Novice Svet24

Aleš Valič je v teh koronskih časih poskrbel za veliko preobrazbo, saj je shujšal kar 25 kilogramov in to, kot ponosno pove, brez stradanja. »Nisem se dobro počutil v svoji koži, enostavno me je bilo okoli pasu preveč. Ob ogromni količini dela sem pri prehranjevanju izgubil kompas. Vedel sem, da to ni dobro za zdravje, pa tudi moj videz je bil … No, kaj naj rečem. Potem je hčerka Sara izvedela za gospo, ki posamezniku jedilnik prilagodi glede na njegovo krvno skupino in zdravstveno stanje. Za hčerko je šla k njej še moja žena Teja, potem jaz, pred kratkim pa tudi Matic. Hitro je ugotovila, kaj potrebujem, in mi sestavila jedilnike, ki so res super. Ker sem od nekdaj rad dobro jedel, je zame pomembno, da je hrana okusna, pa tudi, da ne stradam. Jem pet obrokov na dan in počutim se odlično. Vstajam razmeroma zgodaj, saj je zaradi petih obrokov treba zgodaj začeti. Tudi Teja se je navdušila nad novim načinom prehranjevanja in me skoraj ne pusti več za štedilnik, čeprav zelo rad kuham. Ima pa zdaj v kuhinji še več dela, kot ga je imela prej. Nekaj hrane pridelamo doma, saj imamo vrt, dva rastlinjaka in nekaj sadnega drevja. S Tejo se tudi več gibava, čeprav mora biti telovadba zmerna. Ona okreva po operaciji hrbtenice, jaz pa topim kilograme. Hodiva na sprehode, za kar imava v okolici Grčarevca, kjer živimo, odlične razmere, saj je Planinsko polje brezmejno, tako kot gozdovi okoli njega. Rada tudi kolesariva. Pozimi na sobnem kolesu, doma pa imamo tudi tekaško stezo.«

Srečni dedek, neizprosni tajkun
Aleš je dedek, in kot pravi, mu je hudo, ker ima včasih premalo časa za vnuka, 12-letna dvojčka Maxa in Alexa. »Mogoče sta onadva zdaj zadovoljna s pandemijo, ker se jima lahko malo bolj posvečam. Ko sta bila mlajša, sem jima bral pravljice, a je kmalu to prevzel Matic, s katerim se neizmerno zabavata.«
Z Maticem pa je poklicno vse bolj povezan tudi Aleš. Trenutno lahko oba spremljamo v televizijski seriji Najini mostovi, v vlogah arogantnega tajkuna Ivana in preiskovalnega novinarja Sandija. Aleš za svojo vlogo pravi, da je »divja, saj gre v svoji strasti po zaslužku prek trupel«. V resnici pa je seveda popolnoma drugačen človek kot Ivan Furlan. »Teja se včasih ob ogledu serije zgrozi: 'A to si rekel? Zakaj tako grdo delaš s hčerko, ženo?' Vse to seveda v šali, saj ve, da imam takšno vlogo. Ivan Furlan je človek iz naše družbe, tajkun. Na snemanju sem govoril o drugem tiru, o razpisih, ko sem se vozil s snemanj domov, sem po radiu poslušal, kako so razveljavili razpis za drugi tir, kako so ugotovili nepravilnosti in podobno. Ivan je naš sodobnik,« opiše svoj lik.

