, da se bo katastrofa ponovila.«