Novice Svet24

Ob spremembah v družbi v času po pandemiji žal pozabljamo na naše otroke. Pravimo sicer, da so otroci naša prihodnost, ne vidimo pa njihovih vse večjih psihičnih težav, ki skokovito naraščajo.
Težave se pojavljajo na področju učenja in športnih aktivnostih, otroci pridobivajo prekomerno telesno težo, upadata jim samozavest in samodisciplina, izogibajo se odkritim pogovorom z zapiranjem vase, nimajo koncentracije in potrpežljivosti, imajo povišane samomorilne misli in si tudi poskušajo vzeti življenje. Pri nekaterih se je pojavil strah pred šolo in izgubljajo osnovni socialni stik.

ISKANJE NA NAPAČNI STRANI
Žal smo bili letošnje poletje priča samomoru otroka in vrstijo se vprašanja: zakaj tako, kaj je narobe, kam drvimo, kam bežimo … Pojavila se je še svetovna energetska kriza, starši smo prestrašeni in svojo prestrašenost ter skrbi nezavedno prenašamo na otroke.
V vsaki družini je prisoten nezavedni in zavedni strah, napetost, bojazen pred spremembami. Misli so usmerjene v vojne, lakoto, pomanjkanja dobrin, denarja, visoke cene hrane in položnic. Bledi in izginja osredotočenost na ljubezen, strast, pozitivno razmišljanje, usmerjanje otrok na lepote sveta in vrednote življenja.
Otroci so izgubljeni v kaosu, tolažbo iščejo v negativnih stvareh. Začne se pri slabi družbi. Iščejo tolažbo v alkoholu, cigaretah, drogah. Nekateri zabredejo v prostitucijo, spet drugi postanejo spolni odvisniki ali so odvisniki od gledanja spletnih strani z erotično vsebino, včasih tudi čudaško vsebino. Nekateri postajajo odvisni od družbenih omrežij, igranja videoiger …

MOJE IZKUŠNJE
Otroci v resnici iščejo prijaznost, pozornost, ljubezen in predvsem razumevanje. Želijo, da so uslišani, da so ljubljeni v osnovi, v družini, pri druženju z vrstniki in razumevanju v šoli. Ko jih poslušamo, ugotovimo, da so resnično še vedno samo otroci in prijazna bitjeca.
Pri hipnoterapiji obožujem delo z otroki. So iskreni, v sebi nosijo otroškost, nimajo prisotnega ega in so zelo dojemljivi za hipnozo. Povedo stvari takšne, kot so v resnici, in ne olepšujejo situacije. Z otroki sem delal na področju odvisnosti, tudi odvisnosti od heroina in kokaina, izboljševali smo depresivna stanja, izničevali tike in psihične motnje, delam tudi z avtističnimi otroki.
Popravljali smo govorne napake, kot so jecljanje, nepravilna izgovorjava besed in črk. Zelo pogosta težava je izgovorjava črke r. Strah pred javnim nastopanjem, na primer ustno spraševanje oziroma ocenjevanje v šoli, izboljšanje športnih dosežkov in rezultatov. Zelo pomemben del odpravljanja težav je, da otrokom pomagam, da spet pridobijo samozavest, samodisciplino, potrpežljivost in vztrajnost.
Bistveno je, da s pomočjo hipnoterapije otroci izboljšajo učni uspeh, imajo voljo do šole in pouka, z veseljem od začetka do konca pouka sodelujejo. Vse, kar vidijo, slišijo, preberejo in opazujejo, vse to jim gre neposredno v podzavest. Vse te informacije pozneje pridejo na površje, kadar to želijo ali potrebujejo.
Vera vase in samozavest, ki jo otroci v procesu pridobijo, pa sta predpogoja za ljubezen in samospoštovanje ter samodisciplino.

KAJ PA STARŠI?
Kako starši lahko pomagajo svojim otrokom k sproščenosti in samozavesti? Preprosto, vendar hkrati težko zaradi egoističnih načel. Naj navedem klasični primer.
Sin trenira nogomet. Starši ga redno vozijo na treninge. Večinoma oče. Na treningu ga pozorno gleda s tribune in komentira: kdaj bi moral podati žogo soigralcu, kdaj ga brcniti, kdaj streljati na gol … Trenerja, kot da ni na igrišču. V otroški glavi sta samo očetov zvok in njegova velika pričakovanja. Ko je tekma, se isti starš dere na trenerja in sodnika, letijo kletvice … Otroka je sram očetovega obnašanja, boji se, da bo zmerjal njega. Otrok ni sprošen, ni samozavesten in ni ljubljen. Je ponižan in osramočen. Počuti se manj vrednega, prej ali slej bo izgubil voljo do nogometa in na splošno do športa – a krivda ni v otroku, krivda je v očetu.

ZLATI NASVETI
Otrokom pustimo, naj bodo otroci. Naj imajo tiste dejavnosti, ki jih veselijo. Dajmo jim možnost izbire in odločanja, kaj sami želijo. Tu pridobijo vrednost in spoštovanje, samozavest, ljubezen do dejavnosti, počutijo se uslišane in ljubljene, ker cenite njihove želje. Ne iščimo v otroku svoje lastne pomanjkljivosti in šibke točke, lastne poraze in neuspeh. Tudi v šoli mora biti naš otrok odličnjak, a jaz sem kot otrok komaj izdelal šolo … Na koncu noben otrok ne bo več ali manj vreden, če ne bo zlati maturant.
Pomagajmo otrokom tako, da jih podpiramo pri njihovih zdravih odločitvah, ne obrnimo jim hrbta, zaupajmo jim in jim večkrat povejmo, da jih imamo radi. To je najmanj in najlažje, kako lahko mi pomagamo otoku krepiti samozavest, sproščenost, ljubezen, samospoštovanje in samopodobo.