Astro

Dejan Krajnc iskreno o svojem stanju: Trpim, a ne zaradi financ

Tjaša Platovšek, revija Zvezde-Lady
17. 4. 2021, 13.13
Posodobljeno: 17. 4. 2021, 13.35
Deli članek:

Dejana Krajnca širša javnost pozna kot vedno nasmejanega pevca s prepoznavno pričesko, ki mu je uspelo povezati in nasmejati tako starejše kot najmlajše. Potem ko se je razšel z glasbeno skupino Poskočni muzikanti, v novo obdobje kariere vstopa z umetniškim imenom Dejan Dogaja.

rok deželak
_dejan krajnc

Dejan Krajnc se je do zdaj vrtel med narodno-zabavno in lahko komercialno glasbo. »Želim korak dlje in bom od ciljne zabavljaške glasbe začel napadati poslušljiv pop, nedvomno pa ostajam pri slovenski besedi. Kljub temu da me pot pelje naprej, je moj največji cilj ustvariti največji party band vseh časov, kjer je ultimativna zabava zagotovljena. Vseeno pa se bom vedno vračal nazaj k svojim koreninam – k slovenski harmoniki, hkrati pa si bom več časa vzel tudi za kakovostno izveden otroški izobraževalni program in glasbo, namenjeno našim najmlajšim,« pripoveduje sogovornik. In čeprav mnogi pravijo, da jim je bil glasbeni talent položen že v zibko, je on prepričan, da se talent začne izražati šele, ko dosežeš neko raven kakovosti. »Vse prej je samo delo, delo in še enkrat delo. Biti glasbenik zame ne pomeni samo obvladati instrument ali dobro peti, pač pa biti v glasbi razgledan, živeti z njo in jo ljubiti, tudi takrat, ko ni dobičkonosna.« Glasba pa je tudi del njegove družine. »Mami Nives ima opravljeno nižjo glasbeno šolo iz klavirja, oče igra kitaro v narodno-zabavnem Ansamblu Vigred. Oba imata glasbo res rada, a je to za njiju zgolj konjiček, medtem ko sem edini v družini, ki se z glasbo ukvarja profesionalno.«
Dejan profesionalno igra klarinet in poje, za ob tabornem ognju pa bi znal še zabrenkati na kitaro, zaigrati na klavir in biti najglasnejši na bobnih. Se mu pa dozdeva, da ljudje marsikdaj podcenjujejo sposobnosti tistih, ki se podajo v narodno-zabavne vode. »In s tem ne mislim le poslušalcev. Predvsem to podcenjujejo nekateri glasbeniki iz drugih glasbenih žanrov. Na tem mestu bi rad omenil, da je v narodno-zabavni glasbi največ akademsko izobraženih glasbenikov, ki so mojstri svojih instrumentov in zelo obvladajo svoje glasove, tudi v večglasnem petju a cappella. Zato sem ponosen, da sem tu doma in obvladam tudi ta glasbeni žanr.«

Od metalskih ritmov do opere
In prav to je Dejan dokazal tudi v oddaji Kdo si ti? Zvezde pod masko, kjer je s svojim glasom, skritim pod masko pande, postal največja uganka šova. Od Metallice do Luisa Armstronga – znašel se je v prav vsaki zvrsti. » Ob zmagi sem bil najsrečnejši človek na svetu. Sebi in vsej Sloveniji sem dokazal, da komercialni glasbeniki lahko zapojemo marsikaj, tudi zelo zahtevne skladbe. Najzahtevnejša in hkrati moja najljubša točka je bila, ko sem pel Fantoma iz opere. Takrat sem se počutil božansko. Komentatorji pa so bili tako smešni, da sem se pod masko, ko sem seveda prišel do zraka po zahtevni točki, smejal do solz.«

Biti glasbenik med pandemijo
Pogosto vprašanje, ki ga je dobil, potem ko je napovedal solistično pot, je bilo: ali se mu ne zdi, da je izbral malce nehvaležen čas za samostojno glasbeno pot glede na okoliščine, v katerih smo se zaradi novega koronavirusa znašli. »Žal je to res. Upam, da se motim, ko mislim, da bo ta neprijetna situacija, v kateri smo se znašli, odnesla slabo tretjino glasbenikov, ki so delovali na naši glasbeni sceni. Nekateri se bodo sprli, nekaterim preprosto ne bo več do neprespanih noči, večji del pa nas je spregledal in odvrgel vso negativnost, ki nas je obdajala, in zdaj vstopamo v čas, ko bomo ostali samo tisti, ki širimo pozitivnost in smo v svojem poslu res dobri.«
Seveda pa je v teh časih, kljub vsem dobrim mislim, usmerjenim v prihodnost, težko tudi Dejanu. »Trpim, ker pogrešam nastope in energijo ljudi, ki pojejo pod odrom. Če pa mislite finance, pa odkrito povem, da mi ni hudega. Na srečo imam nekaj privarčevano od prej, kot espejevec dobivam državno pomoč, nekaj zelo malega pa zaslužim z dodatnimi dejavnostmi. Verjamem pa, da se kmalu vidimo na odrih in da se obetajo lepši, stari novi časi.«

Nenormalno lepo
Novi Dejan Dogaja zdaj v svet pošilja svojo prvo skladbo, ki nosi naslov Nenormalno lepo. »Lahko rečem, da je to prelomnica v moji karieri, in si zato upam trditi, da jo bodo tudi poslušalci vzeli za svojo,« pravi glasbenik, ki je pri pesmi sodeloval s številnimi priznanimi imeni slovenske glasbe, med njimi z Matjažem Vlašičem, Rokom Lunačkom in številnimi drugimi. Poleg tega, da se je celo znameniti Jan Plestenjak domislil imena njegovega novega umetniškega vzdevka, pa je tudi v besedilu skladbe pustil del sebe. »Hvaležen sem, da imam ob sebi velike mojstre, ki imajo glasbo zapisano v srcu.« Zelo posebno pa je bilo tudi snemanje novega videospota, sploh zato, ker je Dejan igral kar dve različni vlogi – starega Dejana, vsem znanega po pričeski, ki ponazarja preteklost, in novega Dejana, ki predstavlja prihodnost. Poleg tega, da si je v treh snemalnih dneh kar tridesetkrat razdrl in spet postavil irokezo, sta bila za potrebe snemanja prisotna kar dva Dejanova dvojnika. Mu bo pa po novem na odru delal družbo tudi Dogaja band. »To so štirje mladi fantje iz Notranjske in Primorske: Tilen Tomšič, učitelj razrednega pouka in multiinstrumentalist, Rudi Doles, vzgojitelj predšolskih otrok in kitarist, ki v ekipi skrbi za zvrhani odmerek humorja, Anže Počkar, študent tolkal na Akademiji za glasbo v Ljubljani in svetovni prvak v igranju na diatonično harmoniko, in ne nazadnje Andraž Prelec, študent Fakultete za šport in hkrati edini v skupini, ki se lahko pohvali z izklesanim telesom,« jih predstavi njihov pevec.