Minuli torek je v Soči preminil 10-letni Jaša, ki se je z dvema bratoma, starima 12 in 6 let, ter starima staršema kopal na kopališču v Solkanu, pod hidroelektrarno. Ob 16.30 je nenadoma močno narasla gladina vode in Jašo, ki je ravno takrat plaval, je odneslo po strugi navzdol. Po informacijah Policije je za njim zaplaval eden izmed odraslih v družini, a ga ni uspel dohiteti. Klicem na pomoč sta se odzvala tudi dva mlajša kopalca, ki sta skočila za otrokom, a ga tudi onadva nista uspela doseči.

V iskanje in reševanje so se nemudoma vključili kajakaši ter še štirje gasilci in štirje reševalci potapljači. Otroka so pod gladino našli ob 18.10 in ga nemudoma začeli oživljati, a žal brez uspeha. Za truplo je bila odrejena sanitarna obdukcija, prepeljano pa je bilo na Inštitut za sodno medicino v Ljubljani.

Starša sta po lastnih navedbah bila o sinovi smrti obveščena šele po deveti večerni uri, ko so jima na vrata potrkali kriminalisti in ju obvestili o tragediji. “Od ostalih dveh sinov, ki sta bila prisotna na kraju nesreče in sta nesrečo videla, sva kasneje izvedela, da sta že na kraju dogodka, takoj po nesreči, prosila prisotne ob njiju, naj naju pokličejo. Tako prisotni policist kot delavke CSD jima kljub prošnjam obeh sinov (6 in 12 let) tega niso omogočili,” sta v pismu, ki so ga v celoti objavile Slovenske novice, zapisala starša. “V trenutku, ko sva izvedela za grozljivo nesrečo, sva nemudoma želela priti v stik z otrokoma, ki sta bila po pričevanju ljubljanskih kriminalistov v oskrbi delavk CSD. Kljub več poskusom klicev, nam delavke CSD niso omogočile pogovora z otrokoma, niti s starima staršema.”

Sedla sta v avtomobil in se nemudoma odpeljala do Nove Gorice, kjer sta prevzela otroka. Takoj sta želela tudi do preminulega sina. “Delavke CSD so podale informacijo, da je bil ponesrečeni sin prepeljan v Šempetrsko bolnišnico. V Šempetrski bolnišnici niso imeli o tem nobenih informacij. Po četrt ure iskanja informacij so nas obvestili, da je bil sin prepeljan v ljubljanski Inštitut za sodno medicino. Dobila sva telefonsko številko, kjer naj bi dobila nadaljnje informacije o sinu.”

Starša sta se nemudoma odpravila proti Ljubljani in po telefonu skušala pridobiti informacije od Inštituta za sodno medicino, vendar do posmrtnih ostankov 10-letnega sina nista mogla priti. “Pri tem sva bila neuspešna, saj so nam rekli, da ni mogoče obiskati sina, ker ni prisotnega zdravnika. Pomagati niso mogli niti pri Policiji, na katero smo se obrnili po pomoč. Zgodaj zjutraj, 29. 7. sva ponovno poklicala na Inštitut za sodno medicino, kjer so nam sporočili, da naj pokličemo na Žale ob 10h za več informacij. Ob 10h na Žalah niso imeli nobenih informacij in naročili naj pokličeva šele ob 14. uri. Ker sva bila popolnoma obupana in pretresena zaradi dogodka, sva se ob 13h odpravila na Žale in se oglasila pri vratarju, kjer sprejemajo preminule. Ta nas je ponovno napotil nazaj na Inštitut za sodno medicino, saj sina na Žalah še ni bilo. Po prejemu informacije, da bo sin odpeljan iz inštituta v kratkem, sva bila napotena na sprejemno pisarno Žal, da bi se dogovorili o možnosti za slovo. V sprejemni pisarni so nama razložili, da imajo določene postopke glede priprave pokojnikov ter nimajo dovolj prostora, da bi nam lahko omogočili slovo od sina še isti dan. Rekli so nam, da se lahko oglasimo naslednji dan ob 14. uri (30.7.), kljub temu, da smo moledovali in pojasnjevali, da otroka sploh še nisva videla že od nekaj dni pred nesrečo.

Ker sva bila zelo vztrajna pri svojih zahtevah, so nam Žale omogočile ogled v roku ene ure, ko sva končno le lahko prišla do svojega sina."

"Sprašujeva se, kako je mogoče, da nama je bila kot staršema odvzeta pravica vedeti za nesrečo sina, takoj, ko se je ta zgodila, in kako je mogoče, da naju o nesreči ni nihče obvestil še 5 ur po dogodku?

Sprašujeva se tudi, zakaj in na kakšni podlagi je CSD otroka izoliral in onemogočil stik z nama kot staršema? Pet ur so skrbeli za otroka, a jima niso omogočili stika z nama. Sprašujeva se, kako je to mogoče? Kako je mogoče, da ju tudi niso predali na telefon, ko sva izvedela za tragedijo in sva ju želela slišati in potolažiti,” sta zapisala pretresena starša.

V CSD Severna Primorska so v odzivu na pismo staršev izpostavili, da so strokovne delavke centra ravnale po navodilih policije in nudile psihološko oporo sorojencema pogrešanega dečka in starim staršem, ki so bili v veliki stiski in šoku.

Pojasnili so, da otroka zaradi tragične situacije nista zmogla pogovora in so se strokovne delavke trudile preusmerjati pozornost na druge vsebine, da so otrokoma olajšale stisko. Ko je na telefon enega od starih staršev nekdo poklical, v vsej svoji prizadetosti zaradi nesreče stara starša nista odgovorila, so še pojasnili na CSD.

Dve strokovni delavki sta ostali z družino vse do prihoda staršev, ki sta želela takoj videti tudi ponesrečenega sina. Delavki sta jima na podlagi informacije policije povedali, da so otroka peljali v šempetrsko bolnišnico. Vendar tam ni bilo dežurnega patologa, zato so dečka odpeljali neposredno v Ljubljano na Inštitut za sodno medicino.

Ob tem sem postavlja tudi vprašanje, kako je lahko kopanje, tik pod soško elektrarno, na območju, kjer lahko tako hitro pride do povišanja nivoja vode, sploh dovoljeno? Na policiji odgovarjajo, da se na območju kajakaškega centra res nahaja Kopalno območje Soča pri Solkanu. Na celotnem kopalnem območju pa je postavljenih več opozorilnih tabel z napisi: “Nevarnost utopitve; Nevarnost nenadnega dviga gladine vode; Kopanje na lastno odgovornost in Kopalno območje brez reševalca iz vode; Na kopalnem območju se lahko zaradi uravnavanja pretokov hidroelektrarn pojavijo nenadni dvigi gladine in močni tokovi reke Soče, zato je potrebna dodatna previdnost kopalcev.”