Kultura

Intervju z lokostrelcem Darylom iz serije Živi mrtveci

Mimi Inhof
29. 3. 2014, 11.16
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.54
Deli članek:

Z obveznim lokom in pričesko, s katero bi zlahka pristal tudi v kakšnem britanskem bendu, je Daryl Dixon, sodeč po mnenjih na spletu, najpopularnejši junak serije Živi mrtveci (The Walking Dead). Ob začetku četrte sezone smo ga ujeli v New Yorku, kjer se v družbi svoje mačke in petletnega sina Minusa Luciena, ki ga ima z bivšo sopotnico, supermanekenko Heleno Christensen, pripravlja na snemanje novega filma in prihajajoče pete sezone popularne serije.

Brskanje po spletu razkrije le malo stvari iz zasebnega življenja 45-letnega igralca Normana Reedusa. Če se teme ne vrtijo okrog popularne serije, so običajno izpostavljene njegove slikarske razstave in fotografije na spletni strani BigBaldHead (Velika plešasta glava), kar je tudi ime njegove produkcijske hiše, ki jo je poimenoval po ironični izjavi pevke Laurie Anderson na nekem koncertu.

Med vsemi glavnimi liki v Živih mrtvecih je Daryl največja enigma. Redkobeseden in zamišljen. Tudi po ohladitvi zveze s Carol – oba sta bila neke vrste avtsajderja – ostaja eden najpopularnejših, če ne najpopularnejši lik serije. Zakaj?

Zanimivo je gledati tipa, ki je prišel v zgodbo s precejšnjim bremenom na ramenih. Zdelo se je, da je njegova usoda postati Merle (Darylov starejši brat, eden opaznejših negativnih likov serije, op. a.), bilo ga je sram, ker je to, kar je, imel je občutek, da mu bodo zarili nož v hrbet, prepričan, da ga vsi sovražijo. Sčasoma, ob novih prijateljih, razvije boljšo samopodobo in najde razlog za preživetje. In to je zanimivo gledati. Iz nekoga, ki ne upa nikogar pogledati v oči, se spremeni v nekoga, ki odkrije, da si zasluži živeti. Ljudje se nanj lahko zanesejo in to se mu prej ni dogajalo. To je njegov razlog za bojevanje, ker bo naredil vse, da njegovi prijatelji preživijo. Prvič v življenju postaja pravi mož.

Ste oblikovali lik po kom, ki ga poznate?

Niti ne. Mogoče sem si manjše koščke njegove osebnosti sposodil od več ljudi. Je precej izviren lik, nikogar specifično nisem imel v mislih. Zavestno sem se trudil, da bi Daryl drugače govoril in gledal ljudi. V začetku govori obrnjen vstran, tudi ko ga kdo ogovori, pogleda stran. Nikogar ne gleda naravnost v oči. To kaže na sram, ki ga čuti, češ, ne me gledati. Zdaj gleda ljudi v oči in pove, kaj misli. To sem namensko razvijal, zdaj so trenutki, ko momlja, in trenutki, ko govori razločno.

Še pred iztekom četrte sezone je napovedana tudi peta. Se vam je v začetku dozdevalo, da bi lahko serija dosegla takšno gledanost?

Za nami so štiri leta, to ni tako dolgo. Je pa serija v tem času postala velika stvar. Seveda v začetku nihče ni vedel, kam nas bo zapeljalo. Branje scenarija prve sezone me je navdušilo, sanjaril sem, kako se bodo razvijali odnosi med glavnimi junaki, a nihče med nami ni verjel, da lahko serija postane tako popularna, kot je. Igralci so pogosto razočarani, ko njihova serija ne doživi pričakovanega uspeha, naša je presegla vsa pričakovanja. Ravno včeraj sem govoril s producentom in oba sva bila presenečena nad še vedno trajajočim navdušenjem po štirih sezonah.

Koliko sezon imate namen posneti? Stripovska predloga je daleč pred dogajanjem v seriji.

Ustavili se bomo pri 67. sezoni. (smeh)

Odlično!

Res ne vem. Slišal sem veliko različic. Nedvomno bomo vztrajali, dokler bo razburljivo, velikega načrta pa ne poznam.

Za koliko epizod ali sezon so scenariji pripravljeni vnaprej? Ali ustvarjalci spremljajo mnenja gledalcev na spletnih forumih in se na tej podlagi odločajo o zapletih in o tem, kateri lik bo preživel in kateri ne?

Imamo pametnega ustvarjalca, ki ima vse sezone že v glavi in nato daje napotke scenaristom različnih epizod. Bill načrtuje osnovno zgodbo, preostali jo le dokončajo. Ne vem, kaj se bo dolgoročno dogajalo, mislim, da niti scenaristi ne vedo, kaj se bo zgodilo ob koncu sezone. Igralci scenarij dobimo nekaj dni pred snemanjem, večje stvari se namignejo malček vnaprej. Tudi pred nami večino zapletov skrivajo.

Daryl je mojster loka in puščice. Prijatelj je lovec, ki je pred kratkim začel streljati tudi z lokom. Bil sem osupel nad močjo udarca puščice in samo težavnostjo streljanja z lokom. Ste se vi učili lokostrelstva za vlogo?

Ja, naučil sem se streljati za to vlogo. Imamo moža, ki nas spoznava z orožjem, in hodimo na strelišče s puškami in pištolami. Ves čas me pregovarja v streljanje z lokom! (smeh) V teh štirih letih sem postal vešč lokostrelec. A živim v New Yorku, tam nimamo veliko lovišč.

