Preizkušnje razkrijejo, kdo si in kaj ti v resnici največ pomeni, pravi Ali Mahlodji. Do tega spoznanja ga je pripeljala nemalokrat ovinkasta življenjska pot, ki se je začela leta 1981 v Teheranu. Ko je bil star dve leti, je njegova družina pobegnila v Avstrijo, kjer se je, kot nam je zaupal v nadaljevanju pogovora, soočil z vprašanji: »Zakaj prav jaz? Zakaj mi?« Šolanje je opustil pri 18 letih in ga leta kasneje končal z diplomo iz računalništva. Danes, sredi svojih tridesetih, se ozira na več kot 40 delovnih mest, ki jih je imel v karieri – od gradbenega delavca do pomočnika farmacevta in svetovalca za upravljanje. Z njim smo se pogovarjali o iskanju poslanstva, strasti do poklica in reševanju skupne prihodnosti.

 Je danes sploh še možna kombinacija uspeha in uživanja v poslu, ne da bi ob tem izgoreli?

To je vprašanje, v katerem se pravzaprav skriva tudi že odgovor. Res je, trdo delo nas lahko hitro pripelje v izgorelost. Danes namreč velja prepričanje, da je treba biti vse hitrejši, cilji morajo biti vse višji, ti pa moraš biti vedno boljši. Na točki uspeha ti ne bo nihče rekel, hej, umiri se. Namesto tega slišiš le: daj, še malo, potegni še dodatni kilometer! Zato je treba poslušati sebe in svoje telo. Če se vsak dan vprašaš, »ali še vedno uživam (resnično uživam)«, je nemogoče, da bi se sesul v izgorelost. To se namreč vedno zgodi takrat, ko v poslu, poklicu, ki ga opravljaš, ne uživaš več in ko moraš v to, da ga sploh opravljaš in ohranjaš poklicni položaj, vložiti veliko več truda, kot si ga moral sicer. Pred nekaj več kot desetimi leti sem izgorel. Iz te izkušnje sem se naučil, da se vsak dan vprašam, ali je to še vedno življenje, ki sem si ga želel. Če je en teden vsak dan odgovor na to vprašanje negativen, vem, da se moram ustaviti in nekaj spremeniti. A to ne pomeni, da moram delati več, ampak manj. To je ena najpomembnejših stvari, ki sem se jih naučil. Resnično verjamem, da si lahko uspešen, pa ne izgoriš, čeprav veliko delaš. Toda takoj, ko prestopiš mejo, kjer v delu ne uživaš več, je to že lahko kritično.

Toda kako lahko ta nazor oziroma miselnost ozavestimo na delovnem mestu, ki je denimo slabo plačano, delo pa fizično ali psihično zelo naporno?

Na Whatchado.com nam je uspelo intervjuvati več kot sedem tisoč ljudi. Med drugim sem se pogovarjal z voznikom mestnega avtobusa, ki to delo opravlja že več kot 20 let. Bil je poln življenjske radosti, užival je v življenju in svojem poklicu, čeprav bi marsikdo rekel, da je to zaradi slabe plače in dolgočasne vsakodnevne rutine nemogoče. Rekel mi je: »Veš, Ali, jaz premikam celo mesto. Ker svoje delo dobro opravljam, olajšam življenje številnim družinam, ki so odvisne od javnega prevoza. Starši si zjutraj oddahnejo, ker lahko otroke odpeljejo v vrtec in gredo v službo.« Voznik je prepričan, da bi, če svojega dela ne bi dobro opravljal, ustavil ves promet. Zaveda se, da je njegovo delo izjemnega pomena za njegove someščane. Zanimiv vidik svojega poklica mi je predstavila tudi dunajska čistilka, ki zase meni, da je najpomembnejša prodajnica v podjetju, kjer je zaposlena. »Če svoje delo opravim dobro, imajo stranke dobro mnenje o našem podjetju. Če bi najprej opazili umazana tla, bi bilo čisto drugače.« Trdim, da ima vsako delovno mesto, vsak poklic nek višji pomen, kot mu ga pripisujemo. Poudarjam pa, da ni naloga drugih, da nam povedo, kaj je ta pomen. Cilj vsakega posameznika bi moral biti, da sam odkrije, zakaj opravlja svoj poklic. In četudi ga opravlja zgolj zaradi denarja, bi se moral vsakdo vprašati naslednje: kakšne pozitivne učinke ima moje delo na življenje drugih ljudi. In, ja, na prvi pogled morda res »zgolj« čistiš tla, a nekdo je prav zaradi tega srečnejši.

