Vse je v vibraciji

Žalostno, a resnično - večnih nergačev kar mrgoli

Avtorica: Leonida Derganc, bioterapevtka in motivacijska govornica
11. 3. 2022, 20.00
Deli članek:

Zadnje čase vsepovsod srečujemo kar precej ostro komunikacijo in »spopade« ene in druge strani. Pri določenih temah smo še vedno razdeljeni, nekateri se tega že počasi zavedamo in na srečo začenjamo delovati v drugo smer.

Profimedia
Že videz je neugoden, kaj šele vsebina namrgodenega človeka.

V svojem življenju izbiram lahkotno realnost. Posledično tudi srečujem čedalje več tega. 
Z vami rada delim razmišljanja, kako bi bili bolj zadovoljni. Tokrat vam bom orisala dogodek pred nekaj meseci, ko je bilo zunaj še vroče ... Ker to »ni bilo prav«.
In kako šele »ne bo prav zdaj«, ko je zunaj minus? Kar nasmejim se ob tem. Ali nam je sploh lahko kdaj prav? Odvisno, kako izbiramo.
Ubogi ljudje, ki večno nergajo. Sprašujem se, ali bi jim lahko pokazala, da obstaja še kaj drugega kot le godrnjanje. No, morda mi je v primeru, ki ga bom opisala, za trenutek le uspelo, čeprav velikega osebnostnega premika verjetno nisem sprožila.
Preden vam orišem to risanko in upam, da komu izvabim kak nasmeh, naj pripomnim, da se ob tem lahko tudi zamislimo, koliko je okoli nas »nesrečnikov«, ki še niso prilezli do stanja, da vidijo okoliščine tudi kot srečne.
Želim vas spodbuditi, da se zazrete okoli sebe in ozavestite, kakšne ljudi srečujete. Večne nergače, gospe in gospode Tečke? Kako vplivajo na vas? Jih je veliko?
Če nanje naletite le tu in tam, potem ni skrbi, saj vas, nas, samo tu in tam spomnijo, da še vedno obstajajo in da smo lahko hvaležni, da nismo (več) tam.

DANES USTVARJAMO JUTRI
Kot veste, so tudi taki, ki nenehno nergajo, jaz pravim, da imajo povešene kotičke ustnic. Moja mati bi rekla, da imajo »dudl do kolen« (tako je vedno rekla meni, kadar sem se kot otrok kujala), jaz pa se za to obliko obrazne mimike ljubkovalno izrazim, da imajo »nos do podna«.
Malo za šalo, malo zares opisujem te ljudi, ker jih vidim takšne nergave. Hotela sem reči, da sočustvujem z njimi. Ampak ne vem, ali se ne bi zlagala. Saj so polnoletni in lahko izbirajo. Hja, in nikomur od nas v nekih trenutkih ni bilo z rožicami postlano. Ker včasih kdo komu v bran izjavi: »Veš, je imel težko otroštvo …«
Vsi smo imeli v nekih trenutkih težko otroštvo ali obdobje po otroštvu, vsak ima kako travmo, ki ga zaznamuje. Vprašanje pa je, kaj potem s tem naredi. Ne, tudi meni, ki pišem te »srečne vrstice«, se nista večno cedila med in mleko. Na trenutke sem mislila, da take smole in nesreče nima nihče na svetu. Dokler nisem prilezla do spoznanja, da se moram sama odločiti, kaj bom naredila. Večna žrtev, uboga jaz, ali borec, ki gre naprej.
Seveda preteklosti nisem potlačila. Pošteno sem premlela težke dogodke in jih sprejela kot del zgodbe. Če danes kreiram jutri, hja, potem jih ne bom več nenehno svaljkala po spominu. Ste me sooblikovali, hvala lepa, gremo naprej – boljše volje, ker zdaj ustvarjam jutri. Če bom v višji vibraciji, je možnost za jutrišnji dan (če pride, ne vemo) veliko večja, da bom boljše volje. Sicer pa šteje ta trenutek. Torej – »imejmo se fajn«! Danes je poplava informacij, in če hočeš nekaj spremeniti pri sebi, lahko to narediš.