Če omenjate veliko jabolko, pred kratkim ste se preselili v sosesko Little Chinitaly, gre za križišče kitajskega in italijanskega predela mesta. Vam je všeč mešanje različnih kultur?

Ja, nedvomno. Vse te vplive bi posrkal vase, če bi lahko.

Rojeni ste bili v Hollywoodu na Floridi, nato ste odraščali na različnih koncih sveta. Hollywood velja kot večina Floride za »kraj upokojencev«, ki se tja selijo zaradi toplega podnebja. Koliko je tista ležerna atmosfera vplivala na vas? Verjetno bi bili drugačni, če bi odraščali v ... Montani?

Serijo snemamo na jugu v Georgiji, živim pa v New Yorku. Obožujem jug ZDA. Rojen sem na Floridi, a sem tam preživel ... teden dni. (smeh) Svoje Floride zato ne poznam. Rad imam ljudi na jugu, njihovo iskrenost in gostoljubnost. Obožujem tamkajšnje gozdove in živalski svet, zato me veseli, da snemamo v Georgiji.

Vstajenje mrtvecev ni ravno prehajanje duše po smrti iz enega telesa v drugo, a če se malo pohecava: kot katera žival bi se vrnili v prihodnjem življenju?

Mislite žival kot žival? Hm. (Premišljuje.) Vrnil bi se kot panda. Kot velik, debel, prisrčen medved, ki se večino dneva valja na hrbtu. Pa vi?

Kot dobro rejen maček pri ljubeči družini.

Obožujem mačke! To sploh ni slaba ideja. Ravno imam ob sebi svojega mačkona. Gleda me, češ, kaj počneš, zakaj mi ne daš hrane? (smeh)

Pred serijo ste nastopili v ZF-grozljivki Pandorum. Gre za kritiško podcenjen film, ki počasi pridobiva kultni status med gledalci. Osebno menim, da bi moral biti bolj strašljiv, a končne zgodbe ne bomo nikoli videli. Od načrtovane trilogije so ustvarjalci zaradi slabega izkupička v kinih odstopili. Iz filma tako kot iz Živih mrtvecev veje zelo tesnoben, brezizhoden občutek. Kako ga vi dojemate?

Režiser Christian Alvart je moj star prijatelj, s katerim sva se spoznala pri filmu – prej sva snemala film Antibodies. V Berlinu sem doživel prometno nesrečo, zaradi katere sem bil dva meseca prikovan na bolniško posteljo. Chris je bil ves ta čas ob meni, mi prevajal, kaj govorijo nemški zdravniki, in mi delal družbo. Ko je snemal Pandorum, sem jaz v Torontu snemal drugi del The Boondock Saints. Tako sem ves čas letel na relaciji Kanada–Nemčija, saj je Pandorum posnet v Berlinu. To je razlog, zakaj moja vloga ni večja. Ker sem večino časa preživel na letalu. Kaj ste me vprašali?

Kako dojemate Pandorum, vam je všeč?

Ja, zelo. Gre za dobro narejen film in res smo se veselili trilogije. Ta groza, ki jo pogrešate, bi se razkrila v drugem in predvsem tretjem delu. Pogosto pri filmih v več delih gledaš celotno zgodbo, v prvem delu običajno postaviš zasnovo in razviješ like, drama, tragedija in akcija pridejo običajno na koncu. Podobno je z Živimi mrtveci, celotna druga sezona se odvija na Hershelovi farmi. Ljudje so se pritoževali, da preveč govorimo, a dialog je potreben za razvoj zgodbe, to ni videoigra, kjer le streljaš, streljaš, streljaš in se nato izpiše »game over«.

Zombiji so v popkulturi pogosto resno analizirani. Običajno kot alegorija sodobne družbe skozi potrošništvo, otopelost, družbeno razslojenost ... Kaj predstavljajo vam?

Slišal sem že vse te označbe, politične konotacije, socialne ... Zame predstavljajo minljivost časa, bolezen in smrt. Vsi so s tem okuženi, tako kot smo v pravem življenju. Vsem nam ura tiktaka. Zato moraš ostati trdno prizemljen in se odločiti, kako boš živel. Pomembno je, kaj govoriš in počneš, ker te vse to definira in končno neizogibno pripelje do vprašanja, kakšen človek želiš biti, ko se čas izteka. To zame predstavljajo zombiji. Genialna stvar naših zombijev je, da ne delujejo kot pošasti, temveč vidiš bolehno in mrtvo osebo, ko se ji zazreš v oči. Zame je to strašljivo, zlasti na snemanju me včasih spreleti srh, kako realistično so videti. (Oglasi se tiskovna predstavnica in nas obvesti, da je čas za pogovor potekel.)

Mislim, da imava čas še za eno kratko vprašanje. Pred kratkim je bila premiera miniserije Never Tear Us Apart: Nepovedana zgodba o INXS, v kateri je upodobljena tudi Helena Christensen.

(prekine) Res? Nisem gledal niti slišal za serijo, je dobra?

Precej. Škoda, želel sem vas vprašati, kakšna se vam zdi njena upodobitev. Pa dajva drugače, kako bi se imenoval biografski film, če bi ga posneli po vašem življenju?

Sonce vzhaja kot velika plešasta glava. (The Sun is Coming Up like a Big Bald Head, ki je hkrati naslov njegove prve knjige fotografij.)

Laurie Anderson je res zaznamovala vaše življenje, kajne?

Ja, je. (smeh)