Astro

Znana televizijka v drugih ljudeh vidi predvsem opomin, da njej ni hudega

Tjaša Platovšek, revija Zvezde-Lady
1. 3. 2021, 17.46
Posodobljeno: 1. 3. 2021, 18.27
Deli članek:

»Lažje je živeti, če si tak, kot si. Pred in za kamero,« pravi televizijska novinarka Anamarija Krese, ki nam v oddaji Preverjeno s svojimi prispevki vsak teden prinaša nove, drugačne, včasih vesele, drugič žalostne zgodbe iz našega vsakdana. Tokrat smo pokukali v njen svet, v katerega zre s hvaležnostjo in optimizmom, saj je v njem kozarec vedno napol poln.

revija zvezde
anamarija krese

»Veseli me, da lahko živim. Da lahko zgodaj zjutraj prisluhnem ptičjemu ščebetu, da se lahko pravzaprav sploh zbudim v nov dan. Vem, da se sliši patetično, morda vse preveč idealistično, a jaz se tega res veselim. Veselim se življenja, veselim se ljudi. Predvsem pa me razveseli dejstvo, da znam vse te nam samoumevne stvari videti in občutiti z vso strastjo in pozitivno energijo. No, pa da ne boste mislili, nisem ves čas vesela, tudi meni velikokrat ne 'klapa' v življenju,« pripoveduje Anamarija Krese. »Saj se boste smejali, če vam povem, kakšne stvari me razjezijo. To je denimo lahko glasna glasba, ki jo nabija sosed, jaz pa po celem dnevu novinarskega dela pridem domov in hočem tišino. Razjezi me nakupovalec, ki motovili pred vrsto z nakupovalnimi vozički, ali pa nekdo, ki se mi nastavi na pot s počasno hojo. (smeh) Sem precej temperamenten in nepotrpežljiv človek v teh vsakdanjih stvareh. Priznam, ena od mojih slabosti je tudi ta, da hočem samo sebe prehiteti.«

Ljudje kot opomin, da ji ni hudega
Novinarsko delo je stresno, nepredvidljivo, marsikdaj tudi zabavno, včasih celo nevarno. Predvsem pa, kot pripoveduje sogovornica, zelo drugačno od tistega, kakršnega imajo marsikdaj v mislih ljudje. »O, kako je vam fino! Malo sem, malo tja se vozite, veliko potujete, se vozite s helikopterjem, pa zastonj smučate, potem vam pa vse to snemalec zmontira. Jaz bi tudi tako službo imel. Neštetokrat to poslušam. V smislu, kaj vam je pa hudega. Ne vidijo pa, kaj vse je zadaj. In ko se ves prezebel, lačen in utrujen vračaš s super terena, se pravo delo šele začne,« pripoveduje. A ne le strokovnost in marljivost, pomembno je imeti tudi rad ljudi, in tega se Anamarija še kako zaveda. »Zame so vsi ljudje enako vredni. Pa naj bo predsednik države, snažilka v neki osnovni šoli ali pa filmski zvezdnik. Do nikogar ne gojim več ali manj afinitet. Tudi zato morda že kot otrok nisem nikoli imela vzornika, nekoga, od katerega bi želela podpis, ker so bili prav vsi zame enako veliki ali pa enako majhni, kakor se vzame. In morda se zaradi takšnega neobremenjenega odnosa do vsakega, ki ga intervjuvam, ljudje lažje odprejo.« Seveda pa je treba znati potegniti tudi mejo. »Tu pa moram priznati, da se moja romantika konča. Mediji smo velikokrat samo posredovalci, sprožilci, ki zgodbo odstrelijo v javnost, jo približajo ljudem, in potem se velikokrat samo začne razvijati s pomočjo različnih ustanov in dobrih ljudi. Če bi spletala tesnejše vezi, bi težko ohranila svojo, kako bi rekla, intimno svobodo, svoj osebni prostor, energijo. Velikokrat namreč tudi dobim klice: 'Pomagajte mi, prosim, vi ste še edini, ki mi lahko, samo še 'štrik' mi bo.' Hudo je to slišati, pa seveda želiš pomagati. A vsega sveta ne moreš rešiti.« Pa se ji kdaj utrne tudi kakšna solza? »Solze znam pretakati le, ko so v igri otroci, pa še to na skrivaj. Navsezadnje mora nekdo ostati močan in jim vlivati pogum, da bo še vse dobro. Predvsem pa mi vsi ti pogumni ljudje, ki jih intervjuvam, dajo vedno neko posebno darilo. Opomin, kako mi je lepo, ali pa morda ravno nasprotno – kako mi ni prav nič hudega. Hkrati me tudi opomnijo, da moramo biti hvaležni za samoumevne stvari, ki pravzaprav niso.«

Čudežna moč narave
Njen prosti čas zapolnita hčerki, če ga še kaj ostane, pa ga posveti športu. »Zavedam se, da drugače ne bom dolgo na svetu, pa tudi manj tečna mama sem po teku, telovadbi, smučanju.« Še preden je postala mama, se je lotevala vseh vrst športov: od plezanja, jahanja do jadralnega padalstva, nekaj časa je trenirala borilne veščine, s cestnim in gorskim kolesom je premagovala številna brezpotja in asfaltirane ceste, pozimi tekla na smučeh, se vzpenjala v gore s turnimi smučmi, ima celo opremo za podvodni ribolov. »Hvala bogu za naravo, za drevesa, za tišino v njej. Nobena kava s prijateljico, noben ogled filma, nobena joga na blazini v moji veliki predsobi ne odtehtajo mojega gibanja v naravi. Bolj je težko, bolj gre stres iz mene. Nekoč mi je neki kolega rekel, da rada trpinčim samo sebe, ko sva grizla kolena v hrib s kolesi. Mišice te pečejo, oči zaradi potu tudi, pljuča ti hoče raztrgati, a ti se ne daš, dokler ne dosežeš cilja. In ko si na vrhu, se počutiš kot zmagovalec. Brez gozda bi najbrž bila le upognjeno uvelo stebelce, ki nekje stagnira brez energije. Drevesa in pogled na zelenino mi dajejo moč. Včasih me ob pogledu na zelen travnik prime, da bi sezula čevlje in zdirjala kot kakšen mlad žrebiček po zeleni širjavi. In takrat pade tudi kakšen kozolec, le da včasih malo pogledam okrog,« se nasmeji.
Rada tudi riše, slika, tudi nastopala bi še kdaj … »Enajst let sem se ukvarjala z ljubiteljskim gledališčem. Pogrešam tudi igranje na klavir, ki je ostal v domači hiši. Klasično glasbo imam rada, preigravanje tipk pa uri tudi možgane. Je treba zanje skrbeti tudi že zdaj.« Že kot deklico jo je zanimala tisoč in ena stvar. »Zgodaj sem znala pisati, kar je prednost četrtega otroka. Pri šestih sem že pisala pravljice, v prvem in drugem razredu sem jih hodila prebirat v višje razrede in jih tudi vedno ilustrirala. In vedno sem govorila, da bom pisateljica. Uprizarjala sem tudi lutkovne predstave, z bratom sva se igrala pustolovce. Odprla sva atlas sveta, zaprla oči in s prstom drsela po zemljevidih. Ko je eden od naju rekel stop, sva se ustavila, in v tisti državi ali na kontinentu, kjer si ostal, si se moral preleviti v raziskovalca. Je sploh treba omenjati, da je bil moja najljubša oddaja Svetovni popotnik? In sanjala sem, da bi bila nekoč Ian (Ian Wright, eden od voditeljev oddaje Svetovni popotnik, op. p.).«