BREZ SLABE VESTI
Preden vam orišem dialog, ki sem ga omenjala, naj povem še, da sem imela včasih ob podobnih situacijah slabo vest, ker sem se počutila dobro, drugi pa slabo. In še danes srečam koga s podobno »težavo«. Ne upa se pohvaliti, da mu gre dobro, ker bi ga »ta ubogi« požrli.
Pa ni prav, da imamo slabo vest, če smo tu, kjer smo, saj smo sami morali priti do sem. Ne gre za materialno bogastvo, ki vam ga je morda pomagala ustvariti mamica ali stric iz Amerike. Gre za stanje duha, počutja.
Si predstavljate: z nasmehom sem pozdravila gospo Tečko (ja, kar tako jo bom poimenovala). Odzdravila mi je z mrkim obrazom in pogledom v tla. Že takrat občutek in tisoč misli v glavi: »Ups, a sem kaj narobe rekla? Verjetno je jezna name, ker sem dobre volje, ker ve, da mi je zadnjič nekaj uspelo. Neee ...«
Sem se kar nekako potegnila vase. Dokler nisem občutkov ozavestila in si rekla: »Veš kaj, Leonida, če si ti srečna, bodi srečna, ona pa naj igra vlogo žrtve, saj si ji pokazala, da je lahko lepše, pa noče videti. Ali pa ne zmore. Drugič ji bom spet pokazala, da je lahko situacija lepša, kot jo vidi ona, in zgodilo se bo, da me bo pustila pri miru in mi ne bo pila krvi ali pa bo poiskala pomoč in hotela narediti korak v smeri sreče. Tu pa ji lahko pomagam.«

RISANKA V BESEDAH
Govorim o banalni stvari, ampak tako se svet vrti. Pogovor, ki sem ga omenila že prej in je nekoliko smešen, vsaj meni, ker nimam več slabe vesti, če se počutim bolje kot nekateri, je potekal nekako tako:
Leonida (z nasmehom): »O, dober dan!«
Ga. Tečka (odrezavo, z obrazom v tla, komajda dvigne pogled): »Dober dan!«
In potem situacija, ko nekaj trenutkov stojiš, čakaš v istem prostoru in ona začne: »Mater je sfu**n vreme! Naj gre v tri krasne, kar od mene teče, s'parina hudičeva!«
Mhmm, preklinjamo kot knapi, ja, itak, saj smo čisto blizu Zasavja, si mislim in vljudnostno pripomnim, spet z rahlim nasmeškom: »Ja, kaj hočemo, poletje je, primerno vreme za ta čas!«
Vztraja in vreme še enkrat pošlje nekam: »Eh, naj gre vse skupaj v …« (uporabite domišljijo).
Jaz pa se že nasmejim: »Ja, a ne, nikoli nam ni prav, zdaj ko smo lahko v kratkih majčkah, pozimi, ko si bomo pa morali navleči nase nogavice, hlače, jopico, bundo, kapo, rokavice, ki jih stalno izgubiš po eno v paru – in na srečo, da jih sploh imamo in da nismo bosi –, nam pa spet ne bo prav, a ne? Pa čez pol ure, ko se bo ulilo kot iz škafa, ker je res soparno, spet ne bo v redu, ker smo brez dežnika. Res naporno, a ne?«
Seveda moj pogled na vso situacijo ni bil takšen, ampak malo sem ji hotela orisati, poudariti, kako neverjetno, da kar naprej nerga za vsako stvar; in svojemu sarkazmu sem morala pustiti prosto pot, za svojo srečo, hihi.
Če že moram stati z njo v istem prostoru in razpredati o nekih floskulah … Čisto tiho pa že po značaju tudi ne morem biti, če me nekdo povleče za jezik. Pa sem bila v tistem trenutku uspešna. Ob mojem modrovanju me je malo pisano pogledala in ni vedela, ali mislim resno tako kot ona ali se malce norčujem, ker je začutila moje sarkastične vragce, ki skačejo okoli. Nisem se sicer norčevala, hotela sem jo ozavestiti: »Ženska ljuba, ali se ti sploh slišiš?!« Mislim, da je za trenutek ozavestila svoje besede, ker je utihnila, me pogledala in se celo nasmejala: »Ja, saj res, nikoli nam ni prav!«
No, imela sem še čas za stavek, dva in nisem hotela pustiti, da verjame v to, da nam nikoli ni prav.
Zato sem ji še dejala: »Pa saj ni tako hudo, a ne, čakava tule v senci, v ohlajenem prostoru, kaj pa, če bi morali stati sredi avtoceste, brez vode, ob razbitem avtu, ki bi ga sesuli v prometni nesreči, pa bi bili polomljeni še midve?« Pa se je spet zamislila, me pogledala in rekla: »Ja, saj res, ne smemo kar jamrati …«
Ah, daj no!? Dojela je?! Sicer, žal, ta konkretna ga. Tečka, ki jo imam v mislih, nekaj bistvenega še ni spremenila, še vedno se nenehno na vsakega in na vse kuja ter je nesrečna … Ampak tisti trenutek je za hip dojela, da morda ji pa res le ni treba nenehno in kar naprej iskat same »negativne« stvari. Morda je spoznala, da če so planeti prav postavljeni, lahko stvar vidi tudi z lepšega zornega kota in tudi ona sčasoma, nekoč postane srečna.
Lahko mi verjamete, da če bi jo vprašali, ali si želi biti srečna, da bi odgovorila pritrdilno. Pustimo, da bi v isti sapi naštela vse razloge, zakaj ni srečna, zakaj ne more biti, zakaj se norčujemo in sprašujemo, mi, ki nimamo pojma, kako je biti v njeni nesrečni situaciji. Ampak to je že druga zgodba o vklapljanju obrambnih mehanizmov.

