Astro

Pravi obraz resne televizijke vas bo verjetno osupnil!

Tjaša Platovšek, revija Zvezde-Lady
23. 12. 2020, 17.20
Posodobljeno: 23. 12. 2020, 23.51
Deli članek:

Majo Sodja poznamo kot dolgoletno novinarko in televizijsko voditeljico, ki je znana tudi po tem, da je pred kamerami brez dlake na jeziku. V svojih prispevkih se loteva najrazličnejših tematik, ki zadevajo nas vse, zgodbe pa se je pogosto tudi močno dotaknejo. Čeprav o svoji zasebnosti ne razkriva veliko, je tokrat v ospredju njena zgodba. Kakšna je druga plat novinarskega dela, zakaj se je včasih pomembno tudi zjokati, kam najraje pobegne, ko se želi odklopiti, kako je odraščala in kakšna je v vlogi mame.

POP TV
Maja Sodja

Majo Sodja poznamo kot dolgoletno novinarko in televizijsko voditeljico, ki je znana tudi po tem, da je pred kamerami brez dlake na jeziku. V svojih prispevkih se loteva najrazličnejših tematik, ki zadevajo nas vse, zgodbe pa se je pogosto tudi močno dotaknejo. Čeprav o svoji zasebnosti ne razkriva veliko, je tokrat v ospredju njena zgodba. Kakšna je druga plat novinarskega dela, zakaj se je včasih pomembno tudi zjokati, kam najraje pobegne, ko se želi odklopiti, kako je odraščala in kakšna je v vlogi mame.

»Imela sem brezskrbno, neobremenjeno otroštvo. Odraščala sem v delavskem blokovskem naselju na Vrhniki, s kopico prijateljic in prijateljev. Dneve smo preživljali z žogo na parkirišču, očetje so se vedno jezili na nas, ko je žoga priletela v avto. Pa na kolesih, skrivali smo se med bloki, skakali čez potok in pogosto domov prišli premočeni do kože. Med nami ni bilo čutiti nobenih razlik, čeprav smo odraščali v socialno in ekonomsko različnih razmerah. To so bili časi, ko nismo zaklepali stanovanj. Ko so naši starši kavo pili na klopci pred blokom in klepetali. Vsi otroci smo obiskovali isto osnovno šolo, zato smo skupaj hodili do šole in nazaj domov. Šolo sem vedno imela rada. Rada sem se učila,« se v otroške spomine vrne Maja Sodja. Že takrat je vedela, kaj si želi postati, ko odraste – novinarka. »Spomnim se, da nas je razredničarka ob koncu osemletke pri razredni uri spraševala, kaj si želimo postati, kje bomo nadaljevali šolanje. Takrat sem povedala, da bom novinarka, saj so bile to moje sanje.«

Od solz do smeha
Danes te sanje tudi živi. »Tu, kjer sem, mi je zelo lepo,« odgovori Maja na vprašanje, ali bi se rada preizkusila še v kakšni drugi televizijski vlogi. Prav televizija je veliko prispevala tudi k njeni osebni rasti. »Eno od največjih bogastev novinarskega dela je delo z ljudmi. Mnogi, ki sem jih spoznala na televiziji in terenu, so me obogatili, učili, nastavili ogledalo. Nekateri tudi razočarali, a vse to je učenje za življenje.«
Pred kamerami je nihče in nič ne vrže iz tira. »Že po naravi nisem nagle jeze, zato me stvari bolj žalostijo kot jezijo. To, da vsi nimajo enakih možnosti, kar se ravno zdaj, v času novega koronavirusa, še bolj kaže. To, da so ljudje lačni. Pa da živijo v nasilnem okolju. Saj razumete, kaj mislim. Vse tisto, kar bi moralo biti v socialni državi sistemsko urejeno, pa ni.«
Zgodbe, o katerih poroča, jo včasih ganejo celo tako močno, da je na robu solz. In tudi v življenju je sicer ni sram pokazati tenkočutne strani. »Sem zelo čustvena. In včasih me zadane do solz. Te mi prinesejo olajšanje. Očiščenje. To vlogo tudi v resnici imajo, da čistijo oči, delujejo kot naravni antibiotik. Jok je očitno v več pogledih lahko koristen.« Kako težko pa si je potemtakem nadeti nasmešek na obraz in se postaviti pred kamero, kadar ima človek osebne težave ali pa je slabe volje ali slabega počutja? »To je del posla, ki se ga naučiš in z leti tudi izpiliš. Prav je, da se takrat, kadar si pred kamero, posvetiš temi in ljudem, ki o njej pripovedujejo. Takrat moraš slišati in začutiti njih, svojo slabo voljo pa za tisti čas postaviti na stranski tir,« razloži Maja.
Tudi v prostem času si pogosto odtrga trenutek, da pogleda, kaj je novega doma in po svetu. »Informativni program, ki je na sporedu pred deveto, običajno gledam na zamik, v miru, sproščeno in obenem tudi zbrano. Rada pogledam tudi kaj od tistega, kar mi priporočijo kolegi. Filmskim novostim namreč več ne sledim tako, kot sem jim včasih, tudi priljubljenim serijam ne, ker preprosto ne uspem.« Posebno poglavje so novinarski tereni, kjer se zgodi veliko nepozabnih anekdot. »Smejimo se veliko, običajno zaradi lastnih bedarij in napak, ki se nam pripetijo. In to je super. Teren je vedno nepredvidljiv in to dela naš posel tako zanimiv. Ravno v teh dneh, ko naša hiša slavi 25. obletnico, sem gledala svoj prvi vklop v živo. Bilo je leta 2002. Noge so se mi tako tresle od treme in vznemirjenja obenem, da sem komaj stala. Pa glas, ojoj, piskala sem! A preživela. Modrost, ki me jo je naučilo delo tudi za življenje, je namreč: stavi nase, vztrajaj in verjemi!«
Težav s slabo vestjo, ker je kot novinarka zelo zaposlena in včasih zmanjka časa za družino, nima, saj si zna življenje dobro organizirati. »Pravijo, da je organizacija polovica posla. Delo si skušam organizirati tako, da sem popoldne prosta. Kadar ne gre, pač ne gre. In to je v redu. Sicer pa, ko končam delo, skušam službo pustiti pred vrati doma. Ne vem, ali znam to dobro pojasniti, kaj pomeni pustiti službo pred vrati. Zame to ne pomeni, da o svojem delu ne razmišljam, ko sem doma. Ali pa da ne vidim zgodb, ko se sprehajam. Vidim jih. Vendar jih spravim v predal, ki ga odprem naslednji dan, ko sem spet v službi.«

