Novice Svet24

Svojega zasebnega življenja Tanja ni nikoli obešala na veliki zvon, mi pa smo se povabili v njen najintimnejši del – v svet čustev in občutij. In prijazno nam je dovolila vstopiti.

Za citre velja, da so instrument z angelskim zvenom. Se vam zdi, da ste ob igranju nanje bližje svetu svetlobe?
Ko igram citre, se moja duša uglasi z njimi. Prek njih najbolje izrazim sebe, prek citer izvabim globoke senzualne vibracije. Globina tega procesa je zelo čustvena, to so trenutki, ko se zlijem z nečim višjim. Takrat sem Tanja in izražam tisto najgloblje, kar čaka v meni, da se rodi.

Kako pa dojemate energije okrog sebe in kako si jih razlagate?
V vesolju nič ne miruje, vsaka misel, vsak dogodek vpliva na druge dogodke in ta proces je neskončen.

Se znate napolniti, ko vaša telo in duša potrebujeta energijo?
Nastopi v javnosti so svojevrsten stres. V zadnjih letih pa sem spoznala, da je zame stres tudi, kadar nastopov ni. Največ energije mi da narava, predvsem imam rada morje. Rada imam tudi nasmejane in vesele ljudi – ljudi, ki so optimistični. To me vedno poboža.

Verjamete v zakon karme?
Nesporno verjamem v to, da me to, kar sem počela v preteklosti, določa danes in da bo imelo moje današnje ravnanje posledice v prihodnosti. Temu preprosto lahko rečemo: kar seješ, to žanješ. Ni dolgo tega, ko sem prijateljici, ki je bila v finančni stiski, podarila neki manjši znesek. Bil je trenutek, ko sem ravno prejela neko nakazilo, čeprav sem bila sicer tudi sama zaradi epidemije covida brez dohodkov. Nekako sem čutila, da je tako prav. Še sama nisem mogla verjeti, da sem skoraj ves znesek dobila nazaj v dveh dneh. Še isto popoldne sem igrala na citre na nekem pogrebu in mi je neka gospa med igranjem na citre položila denar, naslednji dan pa sem v trgovini dobila nepričakovan popust. Karma še kako deluje. Zakon vesolja je, da moraš, preden nekaj dobiš, najprej nekaj dati. S tem mislim tudi na ljubezen, lepe misli, prijateljstvo …

Vam je morda odločitev za spremljevalko na slovesih od ljubljenih dala kakšen drugačen pogled na svet?
Zdi se mi, da sem postala zaradi igranja na pogrebih drugačen človek, po svoje se bolje zavedam sebe. Zavedam se, da človek res ni sam sebi namen. Ob slovesih spoznavam, da človek ne more nadzirati lastnega življenja, na pogrebu se vsakič znova zavem lastne minljivosti. Zato si vsak dan znova in znova rečem: vse bistveno se dogaja zdaj! Zdaj je pravi trenutek, da v miru z možem posedim in skupaj popijeva čaj, zdaj je čas, da pokličem otroka in jima zaželim lep dan. Ker pozneje dan postane noč, ker pozneje čar mine, ker pozneje kava postane hladna … Za doživljanje trenutka pa se moraš naučiti opraviti s preteklostjo, od vsega, kar je minilo, od grenkih obdobij, svojih preteklih napak in podobnega. In ni dobro preveč načrtovati, ker tako živiš v prihodnosti, ki pa je neobvladljiva. Zavedam se, da je moje edino bogastvo moja osebna sreča, da sreča ni kraj, kamor potujem, temveč način potovanja; spoznavam, da je pomembno, da imaš koga v srcu, da te kdo poboža. Pomembno je, da si najdeš čas za stvari, zaradi katerih si srečen. Ni pomembno, kaj imam, ampak koga imam.

Kaj pa vaša čustva na pogrebih, na katerih igrate – se kdaj ob pogledu na žalujoče tudi vi borite s solzami, čeprav pokojnika niste poznali?
Sočustvujem z žalujočimi. Včasih me kakšen pogreb utrudi, ker sem empatičen človek. Žal mi je otrok, vnukov, partnerjev, ki so izgubili ljubljeno osebo. Lahko si v položaju drugega predstavljam sebe, svoja otroka, moža, če bi na primer izgubili mene. Kdo jih bo ljubil, ko mene več ne bo? Največ v življenju šteje, da imaš koga, ki misli nate in te ima rad. In še več: to, da imaš sam koga, ki ga imaš rad in misliš nanj. To je zame smisel življenja.
Bolečina odpira možnosti rasti in smisla življenja. Vidim, da je res pomembno, da tukaj in zdaj pustim neke sledi, da materialne dobrine res ne pomenijo dosti, če nisi stkal vezi z ljudmi. Igrala sem že na pogrebu, na katerem je žalovala samo ena oseba. Sicer zelo čustveno, vendar vseeno malce nenavadno. Kot bi bil pokojni nekakšen poraženec, ko ta svet zapušča sam. Vendar nimam pravice soditi, ker ima vsak svojo zgodbo.
Če igram na žalni slovesnosti, ko se ljudje poslavljajo od starejše osebe, se mi zdi to naravno. Težje pa je, če so svojci izgubili mladega človeka. To se me zelo dotakne in pogosto igram s solzami v očeh.

Verjamete v posmrtno življenje?
Prebrala sem nekaj knjig, ki govorijo o posmrtnem življenju. Moram iskreno priznati, da me niso prepričale. Je pa res, da življenja ne dojemam samo kot telesno, temveč mnogo bolj kot nekaj duhovnega. Pomenljivo pa se mi zdi, kar piše na neki egiptovski piramidi: »Spiš, da se spet zbudiš, umreš, da živiš.«

Pa ste doživeli kakšno situacijo, ki ste si jo prevedli kot dokaz, da morda nad nami obstaja nekaj, česar ne poznamo, a vseeno je?
Mislim, da ni ničesar nad nami, ampak je vse med nami in v nas. Tudi nebesa so na zemlji.