Astro

Zvezdnik jutranjega programa razkril, kaj bi bil njegov izziv

Tjaša Platovšek, revija Zvezde-Lady
24. 9. 2020, 19.00
Deli članek:

Andrej Geržina je znan televizijski obraz jutranjega programa TV Slovenija. Njegov delovni jutranji ritual je določen na minuto. Zadnje tedne vstaja okoli 4. ure zjutraj, se pretegne in zažene telo, zajtrkuje, preveri novice na spletu, vizualizira delo, ki ga bo opravil, se odpravi v kopalnico, obleče, poljubi otroka in svojo Urško ter odhiti v službo. »Rad imam svoja jutra in težko mi jih kdo pokvari. Želim živeti življenje, ki je odvisno od mene, in ne od ljudi, ki se hranijo s tujo energijo. Nisem kamen, a za spremembo mojega razpoloženja se mora nekdo res potruditi. Za polepšanje jutra pa je dovolj že samo en nasmeh,« pravi Andrej Geržina, ki pa bi mu bil velik izziv voditi tudi kakšno drugo vrsto oddaje. »Večina, ki je kdaj delala v medijih, ima željo voditi osrednji Dnevnik. To je čast in še večja odgovornost. Hkrati pa izziv in potrditev, da nekaj delaš prav. A na svetu še nihče, ki je bil prepoznan kot voditelj jutranjega programa, ni vodil osrednje informativne oddaje. No, tudi kot športni komentator ne, a gospod Bergant je unikum. Pred desetimi leti bi sprejel vodenje kakršne koli oddaje. Zdaj sem veliko bolj izbirčen. Ne morem natančno določiti tipa oddaje, me pa mikajo tudi bolj večerni in vikend termini,« razkrije. Oče dveh sinov in kmalu tudi bradate agame Sicer pa je tudi oče dveh sinov. »Vse stvari počnemo skupaj, od kuhanja z mamico do gledanja televizije z atijem. Vesel sem, da želita pomagati, četudi imam potem več dela, da pokrpam stvari, denimo pri pleskanju in kitanju. Morda je mlajši Jaka malo bolj trmast – to je po meni, in starejši Jon čuteč po mamici.« Z ženo Urško si vsake toliko časa rada privoščita tudi vikend v dvoje. »Nazadnje sva bila v Podčetrtku. Savna, ležalnik, časopis, savna, ležalnik, časopis, hrana, pijača in tako naprej. Ta vikend je bil po dolgem času res samo najin.« Andrejeva velika ljubezen so tudi živali. Šestnajst let jih je spremljala psička Lila, odkar je poginila, pa crklja sosedovega psa Ara in dve tuji muci, ki ju hranijo. »Ker živimo ob cesti in nismo imeli sreče z lastnimi mucami, smo sklenili, da si bomo omislili bradato agamo. V to čudo narave smo se zaljubili v ljubljanskem živalskem vrtu. Kreatura, ki ti mora biti všeč. Pa še rada ima dotike in nošenje,« razkrije sogovornik. Nekoč šport, danes znanstvena fantastika Med odraščanjem ga je navduševal šport. »Treniral sem nogomet, odbojko, celo košarko, najbolj resno pa v srednji šoli kikboks. Nato sem staknil neprijetno poškodbo in moj resen športni svet se je ustavil. Za konjičke in dejavnosti pa trenutno živim prehiter tempo. Če pa bi sanjal, bi se gotovo spuščal s kolesom po Pohorju, lomil drevesa, krušil skale,« se nasmeji simpatični Andrej. Se pa razgiba v okviru domačih opravil. »Sicer pa delam vse, kar znam in kar lahko naredim dovolj kakovostno, da ne bo drugi dan razpadlo. Košnja trave je del meditacije, obrezovanje žive meje njuno opravilo. Dolgo časa sem se otepal elektrike. V otroštvu sem imel slabo izkušnjo z njo in sem se je resnično bal. Danes že z lahkoto zamenjam žarnico. Šala. Zmeraj preventivno izklopim varovalko in se šele pozneje sprašujem, kakšne barve je faza in nula.« Je tudi izjemno radoveden, saj ga zanimajo vse plati človekovega življenja: politika, glasba, umetnost, znanost, vesolje. »Predvsem slednje me že nekaj let resnično privlači. Rad strmim v zvezde in planete. Še pred nekaj leti nisem vedel, da lahko vsako noč vidimo vsaj tri, štiri planete našega osončja. Rad preberem ali pogledam vse o razvoju novih načinov pridobivanja električne energije, razvoju tehnologije, umetni inteligenci itd. Te me je sicer rahlo strah, a ko bo enkrat med nami, bo to pomenilo, da bomo v enem dnevu odkrili pet velikih skrivnosti reda Einsteinove teorije relativnosti. Zanima me nogomet. Občudujem Luko Dončića. Rad pogledam dober film, po možnosti znanstvenofantastičnega.« Ne mara pa se pretirano pojavljati v javnosti. »Ne vrtim se v visokih krogih, ne obiskujem prireditev in običajno zaspim okoli ene ure zjutraj. Dolgočasno? Ne! Nikoli.«

