Kultura

Marjeta Klemenc si ne pusti soliti pameti

Lara Paukovič
10. 5. 2014, 17.57
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Ime Marjete Klemenc je v novinarskih vodah dobro poznano, saj je že celih dvajset let nepogrešljiv del kolektiva RTV Slovenija. Vendar se z energično Tržičanko nisem želela pogovarjati izključno o delu, saj je tudi ženska, ki je lahko s svojim pogledom na življenje marsikomu za zgled.

Stane Sršen, RTV Slovenija, osebni arhiv Marjete Klemenc, Mediaspeed

V gimnaziji je sicer opravila pedagoško prakso, a je bilo hitro jasno, da ni iz pravega testa za učiteljico. »Sama sem poučevanje vzela resno, učenci pa ne tako zelo, kar se je pokazalo ob preverjanju znanja. Pa sem vzela redovalnico in vprašala njihovo učiteljico, ali jim lahko kar vpišem cveke. Ko me je moral učiteljski zbor na koncu oceniti, so me prav prijazno vprašali: 'Marjeta, ti pa ne boš učiteljica, a ne?'« se svojih poklicnih začetkov spominja Marjeta Klemenc. »Pa saj nikoli nisem v resnici razmišljala, da bi nadaljevala v tej smeri. Že zelo zgodaj sem se spoznala z radiem, v gimnaziji sem imela celo svojo radijsko oddajo, pozneje pa sem se odločila za študij novinarstva. Kmalu sem začela tudi delati kot novinarka, najprej na radiu Kranj, nato na Kanalu A, potem pa sem leta 1993 prišla na RTV in tam tudi ostala.«

»Če so prišla težja obdobja, sem si pač mislila – enkrat bo že bolje. Zaradi službe se ne vznemirjam več.« 

Ob vprašanju, ali jo je kdaj mikalo, da bi zamenjala novinarsko hišo, odločno odkima. »Morda je to lažje, če si mlajši. Ko si enkrat uveljavljen novinar, se je težko prilagoditi novemu okolju, ne glede na to, kako dober si. Vedno sem bila prepričana, da tega ne potrebujem. Če so prišla težja obdobja, sem si pač mislila – enkrat bo že bolje. Zaradi službe se ne vznemirjam več.« 

Sama svoj gospodar

Pri delu je zelo prilagodljiva. Kako pa je s prilagajanjem dela zasebnemu življenju? Kot mati samohranilka (hči ima danes sicer že 25 let) ima s tem kar nekaj izkušenj. »Ni bilo vedno preprosto, a so mi pri vzgoji veliko pomagali starši. Tudi na teren sem jo kdaj peljala, vendar je moje delo ni zelo zanimalo. Glede partnerstva je pa pač tako, kot je. Mnogi težko razumejo, da si po cele dneve v službi, tudi tvoja prepoznavnost jih moti in podobno. Za sabo imam en ponesrečen zakon, a je od tega že 16 let.«

Podoba samske oziroma ločene ženske, ki je po drugi strani uspešna v službi, dandanes seveda ni nič presenetljivega – nasprotno, število »samskih in ambicioznih« je že tako naraslo, da se bomo morda kmalu bolj čudili tistim, ki imajo poleg kariere še partnerja. Pa se je Marjeta kot samohranilka ali ločenka pred toliko leti kaj spopadala s predsodki? »Niti ne. Pred 20 ali 25 leti so ljudje že prišli do točke, ko se jim to ni več zdelo čudno,« pravi. »Prej pa so bile ločitve seveda nekaj strašnega. Sama mislim, da je treba razumeti obe strani: ko si enkrat navajen na partnerja, je težko biti sam, hkrati pa je težko žrtvovati svojo svobodo, če si bil vedno samostojen. Meni kdaj recimo ustreza, da dam noge na mizo in se odklopim, pri tem pa ni zraven nikogar, ki bi mi solil pamet. Včasih mi gre še maček na živce.« Torej se samostojnosti nikakor ne bi odpovedala, tudi če bi v njeno življenje na novo vstopil kdo, ki bi jo res očaral? »Nikoli ne veš, koga srečaš in kam te zanese pot,« se namuzne. »Odgovorila bom takrat, ko se bo to zgodilo.« 

