Eric Schmitt-Matzen se je pred nekaj tedni oglasil na telefon. Klicala ga je medicinska sestra, znanka, ki je zaposlena v lokalni bolnišnici. Dejala mu je, da pri njih leži zelo bolan 5-letni deček, ki si želi videti Božička.
Eric je nadel božičkov kostum in pohitel v bolnišnico, kjer je spoznal več dečkovih sorodnikov, vključno z njegovo mamo. V roke mu je izročila igračko in ga prosila, če jo kot Božiček podari njenemu sinu. Vstopil je v sobo na oddelku intenzivne nege, kjer je ležal deček, ki je kot pravi, »izgledal tako šibak, kot da bo zdaj zdaj zaspal.«
»Veste, otroci na stvari gledajo popolnoma drugače. Fanta je bolj kot smrt skrbelo to, da ne bo videl božiča,« pravi Eric.
Na kratko je opisal kratko srečanje, ki je sledilo.
»Kaj slišim, praviš da boš zamudil božič?« je z veselim glasom vprašal dečka.
Deček mu je zgolj prikimal, zato je nadaljeval: »Nikakor! Darilo zate je že pripravljeno, tukaj je!«
»Pravijo, da umiram,« mu je odgovoril deček, Eric pa je na to dejal: »Mi boš naredil uslugo?«
»Seveda,« je odgovoril. »Ko boš stal pred nebeškimi vrati, jim sporoči, da si Božičkov vrhovni palček, vem da te bodo spustili noter.«
»Ali sem res?« je vprašal, Eric pa mu je odgovoril: »Seveda si!«
Nato se je deček s težavo dvignil, ga objel in ga vprašal še eno zadnje vprašanje: »Božiček, mi lahko pomagaš?« Nato mu je v naročju umrl, brez da bi prejel kakršen koli odgovor.
Eric Schmitt-Matzen je zapustil bolnišnico. Celotno pot domov je jokal. Srečanje ga je povsem zlomilo in razmišljal je, da bi svojo rdečo obleko obesil na klin. Ko je Božičkov kostum nadel še zadnjič, je, kot pravi, spet videl vse te srečne otroke, kar ga je spomnilo na to, kako pomemben je božič.