Bi bila vaša karierna pot drugačna in predvsem lažja, če ne bi doživeli vsega, kar ste, in v svoj uspeh prenesli vseh teh spoznanj?

Ne vem. Prepričan pa sem, da so čisto vse stvari, ki se ti zgodijo v življenju, prave zate. Tudi težke stvari, ki ti strejo srce ali te spravijo v žalost in solze. Vse izkušnje so sestavni del univerze življenja in ti razkrijejo, kakšna oseba si ter kaj je zate resnično pomembno. Oseba, kakršna sem, sem zaradi svoje predzgodbe. V otroštvu sem sovražil svoje življenje. Starše sem spraševal, zakaj moram biti prav jaz begunec, zakaj smo revni, zakaj se moramo seliti vsako leto … Želel sem si stabilnega življenja brez finančnih skrbi. Danes lahko rečem, da so bile te izkušnje v otroštvu odlične zame, saj lahko zdaj pomagam otrokom z enakimi oziroma podobnimi stiskami.

Tudi če bi se moje življenje do zdaj odvijalo v drugačno smer, bi lahko bilo vse v redu. A tega ne morem vedeti, življenje je pač sestavljeno iz skrivnosti okrog nas.

In življenjskih preizkušenj, testov, ki nam jih uspe opraviti?

Res je. Ko govorim z ljudmi, ki jih je izjemno strah izzivov, najprej spregovorimo o tistih, s katerimi so se soočali denimo pred dvajsetimi leti. Vprašam jih, kako so se takrat počutili, in mi povedo, da so bili močno prestrašeni, v šoku, da niso vedeli, kaj storiti. Potem pa jih vprašam, kako na te preizkušnje gledajo danes. Po navadi zamahnejo z roko in odgovorijo, da zdaj vidijo, da ni bilo tako hudo, kot se je sprva zdelo. Ko ugotoviš, da so izzivi vedno prisotna življenjska stalnica, spoznaš, da si jih sposoben prenesti in opraviti. Ko veš, da si težave sposoben preživeti, ugotoviš, da se ti prihodnosti ni treba bati.

Na predavanjih veliko govorite o »bullshitih«, kot ste jih poimenovali, v izobrazbi, vzgoji in splošni miselnosti. Kaj je največji »bullshit« (neumnost, nesmisel, op. p.) v zvezi z današnjo splošno predstavo o uspehu?

To, da ti drugi ljudje povedo, kako je videti uspeh. Ko sem bil otrok, sem uspeh vedno dojemal skozi oči drugih. Danes obstajajo revije, v katerih na naslovnici razglašajo denimo moškega leta. Gledaš fotografijo in si rečeš, okej, on predstavlja uspeh. A nihče tega ne reče za mamo, ki jo je zapustil mož, sama skrbi za tri otroke in je resnična superjunakinja. To je uspešna oseba! Uspeh je v resnici vezan na vsakega posameznika in njegovo zgodbo posebej, in največji »bullshit« je, da smo naučeni, da nam nekdo drug definira uspešnost – kaj bi morali biti, da bi se uvrstili med uspešneže. In ko to ugotoviš, si svoboden. Na veliko načinov.

Ste svobodni?

Lahko rečem, da sem. Zanimivo, odkar sem oče, sem bolj svoboden, saj vem, da sem kljub preizkušnjam naredil nekaj dobrih stvari v življenju in da je kljub oviram to življenje tisto, ki sem si ga želel. Sicer pa je tudi svoboda odvisna od tega, kako jo definiraš. Veliko ljudi misli, da biti svoboden pomeni, da delaš vse, kar želiš. To ne drži. Če bi to držalo, bi tudi streljal sredi ulice. Svoboda pomeni živeti življenje po svojih pričakovanjih, ravnati se po tem, kaj je zate prav in kaj narobe, na način, s katerim ne prizadeneš drugih. Dosežeš lahko karkoli, a ne s komolci drugih. Ne tako, da sočloveka potlačiš pod seboj. Svoboden sem tudi zato, ker se trudim svetu posredovati svoja sporočila, biti dober oče, mož, prijatelj, in vsega tega ne počnem tako, da bi prizadel koga drugega.

Prav ljudje, odnosi med njimi in do njih, vse bolj postajajo osrednji del oglaševalskih kampanj podjetij in njihovih blagovnih znamk. A v vašem projektu, ki predstavlja zgodbe zaposlenih, sodelujejo tudi podjetja, ki pred časom niso slovela po dobrih delovnih pogojih in spoštovanju delavskih pravic.

