Slovenija

Slovenska ledvica za 20.000 eurov

Petra Rupnik
18. 3. 2013, 09.44
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Globalna kriza, dolgovi in revščina so ljudi pripeljali do skrajnih meja. Kriminalce pa do najbolj sprevrženih načinov služenja denarja.

Reuters

Ilegalna trgovina s človeškimi organi cveti. Po oceni Svetovne zdravstvene organizacije naj bi se vsako leto zgodilo najmanj 10.000 takšnih poslov. To pomeni, da se vsako uro na svetovnem črnem trgu proda en človeški organ. 

V nekaterih državah tretjega sveta lahko obubožani posamezniki organe prodajo brez težav, saj nadzora nad tem ni. Kupci organov so večinoma bogati zahodnjaki. Ti na primer v Braziliji za ledvico odštejejo okoli 2000 ameriških dolarjev, v Indiji 2500 dolarjev, v Bosni in Hercegovini pa se ta znesek giblje okoli 20.000 eurov.

Močno razvita ilegalna mreža preprodaje s človeškimi organi je poleg tega povzročila tudi razvoj t. i. transplantacijskega turizma, kjer posredniki povežejo revne prodajalce organov s premožnimi kupci. Še vedno sicer prednjači trgovanje z ledvicami, ki so edini organ, ki ga lahko odstranijo tudi živemu darovalcu.

Da gre res za globalen primer priča tudi dogajanje v naši neposredni bližini, na sosednjem Hrvaškem. Na njihovih oglaševalskih spletnih straneh se namreč pojavlja vedno več oglasov, v katerih obubožani ljudje prodajajo svoje ledvice. Zanje zahtevajo med 40.000 in 100.000 eurov. Razlogi pa so pri vseh isti: dolgovi, revščina in skrajna obupanost. Med ponudniki so tako 20, kot 50-letniki iz vseh koncev Hrvaške. V osiješkem društvu dializnih bolnikov in bolnikov s presajenimi organi  so potrdili, da ne gre za lažne oglase in obenem upajo, da takšni posli na Hrvaškem ne bodo zaživeli. Trdijo tudi, da zaenkrat na Hrvaškem ni možno opraviti nezakonite transplantacije ledvic in da bolniki v hrvaških bolnišnicah za transplantacijo ne morejo plačati.

Tovrstni posli so sicer tudi pri naših sosedih strogo prepovedani. Za prodajo in nakup človeških organov je predvidena kazen med 9300 in 10300 euri.

"Skrbi me za zdravje, družino in novo službo."

Reuters
Oglasi, v katerih posamezniki prodajajo svoje ledvice pa se pojavljajo tudi pri nas. Posamezniki so svoje ledvice pripravljeni prodati za  10.000, 20.000 in več eurov. Nekateri pa so očitno  v takšni stiski, da jih ponujajo tudi za manj. Pred kratkim se je en takšen oglas znašel na spletnem oglasniku Bolha.com, kjer je ponudnik za organ zahteval 2.500 eurov. To vsekakor ni prvi tovrstni oglas v Sloveniji, kar kaže na to, da je tudi pri nas revščina ljudi pripeljala na rob obupa.

Kot pojasnjuje direktorica Zavoda RS za presaditve organov in tkiv Slovenija Transplant, Danica Avsec, pa k sreči v slovenskem sistemu za zdravljenje s presaditvijo ni možno presaditi ledvice, ki bi bila pridobljena na tak način. V Sloveniji je možno presaditi le ledvico, ki je bila podarjena s strani sorodnikov ali s prejemnikom čustveno povezane osebe, kar preverja etična komisija. Po besedah Avščeve je v Sloveniji darovanje organov za časa življenja dobro nadzorovano, tudi s strani Slovenije Transplanta. V Sloveniji namreč ni možno presaditi nobene ledvice, če podatki o darovanju niso jasni in v skladu z zakonodajo. Porasta tovrstnih oglasov v večji meri zato pri nas niso zasledili, se pa je, pojasnjuje Danica Avsec, že zgodilo, da je k njim poklical kakšen posameznik, ki ga je zanimalo, če ledvice odkupujejo, vendar so mu pojasnili, da pri nas to ni možno in celo kaznivo dejanje.

Samo oglaševanje sicer v Sloveniji ni kaznivo. Z zaporom od enega do deset let pa se kaznuje osebo, ki bi organ kupila ali posredovala pri njegovem nakupu.

Na enem  izmed slovenskih forumov se je pojavil oglas, v katerem je  podpisani oglaševalec ponujal svojo ledvico v zameno za 10.000 eurov »nagrade«. Kot nam je pojasnil, se je za to odločil iz resnično skrajnega obupa. Kot dobavitelj je namreč delal za enega izmed slovenskih že propadlih gradbenih gigantov in ostal brez plačila za delo, ki ga je opravljal v zelo ekstremnih delovnih pogojih. Poleg tega se je z izvršbo nanj spravil še njegov podizvajalec, zaradi česar so mu zablokirali račune, grozila mu je tudi prodaja imetja. Kot pojasnjuje, bi s temi 10. 000 euri poplačal dolgove svojemu dobavitelju.  Med pravo sodno vojno se mu  je zgodilo tudi to, da je ga je sodnik, zaradi opozarjanja na svojo stisko v javnosti, na sodni obravnavi nadrl. Tudi to ga je, kot pravi, pripeljalo do samomorilnih misli, ki pa so k sreči minile.  Še vedno ni jasno, kako bo v njegovem primeru razsodilo sodišče. Kot pravi, ga je strah za zdravje, družino, in za službo. Skrbi ga, če je vse skupaj le zatišje pred nevihto.

Naš sogovornik, ki želi ostati anonimen je medtem našel novo službo. Kljub temu pa zaradi večkrat prepočasnih in nepredvidljivih sodnih mlinov živi v strahu za svojo družino, dediščino in dobro ime.