Astro

Naša pevka iskreno o svojem bivšem: 'Oba veva, da se bova imela zmeraj rada.'

Alesh Maatko
19. 2. 2021, 18.18
Posodobljeno: 19. 2. 2021, 18.34
Deli članek:

Na dan letošnje Eme, 27. februarja, bo minilo deset let, odkar nas je Maja Keuc, ki ustvarja pod umetniškim imenom Amaya, popeljala na Evrovizijo.

dk
Maja Keuc je ljubezen našla v Jonahu Nillsonu.

V tem času se ji je v življenju v tujini zgodilo nešteto novih stvari ... Pa vendar je danes je znova doma, na Štajerskem – tam, kjer se rojevajo edinstvene zgodbe.

Trenutni časi so za glasbenike izjemno neprijetni. Kdaj ste nazadnje stali na odru?
V bistvu ne morem verjeti, da je minilo že eno leto, odkar se je ta epidemija začela. Nazadnje sem delala »live stream« v Izoli, konec decembra 2020.

Epidemija pa vas je lani pripeljala nazaj v rodno Slovenijo, kajne?
Tako je. Najprej sem mislila, da bom ostala kakšne tri tedne, da se karantena konča in se nato vrnem nazaj, potem pa se kar ni in ni končalo. Gori nisem imela občutka, da se karkoli v bistvu sploh dogaja, saj je življenje potekalo precej normalno, moji starši pa so me svarili, da se bo svet zaprl. Vesela sem, da sem prišla domov. Glasbena industrija se je tudi na Švedskem zaustavila, jaz pa sem bila v krogu domačih. Po pol leta, ko sem se vrnila na Švedsko, sem začutila, da se je vmes v meni nekaj premaknilo. Začutila sem, da si želim svojo bazo prestaviti domov, s tujino pa lahko še zmeraj sodelujem, saj se je ravno med pandemijo izkazalo, da lahko glasbeniki začuda sodelujemo in ustvarjamo tudi preko interneta čez lužo. S sabo sem privlekla domači studio in zadeva deluje.

Koliko časa ste sploh živeli na severu?
Šest let na Švedskem in eno leto na Nizozemskem.

S Švedsko je povezana tudi vaša ljubezenska zgodba, ki vam je na koncu strla srce. Bi nam lahko zaupali kaj več?
Ko sem prišla nazaj v Slovenijo, sem si tudi na tem področju malce oddahnila, ker me je prej celo mesto spominjalo Jonaha. Še podpisana sem bila pod produkcijsko hišo, v kateri sva se spoznala in kamor je on še zmeraj včasih hodil snemat. Ko sva se razšla, sem se preselila v svoje stanovanje in spomnim se, kako čuden občutek je to bil. Težko je dojeti, da je nečesa, za kar si bil 100-odstotno prepričan, da bo trajalo večno, konec.

Kako ste v sebi premagovali vso bolečino, ki vas je razjedala po celem telesu?
Poskusila sem čim več delati in se zamotiti. Včasih manj, včasih bolj uspešno. Nisem tip človeka, ki tlači občutke, ampak se z njimi želim zavestno soočiti, četudi so boleči. Mislim, da je prvi velik korak – sprejemanje.

Kako daleč ste danes s procesom celjenja? Če se ne motim, ste vsa ta čustva izlili skozi glasbo, v čustveno zgodbo Sleep Alone?
Letos bodo minila tri leta, odkar sva se razšla, in čeprav zdaj normalno funkcioniram, mislim, da nekaterih ljudi, ki pridejo v naše življenje, nikoli ne nehamo ljubiti. Do njega bom zmeraj gojila posebna čustva, najbrž tudi iz čisto psihološko gledanega zornega kota, ker se je najina zgodba že začela tako nenavadno in filmsko. V najbolj bolečem obdobju je bila glasba resnično moja največja terapija. Začela sem drugače peti in vrnila sem se k soul glasbi. Na neki način tudi k sebi. To so skladbe, na katere sem najbolj ponosna. Sleep Alone je moja najljubša skladba, ki sem jo kadarkoli napisala, in komaj čakam, da jo podelim z ljudmi.