Adrijan Pregelj
Andrej Geržina

»Rad imam svoja jutra in težko mi jih kdo pokvari. Želim živeti življenje, ki je odvisno od mene, in ne od ljudi, ki se hranijo s tujo energijo. Nisem kamen, a za spremembo mojega razpoloženja se mora nekdo res potruditi. Za polepšanje jutra pa je dovolj že samo en nasmeh,« pravi Andrej Geržina, ki pa bi mu bil velik izziv voditi tudi kakšno drugo vrsto oddaje. »Večina, ki je kdaj delala v medijih, ima željo voditi osrednji Dnevnik. To je čast in še večja odgovornost. Hkrati pa izziv in potrditev, da nekaj delaš prav. A na svetu še nihče, ki je bil prepoznan kot voditelj jutranjega programa, ni vodil osrednje informativne oddaje. No, tudi kot športni komentator ne, a gospod Bergant je unikum. Pred desetimi leti bi sprejel vodenje kakršne koli oddaje. Zdaj sem veliko bolj izbirčen. Ne morem natančno določiti tipa oddaje, me pa mikajo tudi bolj večerni in vikend termini,« razkrije.

Oče dveh sinov in kmalu tudi bradate agame
Sicer pa je tudi oče dveh sinov. »Vse stvari počnemo skupaj, od kuhanja z mamico do gledanja televizije z atijem. Vesel sem, da želita pomagati, četudi imam potem več dela, da pokrpam stvari, denimo pri pleskanju in kitanju. Morda je mlajši Jaka malo bolj trmast – to je po meni, in starejši Jon čuteč po mamici.« Z ženo Urško si vsake toliko časa rada privoščita tudi vikend v dvoje. »Nazadnje sva bila v Podčetrtku. Savna, ležalnik, časopis, savna, ležalnik, časopis, hrana, pijača in tako naprej. Ta vikend je bil po dolgem času res samo najin.«
Andrejeva velika ljubezen so tudi živali. Šestnajst let jih je spremljala psička Lila, odkar je poginila, pa crklja sosedovega psa Ara in dve tuji muci, ki ju hranijo. »Ker živimo ob cesti in nismo imeli sreče z lastnimi mucami, smo sklenili, da si bomo omislili bradato agamo. V to čudo narave smo se zaljubili v ljubljanskem živalskem vrtu. Kreatura, ki ti mora biti všeč. Pa še rada ima dotike in nošenje,« razkrije sogovornik.

Nekoč šport, danes znanstvena fantastika
Med odraščanjem ga je navduševal šport. »Treniral sem nogomet, odbojko, celo košarko, najbolj resno pa v srednji šoli kikboks. Nato sem staknil neprijetno poškodbo in moj resen športni svet se je ustavil. Za konjičke in dejavnosti pa trenutno živim prehiter tempo. Če pa bi sanjal, bi se gotovo spuščal s kolesom po Pohorju, lomil drevesa, krušil skale,« se nasmeji simpatični Andrej. Se pa razgiba v okviru domačih opravil. »Sicer pa delam vse, kar znam in kar lahko naredim dovolj kakovostno, da ne bo drugi dan razpadlo. Košnja trave je del meditacije, obrezovanje žive meje njuno opravilo. Dolgo časa sem se otepal elektrike. V otroštvu sem imel slabo izkušnjo z njo in sem se je resnično bal. Danes že z lahkoto zamenjam žarnico. Šala. Zmeraj preventivno izklopim varovalko in se šele pozneje sprašujem, kakšne barve je faza in nula.« Je tudi izjemno radoveden, saj ga zanimajo vse plati človekovega življenja: politika, glasba, umetnost, znanost, vesolje. »Predvsem slednje me že nekaj let resnično privlači. Rad strmim v zvezde in planete. Še pred nekaj leti nisem vedel, da lahko vsako noč vidimo vsaj tri, štiri planete našega osončja. Rad preberem ali pogledam vse o razvoju novih načinov pridobivanja električne energije, razvoju tehnologije, umetni inteligenci itd. Te me je sicer rahlo strah, a ko bo enkrat med nami, bo to pomenilo, da bomo v enem dnevu odkrili pet velikih skrivnosti reda Einsteinove teorije relativnosti. Zanima me nogomet. Občudujem Luko Dončića. Rad pogledam dober film, po možnosti znanstvenofantastičnega.« Ne mara pa se pretirano pojavljati v javnosti. »Ne vrtim se v visokih krogih, ne obiskujem prireditev in običajno zaspim okoli ene ure zjutraj. Dolgočasno? Ne! Nikoli.«