»Meni kdaj recimo ustreza, da dam noge na mizo in se odklopim, pri tem pa ni zraven nikogar, ki bi mi solil pamet. Včasih mi gre še maček na živce.«

Mojstrica za piškote

Svetlolasa novinarka pa je po drugi strani tipična gospodinja. »Še vedno je v meni zasidrano tradicionalno prepričanje, da obstajajo opravila, ki so samo ženska, in s tem nimam težav. Tudi če me čaka kup oblačil, ki jih je treba zlikati, se ne pritožujem, sploh ker sem ugotovila, da se da to postoriti mimogrede. Za svoje lastno veselje pa ogromno pečem. To sva obe s sestro podedovali od mame, vendar se je ona specializirala za torte, jaz pa za piškote in peciva in zadnja leta tudi za marmelade – raznih vrst, vse iz naravnih sestavin. Gozdne sadeže, na primer, naberem sama.«

Marjeta se resnično razgovori, kadar beseda nanese na njene konjičke. »Imam ogromno pripomočkov za ustvarjanje v vseh mogočih tehnikah, a se težko spravim zraven, če nimam navdiha. V gimnaziji sem imela obdobje, ko sem cele dneve pletla. Zadnja leta pa fotografiram. Februarja sem imela celo prvo samostojno razstavo na Bledu. Skratka, umetnost v vseh oblikah. Telovadim pa niti ne. Tek se mi zdi neumen, tudi smučam ne več, le hribi so seveda ostali. Planinstvo bo vedno del mene.«

Ker je prav gorništvo Marjetin hobi, ki ga širša javnost najbolj pozna, sem prepričana, da so z njim povezane številne anekdote. Res se takoj spomni svojega prvega vzpona na Triglav. »Imela sem petnajst let in na kraj dogovora sem prišla uro prezgodaj, zato sem mislila, da so mi drugi že ušli. Panično sem odhitela gor in se poskušala sama orientirati po tablicah – kar zdaj seveda vsem odsvetujem. Izbrala sem namreč najhitrejšo pot, nisem pa vedela, da je tudi zelo težka. Danes sem bistveno bolj previdna.«

Ima v hribih – no, pa tudi drugje – kakšne priljubljene kotičke? »Odvisno od navdiha. Včasih sem najraje doma, spet drugič na Pokljuki ali pod Mont Blancom. Veliko naredi družba ali razpoloženje. Posebej bi morda omenila le otoček v bližini Korčule, kamor grem vsako leto za dva tedna. Popolnoma se odklopim, samo ležim na plaži in lovim sončne žarke.« 

Kritična do sebe in drugih

Za konec sva se vrnili na začetek, saj me je zanimalo, kako se Marjeta kot uveljavljena novinarka spoprijema s poplavo mladih novinarskih obrazov, ki bi se radi v kratkem času prebili na čim višji položaj. »Precej kritična sem,« priznava. »Nas so učili drugače – da smo vedno na lovu za zgodbo. Danes pa tudi ob dlje trajajočem tuljenju siren nihče ne odreagira. Informacija ljudem je prva, in to mora dober novinar vedeti. Jaz še vedno hočem vedeti vse! Sicer bo v moji glavi kmalu premalo prostora, ampak samo tako lahko ocenim, kaj je primerno za zgodbo in kaj ne. Pa še nekaj je pomembno: spoštovanje. Kako se novinar vede do bralcev in gledalcev. Ni vse v pompoznosti, ni vse na prvo žogo. Marsikdaj so zgodbe videti enoznačne, v resnici pa so veliko več kot to. In pomanjkanje spoštovanja je slabo za celoten ceh – za tiste, ki delamo zdaj, pa tudi tiste, ki bodo v prihodnje.«