ISTE VRSTE PTIČI LETIJO SKUPAJ
Zakaj vam vse to opisujem? Zato, da ozavestite, da imate resnično takšne in podobne ljudi okoli sebe.
Kar pomeni, da če je tega precej, ste morda tudi vi bolj ali manj na takšni frekvenci ali vibraciji, pa tega nočete. Ali ste morda na neki točki v vlogi žrtve? Naj pojasnim …
Če vam taki ljudje »pijejo kri«, vam dejansko črpajo energijo, razen če se ne zaščitite. Ker, konec koncev, nesrečni ljudje so bolj ali manj energijski vampirji, saj če bi se znali priključiti na univerzalni vir energije, ne bi bili nesrečni, ker ta energija ne bi prišla do njih. Lahko vam sporočajo, da ste v toksičnem okolju, odnosih in signalizirajo, da tega pa res ne želite.
In zato nekaj spremenite pri sebi – postanite srečni, potem taki ljudje odpadejo v večini primerov. To je tisti pregovor: »Iste vrste ptiči letijo skupaj!« Kar pa pomeni, da se bodo okoli vas začeli pojavljati veseli, nasmejani, optimistični, srečni ljudje. Ali se bodo »spremenili« skupaj z vami le ti, ki jih srečujete, ali pa ta družba odpade, pa pride nova, z enako frekvenco, kot je dominantna vaša frekvenca.
In če ozavestite, lahko spremenite. Ali pa jih zaznate, da so v vaši bližini in jim lahko s svojim zgledom ali kako drugače pomagate. Pomagate zgolj posredno – s svojim zgledom, obnašanjem, in če bodo potrebovali vašo pomoč, ideje, naj pridejo sami do vas.
Če vas ne prosijo za pomoč, pač ne pomagate, nimate ne pravice, niti ljudje ne bi sprejeli vaše pomoči, če niso pripravljeni nanjo. In škoda je vaše energije, časa, angažiranja, da bi ugotavljali, ali je že primeren čas, da jim pomagate ali ne.
Zato, pravilo za vašo srečo – če vas ne prosijo: ne silite se. Lahko naredite več škode kot koristi, če ljudje niso na taki frekvenci kot vi. To je tisto, ko prijateljici nekaj res dobronamerno svetujete, pa je vsa užaljena, kaj se tako nesramno vtikate v njo. Čez leto in pol pa vam najbolj navdušeno pripoveduje, da je danes naredila … točno to, kar ste vi rekli že zdavnaj, pa ni dojela. Ker ni mogla slišati, zaznati, kaj ji hočete povedati. Da ji hočete dobro.