Pobeg na morje
Kot najstnica je rada nosila kariraste srajce in kavbojke ter poslušala grunge in skupino Nirvana. Všeč ji je bila tudi Madonna, na katere koncertu je bila. »Danes ima moj glasbeni okus še širši razpon, ne le od Nirvane do Madonne. Marsikaj mi je všeč, od poslušnih radijskih 'štikelcev', ki gredo takoj v uho, do otroških skladbic, ki se jih pridno učim. Prav slednje z Markom najraje prepevava, medtem ko skačeva po postelji v trenirkah. To je moje 'prosto' oblačilo. In krasno je, da so trenirke zdaj tako v modi, da si lahko 'trenirkasto' urejen,« se nasmeji. Največji odklop v življenju pa ji predstavljajo potovanja, kak vmesni prosti dan pa rada izkoristi za skok na morje. »Na morje ali v morje. Ni pomembno. Samo da je morje,« se nasmeji Maja. Tam rada sede na skalo in zre v neskončno modrino. Njen skriti talent, nad katerim so navdušeni predvsem njeni domači, je, da je odlična kuharica. Je tudi velika ljubiteljica kužkov, a trenutno doma nimajo štirinožnega prijatelja, saj, kot pravi, ni dovolj časa. »Glede na to, da vsakodnevno lovim minute, to ne bi bilo najbolj pametno in odgovorno. Morda kdaj v prihodnosti. Pa imela bi še zajce, ovce in koze. Najbrž v nekem drugem življenju.«
Najbolj zmotno mnenje ljudi, ki Maje ne poznajo osebno, je, da niso pričakovali, da se zasebno toliko smeji. »Očitno veljam za bolj resno, kot sem v resnici. Sem pač resen televizijski obraz,« se nasmeji Maja, ki ima rada tudi čas za kavice in klepete s prijateljicami. »Nekaj prijateljic, s katerimi smo si zelo blizu, imam iz novinarskih krogov. Potem pa je tu še tisti drug krog iz življenja pred televizijo. Hvaležna sem za vsa prijateljstva, za tista, ki so se ohranila iz otroštva, in tista, ki mi jih je skozi leta prineslo življenje.«

Materinstva ne bi zamenjala za nič na svetu
Materinstvo je Maja izkusila nekoliko pozneje. »Težko rečem, ali obstaja kakšna prednost v tem, da sem nekoliko pozneje postala mama, saj imam le eno izkušnjo. A ta je zame najbogatejša, neprecenljiva in nekaj, česar ne bi zamenjala za nič.« Je pa prepričana, da ta vloga ženske ne spremeni, temveč v njej le vzbudi nekaj, kar se je že prej skrivalo v njej. »Najbrž je bilo to pri meni enako kot pri večini. Potrpežljivost, neopisljivo veselje do novega, vsakodnevno učenje tudi o sebi, ljubezen, ki ni primerljiva z nobeno drugo. In spoznanje, da lahko delujem tudi z bistveno manj spanja.« (smeh) Tudi na delovnem mestu je, po njenih besedah, na ta račun postala učinkovitejša. »Na način, da je druženja in klepetanja v službi manj. Žal,« pojasni sogovornica. Sicer pa marsikdaj sliši, da sta si s sinom Markom zelo podobna. »Pogosto slišim, da je trmast po meni.« (smeh) Sama se sicer kot mama predvsem trudi biti zgled otroku. »Pozorna, prisotna, sočutna, zmerno stroga, kar zna biti precejšen izziv. Zabavna, navdušena nad vsako malo zmago. Kot mama moraš biti kul in zadovoljna sama s seboj. Nenehno si delim odpustke. (smeh) Tako bi opisala sebe v vlogi mame.«
Navihani Mark pa jo s svojo prikupno otroško zvedavostjo ves čas opominja, kako pomembni so skupni trenutki. »Ko sva skupaj, najbolj uživava v odkrivanju in spoznavanju novega. To so lahko take malenkosti, ki jih prej res nisem imela za mar, zdaj pa so dobile vrednost.« Če si bo tudi njen sin nekoč želel po novinarski poti, pa mu bo Maja dejala: »Stavi nase, vztrajaj in verjemi. Na vseh poteh, po katerih bo hodil.«