Posel z argentinskimi delnicami, ki se je med Zvonom in mariborskim podjetjem Forš odvrtel konec leta 2008 oziroma v začetku leta 2009, je financirala državna NLB. Zvon naj bi takrat podjetju, ki je domovalo na sedežu nadškofijskega dvorca Betnava in je bilo v slamnati lasti Mesarca, prodal 25 odstotkov družb Sadowa in Elevadores s sedežem v Buenos Airesu.

Na zatožni klopi mariborskega okrožnega sodišča so se znašli nekdanja člana uprave pokojnega cerkvenega holdinga Zvon Ena Simon Zdolšek in Mateja Vidnar Stiplošek ter nekdanji uslužbenec mariborske nadškofije Andrej Mesarec.

Potem ko so vsi trije januarja na predobravnavnem naroku zavrnili možnost priznanja krivde v zameno za dve oziroma triletno, Mesarec pa za pogojno zaporno kazen, sta nekdanja uslužbenca Zvona Ena tudi v današnjem zagovoru zanikala, da bi s svojim ravnanjem namerno oškodovala družbo Forš, preko katere je nadškofijsko gospodarstvo izpeljalo nakup delnice družb Sadowa in Elevadores. Mesarec se danes ni zagovarjal, že ves čas pa trdi, da je bil zgolj slamnati direktor Forša.

Tožilec Tomaž Bauman jim očita, da so kaznivo dejanje storili v sostorilstvu, zato da bi družbi Zvon Ena pridobili protipravno premoženjsko korist, hkrati pa za tri milijone evrov, kolikor znaša tudi premoženjsko-pravni zahtevek, oškodovali medtem prav tako propadlo družbo Forš.

Obtoženi naj bi poskrbeli, da so delnice argentinskih družb, ki so jih skupaj z družbo PLS pred tem pridobili od družbe Klub Modri, prodali družbi Forš, ta pa jih je pozneje odpisala na vrednost nič. Delnice so bile že takrat po mnenju tožilstva brez vsakršne vrednoti, kar naj bi uprava Zvona vedela in jih je, da jih ne bi odpisala sama, prodala Foršu.

Trdi, da je bil za naložbe odgovoren Zdolšek

Vidnar Stiplovškova je v celoti zavrnila vse očitke, saj naj bi za vse poslovne odločitve v zvezi z naložbami bil odgovoren Zdolšek, sama pa na to ni imela vpliva. Bila je sicer prisotna na obisku v Argentini, delo uprave je po njenem redno spremljal nadzorni svet Zvona, vselej so bile pozitivne tudi opravljene redne revizije poslovanja.

Z izjemo obiska v Argentini in poznejšega povratnega obiska predstavnikov obeh podjetij v Sloveniji z njimi ne prej ne pozneje ni imela nobenega stika. Prav tako ni imela posebnih stikov z Mesarcem, ki ga je sicer poznala, a ne ve, kdo mu je karkoli naročal, je pa potrdila, da je za vodenje Forša prejemal redno mesečno plačilo.

Odločno je zavrnila očitke o namernem oškodovanju, dodala, da bi se stvari morda iztekle drugače, če bi jim v času, ko je Zvon že bil v prisilni poravnavi, dovolili stvar peljati naprej, a se je družba namesto tega znašla v stečaju. Tudi trditve tožilstva o ničvrednosti argentinskih družb je zavrnila, saj obe po njenih podatkih še vedno poslujeta.

Zdolšek o perspektivni naložbi

Tudi Zdolšek je presenečen nad nestrokovno oceno SDT, da delnice obeh družb niso bile vredne nič, tudi zato obramba zahteva imenovanje izvedenca ekonomske stroke. Po njegovem je šlo za perspektivne naložbe v četrto največjo argentinsko klavnico in družbo, ki je upravljala z enim od tamkajšnjih pristanišč, pri stikih pa jim je pomagal tudi takratni slovenski veleposlanik v Argentini Avguštin Vivod.

Sam naj ne bi imel nobenih verodostojnih informacij o kakšnih težavah teh dveh podjetij in ničvrednosti delnic, je pa dodal, da je bilo upravljanje s tema naložbama zahtevno, predvsem zaradi oddaljenosti, komunikacije v tujih jezikih in povsem drugačne poslovne kulture partnerjev.