Sodnica Andreja Lukeš je za ta teden namreč razpisala kar tri glavne obravnave, na katerih pa bodo predvidoma prebirali izpovedi prič iz prvega postopka, v katerem je bil Žlender oproščen očitkov.
Obramba sicer že ves čas vztraja pri izločitvi vrste dokaznih predlogov, predvsem pričanj nekaterih srbskih prič pred tamkajšnjimi policijskimi organi, saj naj bi ti od njih s psihičnim in fizičnim nasiljem izsilili obremenilne izjave, kar pa je po slovenski zakonodaji nedopustno.
Od načrtovanega ropa do trojnega umora
Beograd, leto 1993. Enaindvajsetletni Alexander Žlender se je z očetom znašel v prestolnici nekdanje Titove Jugoslavije, ki zdaj razpada v vrtincu nacionalističnih izbruhov in ekonomske krize. Totalna devalvacija dinarja, hiperinflacija. Mladi Žlender, ki za preživetje in kaj več s štiri leta starejšim pajdašem Radovanom Joksićem preprodaja bencin, sliši za 37-letnega podjetnika Nebojšo Salatića, ki naj bi doma skrival 200 tisoč nemških mark. Odločita se, da ga bosta prisilila, da jima izroči denar, za podvig pa najameta še pomagača, 21-letnega Nebojšo Titelca in eno leto mlajšega Aleksandra Stankovića.
Pokradla, kar se je pokrasti dalo
Podjetnik Salatić se je 9. oktobra zjutraj vračal domov v spremstvu 23-letne partnerice Slavice Kovačević in 17-letnega nečaka Milana Graoranova. Odklenil je vrata hiše na Fruškogorski ulici in vstopil, ko je vskočil Joksić. Za njim je vstopil tudi Žlender, Titelac in Stanković pa sta čakala v avtu. Po zločinu sta Žlender in Joksić obrnila stanovanje, toda vreče nemških mark nista našla. Pokradla sta, kar se je pokrasti dalo; kakih 400 nemških mark, 150 dolarjev, nekaj zlatnine in usnjen jopič. Klobčič se je začel razpletati leta 1995, ko so kriminalisti v neki beograjski restavraciji prijeli Joksića, ena od legend pravi, da je imel oblečeno celo jakno umorjenega.
»Mrtva usta ne govorijo«
Štajerec je po Joksićevi izpovedi takoj ob prihodu v Salatićevo stanovanje odvihral v dnevno sobo, prižgal televizor, poiskal pornografski kanal, se udobno namestil na kavč in zavpil: »Kaj čakaš? Zakaj ne streljaš? Vse tri takoj ubij, mrtva usta ne govorijo.« Joksić ni okleval. Najprej je s škorpijonom utišal Salatića, potem Graoranova, nazadnje pa še Kovačevićevo. Joksiću, Žlendrovemu očetu Jeronimu Francu, Stankoviću in Titelcu so v Srbiji sodili večkrat, Žlender pa se je roki pravice dolgo izogibal. Joksić je bil naposled obsojen na 40 let zapora, Franc zaradi skrivanja plena (večino predmetov je menda prodal v Sloveniji) na eno leto zapora, Stanković in Titelac pa sta bila oproščena.
