Glasbeniki žalujejo za najboljšim mojstrom zvoka

Včeraj se je za vedno poslovil eden najbolj pomembnih ljudi na našem pop-rock prizorišču Boban Bursać. Njegovo ime vam verjetno ne pomeni nič, ampak dejstvo je, da je prav on zaslužen za to, da smo lahko uživali v dobrem zvoku številnih domačih pa tudi tujih glasbenih zasedb. Boban je bil namreč najboljši mojster zvoka, ki se je specializiral predvsem za koncertne prireditve.

Boban je leta 1982 začel svojo kariero v ljubljanskem FV/Forumu/Disku študent in kot snemalec realiziral tudi posnetke skupin Via Ofenziva, O’Kult, Orkester Titanic … Prav on je dolga leta skrbel za zvočno podobo prireditev, kot so Ljubljanski Jazz Festival, Druga Godba, Novi Rock, Metal Camp, Lent, Soča Reggae Riversplash, Punk Rock Holiday, Rock Otočec, Poletje v stari Ljubljani, Kamfest, Schengenfest … Sodeloval je s številnimi slovenskimi glasbeniki, kot so Laibach, Siddharta, Dan D, Buldožer, Gušti, Vlado Kreslin, Srečna mladina, Niet, Društvo mrtvih pesnikov, Jardier, Čao Portorož …, poznali pa so ga tudi tuji izvajalci, ki so pogosto – kot na primer Plavi orkestar in Bajaga – želeli prav njegovo pomoč na koncertih po Sloveniji.

Boban ni bil samo izjemen mojster zvoka. Predvsem je bil človek, ki je bil vedno do vseh ljubezniv, vedno pripravljen pomagati, za glasbenike pa je bila zelo pomembna njegova ležernost, saj je znal pomiriti napetosti pred koncertom in vliti samozavest nastopajočim, ki so vsekakor dobro vedeli, da se z njim za mešalno mizo res ni bilo treba obremenjevati s kakovostjo zvoka.

In prav zato se je že v dneh, ko se je Boban še boril za življenje, mnogo naših glasbenikov odločilo, da stopijo skupaj in da v KUC Kino Šiška pripravijo velik dobrodelni koncert, ki bo v četrtek, 4. avgusta, na katerem bodo zbirali sredstva za Bobanovo družino. Od pete ure popoldne boste torej lahko prisluhnili zasedbam Big Foot Mama, Niet, Jardier, Gušti, Srečna mladina, Hamo, Laibach, DMP … Nekateri od sodelujočih so posebej za nas povedali, zakaj je bil Boban tako poseben.

Glasbeni sodelavci o Bobanu

Miro Majcen

Vedno je reševal stvari, za katere so ostali mojstri trdili, da jih ni mogoče - tako je, tak je bil naš prijatelj Boban...", pravi Zoran Čalić.

»Srečna mladina je z Bobanom začela redno sodelovati avgusta 2007, nekaj koncertov pa je pripravil že pred tem. V teh skoraj desetih letih nam je bil v veliko oporo. Poleg tega, da nam je, kot skupini in posameznikom, reševal tehnične probleme, je bil mnogokrat tudi glava razuma, ki nas je v prenekaterih situacijah peljala na pravo pot. S pravimi prijatelji si včasih prideš tudi navzkriž in seveda se nam je nekajkrat zgodilo tudi to, a so se strasti vedno hitro pomirile.
Tako je na primer nekoč v Murski Soboti Zavi ob prvem udarcu prve skladbe počila veriga na stojalu hi-hat. Oblil nas je pot, koncert bo treba odpovedati ..., v tem trenutku se pojavi Boban pred odrom, mu razložimo situacijo, takoj najde staro struno, zaveže verigo in odigramo super koncert.
Boban je bil tudi fotograf. Kar nekajkrat smo ga med koncertom opazili v prvi vrsti s fotoaparatom. Brez njega bi bili verjetno prikrajšani za kakšno fotografijo, vredno spomina.
Nepozabne so naše turneje po Slovaškem. Po zadnjem koncertu turneje bi morali naslednje jutro vstati bolj zgodaj, da preparkiramo kombi. Medtem ko nas je organizator že budil, se je Bobanu utrnila misel, da gre lahko on sam po kombi in nas pobere v hotelu kasneje, ko se mladeniči naspimo. To je tudi storil, spotoma pa se je ustavil še v trgovini in nam kupil in pripravil pošten zajtrk, da smo bili siti do Ljubljane.
Njegova prava ljubezen do tehnike pa se je pokazala na koncertu v Budimpešti na ladji A38, kjer je vidne še precej ladijske tehnike in je vsakih nekaj minut (verjetno nezavedno) postavljal eno in isto vprašanje: Pero, a veš, za kaj je to?, čemur so seveda sledile tudi podrobne razlage, ki presegajo naše tehnično znanje.
Ko sem v neki situaciji neopravičeno iskal opravičilo bendu, me je Boban takoj opozoril: 'Ma, daj Gašper, kaj se vadiš ko paprika iz tegale.'
Skupaj smo preživeli tudi dvanajsturno čakanje na nikogaršnji zemlji med Hrvaško in Bosno. Brez Bobana nam bi bilo prekleto dolgčas, saj je imel neverjeten smisel za humor. In verjetno se takrat nihče od nas ne bi spomnil, da gremo lahko peš prek meje v Bosno na tržnico po burek, in bi lačni čakali vseh 12 ur …«

Skupina Srečna mladina

»Cicero je rekel, da pravega prijatelja spoznaš v nesreči. In Boban se brez dvoma kvalificira zanj. Vsakič ko sva s Petrom potrebovala pomoč – bodisi da se med snemanjem pokvari mikrofon ali ojačevalec bodisi da je prostor, v katerem imava nastop, težko ozvočljiv –je vedno z veseljem priskočil na pomoč, tudi sredi noči, če je bilo treba. Nikoli ne bom pozabila njegovih bodrilnih SMS-jev v 'bobanščini', ko sem bila svojo bitko z rakom, niti tega, kako je takrat vsak dan glasoval za mojo skladbo Pesek v oči, ki je bila na lestvici Stop Pops 20.«

Katarina Avbar

»Boban je bil tisti nepogrešljiv član ekipe, starejši brat, ki je z malimi opazkami klatil zvezde z neba v realnost glasbeno tehničnih dimenzij in naredil vse, da smo izpeljali tudi na prvi pogled nemogoče. Znanje, izkušnje in preverjeno uho, povrh pa še elektro magija, s katero je v življenje obudil prenekatero opešano legendo rokenrol zgodovine. Vse to je naš 'Gandalf', dobri čarovnik iz Orto bara.«

Jacuzzy

»Ma, meni je bil Boban car zato, ker je imel ta ljudski odnos do glasbenikov in vedno po pravici povedal, kaj ga je motilo in kdaj je koncert res super. Najbolj so bile sočne te njegove opazke: EJ, FUKIČ, DAJ SMANJI OVAJ BAS, A NE ... ali pa ENO PIVO, DA SI POPIJEM … seveda vse z očetovsko ciničnim nasmeškom …«

Gušti