Črna kronika

Krvav romski obračun pred višjim sodiščem

Robert Marin
12. 6. 2013, 07.34
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.52
Deli članek:

Ljubljanski višji sodniki so včeraj obravnavali pritožbe na sodbo, po kateri je bila sedmerica, vpletena v umor Borisa Zupanca v Kočevju februarja lani, obsojena na skupno 135 let in šest mesecev zapora.

Arhiv
Krvav obračun med romi se je zgodil 19. februarja lani okoli poldneva na bencinski črpalki ob Ljubljanski cesti v Kočevju.

Spomnimo. Dušan Hudorovič je bil decembra lani pred ljubljanskim okrožnim sodiščem obsojen na 23 let zapora, Goran Hođaj na 22 let, Zdenko Brajdić na 20 let, Aliju Hođaju in Cvetanu Brajdiču so sodniki prisodili 18 let, Samantu Brajdiću 17 let, Dejanu Novaku pa 17 let in 6 mesecev. Obdolženi so se zagovarjali tudi zaradi nasilništva, saj naj bi se s pestmi znesli nad partnerico umorjenega in sestro obdolženih Brajdičev Tatjano Brajdič in ji po navedbah tožilstva celo izpulili šop las, vendar so bili v tem delu obtožnice oproščeni.

Krvav obračun med Romi se je zgodil 19. februarja lani okoli poldneva na bencinski črpalki ob Ljubljanski cesti v Kočevju, motiv za izbruh nasilja pa je bil po prepričanju okrožnih sodnikov maščevanje. Družini Zupanc in Hođaj sta fizično obračunavali že dan prej, zaradi česar je morala dvakrat posredovati policija. V drugem pretepu so Zupanci v neki beznici tako pretepli Alexa Hođaja, da je pristal v ljubljanskem kliničnem centru, naslednji dan pa so po presoji sodišča sledili povračilni ukrepi. Obdolženi z dvema avtomobiloma na bencinsko črpalko niso prišli po naključju, zgolj po cigarete, kot so zatrjevali med sojenjem, temveč z namenom, da enkrat za v selej obračunajo z 39-letnim Borisom Zupancem. Napadalci so se žrtve najprej lotili s pestmi, nato pa še s palicami in sekiro.

Prvoobtoženi Dušan Hudorovič je v preiskavi priznal, da je s topim delom sekire udarjal po Zupancu, a ne po glavi, kot je v obtožnico pozneje napisalo tožilstvo, temveč po hrbtu. V zagovoru pa je Hudorović pojasnil, da je bil kritičnega dne pod vplivom dogodkov prejšnjega večera, ko je »nasankal« njegov prijatelj Alex Hođaj. Hudorovič ga je obiskal v ljubljanskem kliničnem centru, nato pa ves preostanek dopoldneva doma premleval, zakaj neki so ga Zupanci pretepli. Ena od prič je pojasnila, da so Zupanci v lokal, kjer so se zravsali s Hođaji, vstopili kot vihar: »Prišli so, se stepli in zapustili prizorišče«. Ko je o tem »viharju« Hudorovič naslednji dan v Kočevju govoril s kriminalistom, je slišal, da pri trgovskem centru nekdo pretepa Alija Hođaja.

Prvoobtoženi je po lastnih besedah s pajdaši sedel v avto, toda bil je zgolj lažni alarm, Ali Hođaj je bil živ in zdrav. Ko se je družba ustavila na bencinski črpalki, da bi kupili cigarete, pa je nekdo nenadoma zavpil: »Pazi Zupance!« »Občutek sem imel, da se borim za življenje, zato sem pograbil prvo stvar pri roki (sekiro op.a.). Dogajanja okoli sebe nisem dojemal, več kot deset let se zdravim zaradi duševnih bolezni,« je na eni od obravnav pojasnjeval Hudorović in dodal, da je bil nemočen, neprespan in da se je bal za svojo prihodnost. Tudi ostali so postregli s kaj prepričljivimi zagovori. Goran Hođaj, ki je zupanca mlatil s količkom za označevanje ceste, je npr. dejal, da ga je »vzdušje in vpitje nezavedno pritegnilo v dogajanje«.

Zagovorniki obdolženih so prepričani, da ni šlo za maščevanje, temveč le splet nesrečnih naklučij in da vloge posameznikov, ki so sodelovali v pretepu, niso dovolj dobro razčiščene. Po mnenju odvetnikov so okrožni sodniki tudi premalo upoštevali njihove dokazne predloge. Višjim sodnikom predlagajo oprostilne sodbe ali pa vsaj milejše kazni, tožilstvo pa bi družbo poslalo za zapahe še za kak mesec več. Odločitve višjih sodnikov so navadno znane v roku enega meseca, strankam pa so vročene pisno. Bo pa v  tem primeru najbrž trajalo nekoliko dlje, saj so pred vrati sodne počitnice.