Imata danes z nekdanjim partnerjem še kaj stikov?
Imava, a bolj malo. Oba veva, da se bova zmeraj imela rada in da si želiva najboljše, za proces celjenja pa je bolje, da se ne slišiva prepogosto.

Ko že govoriva o glasbi, kaj vse vam je dala dežela, kjer še danes kraljuje Abba?
Dala mi je priložnost, da stran od žarometov ugotovim, kdo kot umetnik sploh sem, saj se mi je zdelo, da tega v Sloveniji sploh nisem mogla razviti, ker sem postala prepoznavna, še preden sem sploh vedela, kaj si želim in kdo sem. V Sloveniji so si ljudje o meni ustvarili neko sliko iz Slovenija ima talent in z Evrovizije, ki se me še danes drži, in čeprav sem zelo hvaležna za vse izkušnje, me je ta štampiljka zelo dolgo časa držala nazaj, da sem si sploh upala dopustiti, da to, kar v resnici sem, odkrijem. Tujina mi je tukaj zelo pomagala, ker sem tja prišla kot nepopisan list papirja in sem lahko počela karkoli. Švedska je meka glasbe in glasbeni studii so na vsakem koraku. Hkrati držijo najvišje glasbene standarde na svetu in k njim prihajajo snemat in ustvarjat največja glasbena imena na svetu. Delaš lahko katerikoli žanr in ljudje so odprte glave ter pripravljeni v nekoga vložiti brez garancije, da se jim bo investicija povrnila. Princip tega, da v nekoga verjameš. Prvič sem lahko izkusila, kaj to v resnici pomeni glasbena industrija, kako je delati s publisherji, založbami itd. Pisala sem za švedske in internacionalne glasbenike, pevko Anastacio, ki je v našem studiu snemala album, za Disney, Netflix, MasterCard, Glee, televizijske showe. Spoznala sem se tudi s korejskim popom, ki je na Švedskem ogromna industrija, kar me je večkrat popeljalo tudi v Korejo in na Japonsko, kjer sem pisala za njihova največja imena. Spoznala sem člane ABBE, Zaro Larsson, svojo najljubšo evrovizijko Loreen, ki sem jo kasneje pripeljala tudi v Slovenijo, Johna Lundvika, s katerim sem pela na njegovem prvem Melodifestivalu (švedska Ema), Quincyja Jonesa, Jacoba Collierja, Davida Fosterja ...

Pa počasi zaključiva bolj veselo ... V prihodnjih dneh bo deset let od vašega evrovizijskega nastopa. Meni se zdi kot včeraj ...
Ja, dajva, prosim. (smeh) Meni tudi. Hkrati pa se mi je v življenju vmes zgodilo toliko stvari, ki so me precej spremenile, da se mi po eni strani zdi, kot da je to del mojega prejšnjega življenja. Takrat se mi je zdelo, da je Evrovizija največ, kar lahko glasbenik doseže, zdaj pa je v moji glavi toliko novih poti in ciljev. Bo pa to zmeraj nepozabna izkušnja in izpolnjena otroška želja.

Po čem ste si najbolj zapomnili svoje evrovizijsko leto?
Po občutku, ko sem prvič stopila na tisti veliki oder in z vsem bitjem sem vedela, da je to to, kar moram početi v življenju. Po profesionalnosti ekipe, vseh nastopih in prvih mednarodnih stikih, adrenalinu, obleki iz niklja, na katero sem bila alergična in sem se v njej komajda premikala, po evforiji, ko smo prišli v polfinale, in dvojnih 12 točkah, po žuranju s svojimi najstniškimi idoli Blue ...

Tole vprašanje je kar redno v pogovorih, kdaj znova na Evrovizijo, če sploh še kdaj?
Ja, ampak samo na domačih tleh. (smeh) Razumem. Po tem so si me ljudje najbolj zapomnili. Nikoli ne reci nikoli, se prepuščam, da me življenje ponese tja, kamor bom začutila, da je v tistem trenutku prav.

Kaj vam danes tam nekje na Štajerskem napolni dušo, vas notranje umiri in napolni z energijo?
Občutek varnosti, bližina družine in prijateljev, ki jih poznam že celo življenje, narava in štajerski dialekt.