Ukrajinska zdravnica Tatjana Anisimova Bjelous (68), mati petih otrok, je umrla med operacijo.
Njena duša je zapustila telo, ona pa je opazovala, kako so jo oživljali.
Tri dni po tistem, ko je Ukrajinka, dr. Tatjana Anisimova Bjelous, preminila na operacijski mizi bolnišnice v Odesi, je njena družina prišla v bolnišnico po truplo. Minilo je 72 ur in spraševali so se že, zakaj jih nihče ne pokliče. »Trupla ni tukaj. Tatjana je oživela,« so družino presenetili zdravniki. Njena mama jih je samo začudeno gledala, saj ni mogla verjeti svojim ušesom. »Gotovo se šalite. Kako lahko mrtvec po treh dneh oživi?« jih je spraševala. Le Tatjanin mož Večeslav je vztrajno ponavljal, naj se ne dogovarjajo za pogreb, ker se bo njegova žena vrnila. Tako mu je rekel gospod Bog.
Duša v raju, vicah in peklu
»Moja mati je v joku tarnala, da je revica sočasno doživela smrt svojega otroka in zetovo norost. Govorili so, da se je mojemu možu zmešalo. Kdo bo pazil otroke,« se spominja Tatjana dogajanja v času njene smrti oziroma oživljanja tistega usodnega leta 1991. Zaradi raka na možganih je imela operacijo, po treh dneh pa se je prebudila v mrtvašnici. Tatjana pravi, da je v času uradno potrjene smrti njena duša obiskala nebesa, vice in pekel. »Ko sem videla pekel in nebesa ter stala pred Božjim prestolom, sem z velikim trpljenjem in bolečino poletela v svoje telo. Zagledala sem sobo, ploščice na zidu, žensko v beli uniformi in vodo, razlito po tleh. Ženska je kazala s prstom name, bila je v šoku in sploh ni mogla govoriti,« se spominja Tatjana. »Ta ženska je povsem prebledela, nato je začela kričati. Vprašala sem, zakaj tako kriči, medtem ko mene vse boli. Ona pa je vsa zmedena pobegnila iz mrtvašnice,« razlaga Tatjana. Ker jo je zeblo, se je ogrnila s plahto, s katero je bila prej pokrita.
Študenti medicine so jo že secirali
Pogledala je svoje noge in na eni videla kartico s številko, na drugi pa je bilo napisano njeno ime, priimek in datum smrti. Nato je uzrla razrezan trebuh. Vse skupaj se ji je zdelo čudno, čeprav v resnici niti ni bilo. Že kot zdravnica in nekdanja študentka medicine se je odločila, da lahko po smrti študenti delajo na njenem truplu, kar se je tudi zgodilo. Študenti so se njenega trupla lotili v petek, ko so ji odstranili maternico in jajčnike. Čez vikend tam ni bilo nikogar, v ponedeljek, ko bi študenti morali nadaljevati delo, pa se je Tatjana vrnila med žive. K njej je prihitel kirurg, njen bivši profesor s fakultete. »Ne, ne! To je nemogoče! Ti si mrtva,« je ponavljal, Tatjana pa mu je dopovedovala, da je živa. »Da, roke se ti premikajo. Živa si, takoj lezi. Le kaj naj zdaj počnem s tabo? Vedno si povzročala težave, tokrat pa si šla predaleč,« je rohnel šokirani zdravnik, Tatjana pa se ni mogla načuditi svojim rokam mrtvaške barve, čudnim pegam in modro-črnim nohtom.
»Prosila sem ga, naj me zašije, kjer so me rezali, kar je tudi storil. Moja dva otroka (12 in 13 let) sta bila povsem zmedena. Najprej so jima rekli, da je mama umrla, nato pa, da je oživela. Najmlajši otrok se me je tako bal, da se mi prvi mesec, ko je imela moja koža še mrtvaško barvo, sploh ni upal približati.«
Kaj se je dogajalo med smrtjo?
Tatjana trdi, da je med smrtjo doživela potovanje skozi nebesa in pekel. Vse se je začelo v operacijski sobi, ko je duša zapustila telo. Stala je poleg mize in opazovala, kako jo oživljajo. Kolegom kirurgom je skušala dopovedati, naj jo pustijo pri miru, saj noče več v svoje telo. Ker je nihče ni opazil, je šinila skozi hodnik bolnišnice, na koncu katerega je videla svojega moža, kako na kolenih moli za njeno ozdravitev. Rekla mu je, da je dobro in naj ne skrbi, on pa je seveda ni slišal.
»V nekem trenutku sem se znašla v nekem drugem, precej bolj temnem, hladnem in vlažnem tunelu, kjer sem imela občutek, kot da hodim po močvirju. A ko sem na koncu zagledala svetlobo, sem natančno vedela, kam grem. Svetloba je bila prečudovita in zelo močna. V njej sem opazila obrise človeka v beli, prhutajoči obleki. Pomislila sem, da je Jezus. Približala sem se mu in padla na kolena,« se spominja Tatjana. »Vstani, mi je rekel, jaz nisem Kristus in pred mano ne smeš klečati. Sem angel, ki ga je poslal Bog.«
Ne vem, zakaj me je Bog izbral
Tatjana še danes ne ve, zakaj je Bog izbral ravno njo, jo usmrtil ter ji pokazal nebesa in pekel, na koncu pa jo poslal nazaj na ta svet z nalogo, da spregovori ljudem v njegovem imenu ter vsem prenese njegovo dobroto. »Lagala sem, nisem bila pokorna, kaznovala in tepla sem otroke. Učila sem jih, naj se bojijo Boga, namesto da ga ljubijo. Veliko tega je bilo. In ko sem ga srečala, mi je odprl Knjigo mojega življenja, v kateri sem videla vse, kar sem v življenju počela, govorila in mislila,« prizna Tatjana. »Božji prestol je razsvetljeval vse naokrog. Ob tem sem se spomnila psalmov, ki govorijo prav o tem, saj tam ni ne sonca ne meseca.« Bog, ki ga ni mogla videti v obraz, saj ji je angel to preprečil, ji je pokazal nebesa, vice in pekel.
Svet se bliža koncu
»Duše na nebu ne vidijo pekla, saj je zanje zaprt,« pravi Tatjana. »Vidijo Zemljo in svoje bližnje, za katere molijo na podstavku božjega prestola. Bog mi je pokazal, kako se odpira nebo. Jasno sem videla Zemljo in vsakega človeka, ob katerem stojita angel in demon, ki zapisujeta vsako besedo ali misel. Videla sem veliko grdih obrazov, zato sem Boga vprašala, od kod vsi ti grdi ljudje. Prej si videla samo zunanjost ljudi, zdaj vidiš tudi njihova srca. Vrni se in jim povej, da se ta svet bliža svojemu koncu. Stojim na vratih in čakam, da se pokesajo, mi je še rekel.«
Življenje po smrti?
»Ko sem videla vse, kar mi je Bog želel pokazati, me je angel lahkotno potisnil in vrnila sem se v svoje telo,« zaključuje svojo nenavadno, a pretresljivo pripoved dr. Tatjana Anisimova Bjelous.