Brez privilegijev
Matic, ki se je v omenjeni seriji prvič srečal s kamero, pa o svojem liku pravi: »Izkušnja je lepa in lik preiskovalnega novinarja mi je všeč, čeprav bi si želel, da bi bil bolj oster.«
Z očetom imata prav poseben odnos in včasih pride tudi do različnih mnenj in pristopov, a na koncu vsak malo popusti in najdeta kompromis. Sta le različni generaciji. »Z očetom se razlikujeva že v tem, da se je on na sprejemne izpite na AGRFT odpravil z ljubiteljskimi igralskimi izkušnjami in 'sprejemce' opravil v prvem poskusu. Jaz teh izkušenj nisem imel, pa tudi ne samozavesti, saj nisem bil navajen niti pesmice zrecitirati v javnosti. A kljub temu me je gnala neka želja. Na sprejemnih izpitih prvič nisem uspel, tudi drugič ne in tretjič, poskusil sem še četrtič in petič, ko sem bil končno sprejet. Po prvem poskusu mi je predsednik komisije prof. Branko Šturbej rekel: 'Talent je, pojdi in odrasti, tvoje oči si bomo zapomnili, in ko boš odrasel, se vrni, če boš še imel željo.' Gotovo je bila zame prelomnica sodelovanje s Šentjakobskim gledališčem. Prijavil sem se na avdicijo in pokojni Gašper Tič me je po petih sekundah prekinil ter me poslal z odra. Ko me je naslednji dan poklical in rekel, da sem postal član Šentjakobskega gledališča, sem doživel veliko presenečenje. Počasi sem dobil samozavest in zaupanje vase in potem je šlo tudi na sprejemnih izpitih. V času po končani srednji šoli in pred vpisom na akademijo sem počel marsikaj. Delal sem na bencinskem servisu, na pošti, predvsem pa veliko potoval. Študirati sem začel pri petindvajsetih letih in študij lani tudi uspešno končal. Zdaj pa si želim, da bi dobil delo in redno službo ter vloge, ki bi mi prinesle igralske izkušnje.«
Aleš je bil med sinovimi poskusi, da bi se vpisal na AGRFT, dekan omenjene akademije, pozneje pa tudi njegov profesor, a zaradi tega ni bil Matic deležen nobenih privilegijev. »Kljub temu mi veliko ljudi občasno to očita. Z očetom sva se pred prvim poskusom na sprejemnih izpitih pogovorila in skušal mi je dopovedati, da ta poklic ni lahek, pa tudi to, da se moram zavedati, da še nimam ne samozavesti in ne izkušenj na odru. Kljub vsemu sem globoko v sebi čutil to željo in veliko strast do igralskega poklica, zato nisem odnehal. Le redki vztrajajo toliko časa. Zelo sem hvaležen, da sem imel to možnost, da je bil oče tudi moj profesor pri meni zelo ljubem predmetu Umetniška beseda. Je odličen predavatelj, sicer pa kot profesor ni strog in študente predvsem spodbuja. Uči jih, da veliko zahtevajo od sebe. Tudi sam bi se z veseljem preizkusil v vlogi predavatelja umetniške besede, če bi dobil priložnost za to,« pravi Matic.

Vipava v njunem srcu
Aleš in Matic sta do zdaj skupaj zaigrala v dveh gledaliških predstavah – Norčije v spalnicah Gledališča Koper v režiji Katje Pegan in Virus od ženske. Besedilo za slednjo predstavo sta napisala skupaj, jo postavila na oder v lastni produkciji in jo lani poleti predstavila na Primorskem poletnem festivalu. Pot predstave in nadaljnja gostovanja je prekinila pandemija, za kar jima je bilo zelo hudo, saj sta v predstavo, ki sta jo naredila na odru v domači vasi Grčarevec, vložila veliko truda. »To sodelovanje je bilo res zanimivo, dve generaciji, različni pogledi in različno dojemanje nekaterih stvari. Prišlo je tudi do nesoglasij, ker se nisva vedno strinjala drug z drugim, a sva na koncu naredila zelo zanimivo predstavo,« ponosno pravita, potem pa se vrneta nazaj k seriji Najini mostovi. Ta jima je pri srcu tudi zato, ker je dogajanje postavljeno v Vipavsko dolino. »Oba moja starša izvirata iz Vipavske doline,« razkrije Aleš. »Spoznala sta se in živela sicer v Ljubljani, a smo se vedno znova vračali v Vipavo na počitnice, zato tako jaz kot tudi Matic te kraje zelo dobro poznava, prav tako tudi tamkajšnje prisrčne ljudi, ki so v naju pustili prav posebne sledi.«