Astro

Po šestih letih dokončno slovo Matjaža Javšnika od njegove uspešnice Striptiz

Simona Dakič Nemanič, revija Zvezde-Lady
7. 3. 2021, 20.02
Posodobljeno: 7. 3. 2021, 21.16
Deli članek:

»Osvobojen vsega balasta in vsakodnevne navlake,« se glasi odgovor Matjaža Javniška na vprašanje, kako se počuti človek, ko se že 400. razgali pred občinstvom, kar on počne zadnjih šest let v predstavi Striptiz. »V vseh teh ponovitvah sem se olistal kot čebula in s tem poskrbel za izvrsten piling svoje duše,« še doda komik, ki je zadnjo predstavo odigral 4. marca pred občinstvom na spletu.

rz
Matjaž Javšnik

Matjaž Javšnik je bil pred šestimi leti, ko je odplesal svoj prvi Striptiz pred občinstvom, bistveno drugačen od Matjaža, ki je to storil zadnjič pred nekaj dnevi. »Prav spremembe so eden izmed notranjih vzgibov mojega premikanja proti končnemu cilju. Z vsakim dnem se želim naučiti nekaj novega, kar pa pomeni, da z zorenjem spreminjam tudi svoja mnenja, stališča in poglede na svet. Zato lahko mirno trdim, da sem danes bolj zrel, osmišljen, predvsem pa pomirjen s samim seboj.«
Primerno njegovemu zorenju se je skozi leta spreminjalo tudi besedilo predstave. »Znan sem po naklonjenosti improvizaciji in prilagoditvam prostoru, občinstvu in dogodkom, ki nas oblikujejo kot skupnost. Zato je prav vsak moj nastop unikum in zgodba zase. Odzivam se na impulze iz dvorane, vsakdanjega življenja, predvsem pa predstave prilagajam lokalnemu okolju, v katerem gostujem,« pojasni, potem pa vendarle poteši tudi radovednost, zakaj bo tokrat predstava nepreklicno zadnjič. »Zakaj konec? Dobro vprašanje. Hm … Verjetno je za to odločitev glavni vzrok dejstvo, da me preganja nova zgodba, ki jo želim čim prej deliti z občinstvom. V čevljih, ki te žulijo, je pač težko nadaljevati pot.«
Odločitev seveda ni sprejel čez noč, je pa v njem tlela že dalj časa. »Prvič sem na to možnost pomislil že pred tremi leti, a je bilo zanimanje za Striptiz preveliko. Predstava je imela ogromen potencial, v dveh posteljah naenkrat pa ne moreš spati, zato ne bi bilo pošteno ne do Striptiza ne do predstave, ki prihaja, da bi ju izvajal hkrati. Vsak otrok potrebuje stoodstotno podporo, saj delitev ljubezni hitro zaneti ljubosumje. Zato je Striptiz vztrajal vse do danes. Še vedno je veliko zanimanje zanj, zato smo mu dali še tako imenovano 'on line' priložnost.«
Ob vprašanju, česa mu je ta predstava prinesla več – več nasmejanih ljudi ali večji kupček denarja – se najprej nasmehne. »Prava vrednost predstav je v nasmehih, aplavzih, zadovoljstvu občinstva. Samo to je zagotovilo, da se bodo gledalci družili s teboj tudi pri novih projektih in ti dali ponovno možnost razprodati dvorane. Kar pa je za posel nujno potrebna dobrina in dolgoročna naložba.«
Matjaž časa za sentimentalnost ob slovesu od Striptiza nima veliko, saj ima trenutno polne roke dela z iskanjem igralke, ki mu bo delala družbo v novi komedij. »S Tonijem Lamovškom pripravljava nov projekt za dva igralca. Seveda gre spet za komedijo, ki postavi na preizkušnjo par v srednjih letih. Brusim zadnje podrobnosti besedila, oziram se za pravo soigralko, medtem pa Toni snuje strategijo vstopa na trg ter rezervacijo dvoran in usklajevanje terminov. Sva v intenzivnem postopku predprodukcije in navdušena nad idejo kot otroka, ki prvič sedeta pred škatlo lego kock,« je vesel Matjaž.
Ideja za predstavo ni koronska, saj jo nosi v glavi že tri leta, je pa med pandemijo besedilo že dvakrat posodobil. »Veliko časa pa mi je v preteklih mesecih vzelo tudi pisanje scenarija za celovečerec in kratek film, ki pa smo ga v tem vmesnem času epidemije že tudi posneli in trenutno čaka na zadnje popravke v montaži, potem pa že kmalu začenja svojo mednarodno festivalsko pot,« se pohvali mojster komedije, ki pri ustvarjanju uživa veliko podporo svojih domačih. »Domači na moje udejstvovanje na poljih gledališča, filma, festivalov, televizije in pisanja gledajo kot na organski del našega skupnega popotovanja po labirintih čudes sveta. Otroka sta s tem rasla, Petra pa je na tej poti z mano že od samega začetka, zato to sprejemajo kot nekaj najbolj samoumevnega in normalnega. Je pa res, da če teh stvari ne ceniš in do njih ne čutiš posebne naklonjenosti, težko razumeš razdajanje in breme tega poklica. Družina lahko ta tempo prenese samo pod pogojem, da te stvari diha in podoživlja s teboj. Otroka sta ves čas prisotna pri mojih projektih, na delavnicah in snemanjih. Za njima je že kar nekaj tovrstnih izkušenj in vesel sem, da oba kažeta velik potencial za udejstvovanje v umetniških sferah. Čeprav ju bom podprl pri vseh njunih odločitvah, pa naj se odločita za igro, reševanje delfinov ali kuharski poklic, šteje samo osebna sreča.«