Projekt smo začeli leta 2012. Na začetku nas je veliko podjetij označilo za nore, ker smo v ospredje postavili njihove zaposlene. Prevladovala je miselnost, češ, mi smo ugledna blagovna znamka; če koga, bomo v ospredje postavili direktorja. Nismo popustili, zato je bilo prvi dve leti kar težko. Podjetja z nami niso želela sodelovati na tak način, želeli so, da objavimo njihove videe, a smo jih zavrnili. Kmalu so uvideli, predvsem prek družbenih omrežij, da uporabniki ne verjamejo stoodstotno blagovnim znamkam in temu, kar sporočajo. Ko si uporabnik ogleda video zaposlenega v nekem podjetju, takoj začuti, ali govori resnico ali laže.

Platforma Whatchado.com danes sodeluje z močnimi blagovnimi znamkami. Znotraj njih je bilo veliko pregovarjanja, naj se ti videi z zgodbami njihovih zaposlenih ne objavijo na naši platformi. A k sreči očitno v vsakem podjetju obstaja oseba, ki reče: poslušajte, moramo komunicirati na nov način. Danes ljudje v komunikaciji zahtevajo avtentičnost in javnosti moramo posredovati sporočila naših zaposlenih, saj jih ljudje želijo slišati.

Podjetja se torej začenjajo zavedati, da so njihovi zaposleni povezava med blagovno znamko in strankami.

Tako je. To je ključno.  

Spremembe so edina stalnica v vašem življenju, pravite. Torej ni možno biti vse življenje zgolj na enem delovnem mestu ter ob tem ohraniti radovednost in uživati?

Ko govoriš z otroki, na način, da se ne bojijo povedati svojega mnenja, zaznaš, da so v vsakem trenutku radovedni. Nekoga zanima šport, drugega petje, tretji želi izvedeti, kako se izdela miza. Vseskozi so radovedni glede sveta, ki jih obkroža. Če otroku dopustiš, se bo vedno zavedal, do katere točke v nekem zanimanju uživa. Otroci niso nikoli utrujeni zaradi igranja. Če so, pa se želijo naslednji dan spet igrati in raziskovati. Želim povedati, da ko najdeš nekaj, kar resnično rad počneš, potem to počni do konca življenja. Je pa res, da ekonomija danes ne deluje več na način, ki bi omogočal, da na nekem delovnem mestu ostaneš do upokojitve.

Veliko govorite tudi o reševanju naše skupne prihodnosti. Se rešitev skriva v spremembah izobraževalnega sistema? Kaj je treba zagotoviti otrokom, da bodo tudi v odraslosti ohranili radovednost, strast do raziskovanja, zanimanje za svet, ki nas obkroža?

Teh stvari ne boste našli v šoli. Morda ob učitelju, ki je takšen v svojem poklicu. Na splošno v šolskem sistemu, kot ga imamo zdaj, ni prostora za empatijo. Ni predmeta, kjer bi spregovorili o tem, kako pomagati soljudem. Vse to se sicer začne doma. Vsak, ki je obkrožen z otroki – oče mama, stric, teta – nosi odgovornost. Če želimo, da bo otrok ohranil radovednost in sočutje, moramo z njim govoriti tako, da vse to spodbujamo. Otroci so namreč kopija okolice, v kateri odraščajo. Če so rojeni v družino, kjer ni radovednosti, kjer se otrokom postavljajo omejitve, bo šola v njih težko kaj spremenila. Če z otrokom komuniciramo tako, da spodbujamo njegovo kreativnost, ga bodrimo, se zanimamo za stvari, ki zanimajo njega, smo lahko prepričani, da bo odrastel v zavedanju, da sta sočutje in ohranjanje radovednosti dobra stvar. Izobraževalni sistem je na številnih točkah sesut in potrebovali bomo sto let, da se bo v zvezi s tem kaj spremenilo. Toda vsak, ki dela z otroki, jim lahko pokaže, da je možen tudi drugačen svet. In to je nekaj, za kar mora celotna družba prevzeti odgovornost, namesto da s prstom kažemo zgolj na šolo in težave v izobraževalnem sistemu.

Vizija prihodnosti, strast do poklica – vse se začne doma.

Vse se začne doma. In vse se začne pri vas, kot vzorniku. Če želite imeti zaposlene, ki so strastni do svojega dela, se najprej vprašajte, ali ste vi strastni. Če želite imeti zaposlene, ki se iz svojih napak nekaj naučijo, se vprašajte, ali ste se vi zmožni učiti iz svojih napak. Če nečesa ne zmorete vi, ne morete tega zahtevati od drugih.