Leta 1863 se je angleški fotograf M. Warner domislil, da bi s kolodijem, posebno tehniko fotografiranja, posnel grozljiv prizor – oko vola, takoj po tem, ko so ga zaklali. Ko si je ogledoval filmsko ploščo, se mu je zazdelo, da je na očesni mrežnici moč videti proge na tleh klavnice, zadnjo stvar, ki jo je videla žival, preden so jo ubili.
Zdravniki in fiziologi so v naslednjih letih potrdili obstoj slik na mrežnici in tema se je znašla tudi v znanstvenih časopisih in enciklopedijah. Veliki splošni slovar Larousse, ki so ga izdali leta 1890, je vseboval presenetljive rezultate poskusov na živalih, ki sta jih leto prej izvedla fiziologa Franz Bohl z Rimske univerze in Wilhelm Kine z univerze v Heidelbergu v Nemčiji.
Ti poskusi so dokazovali, da mrežnica, ki so jo dali v raztopino galuna, lahko z uporabo pigmenta, ki so ga pozneje imenovali rodopsin, hrani slike, ki jih je zaznala pred ali takoj po smrti. Postopek razvijanja te vrste fotografije očesa je Kine imenoval optografija (iz grških besed: optikos = vidim in grafia = pisanje, beleženje).
V iskanju Razparača
S to temo se je pozabaval tudi čezoceanski tisk. V članku New York Observerja iz oktobra leta 1867 so na primer opisali postopek, ki ga je po umoru izvedel neki zdravnik iz Auburna in na zenici žrtve odkril
»figuro človeka v lahki obleki« – ubijalca!
Poleti 1866 pa se je razširila novica, da je v Memphisu v ameriški državi Tennessee policija s pomočjo mikroskopa povečala mrežnico žrtve krutega morilca in v njej prepoznala pištolo, roko in del obraza človeka, ki je izvršil zločin. Nekateri avtorji trdijo, da je podobne tehnike uporabljal tudi Scotland Yard – njihovi strokovnjaki so delali posnetke oči žrtev Jacka Razparača, da bi odkrili njegovo identiteto. Še danes trdijo, da ga niso prepoznali. Vendar obstaja možnost, da so informacijo zamolčali, saj bi se med osumljenimi lahko znašel tudi bodoči britanski kralj Edvard VII., kar pa je malo verjetno.
V takih postopkih in zgodbah primerjajo ali celo enačijo oko z občutljivo fotografsko ploščo in s tem pretiravajo v podobnostih med delovanjem tega organa in fotografije. Tako je s kopičenjem napak prišlo do trditve, da smrt veže sliko na mrežnico očesa in jo naredi trajno, tako kot fotografija.
Štiri ujete muhe
Prvo javno izpodbijanje se je zgodilo leta 1869, ko je francosko Društvo za sodno medicino zdravniku Maximeu Vernoisu ukazalo, naj razišče ta pojav. Ugotovil je, da fotografije, ki so posnete po smrti, kažejo le anatomsko stanje površine mrežnice, zato je izključil vsakršno možnost, da bi na mrežnici žrtve lahko ostala odtisnjena slika morilca ali česarkoli drugega.
To izpodbijanje pojava pa ni vplivalo na različne pisatelje, ki so pripomogli k napačni ugotovitvi. Zgodbo Tožilec: oko umrlega je leta 1897 napisal Francoz Jules Claretie. Knjiga Julesa Verna, ravno tako Francoza, iz leta 1902, pa se imenuje Brata Kip. V njej s pomočjo fotografije očesa žrtve brata osvobodijo obtožbe umora.
Ker imajo pisatelji vso pravico, da se prepustijo domišljiji, je oko, ki razkriva morilca, še vedno aktualna tema. Dva novejša primera sta epizoda iz stripa Diabolik in film Štiri muhe iz sivega žameta, ki ga je leta 1971 posnel režiser Dario Argento. V njem preiskovalci fotografirajo roženico ubitega dekleta in na njej najdejo nepričakovano sliko štirih muh, ki je nastala z nihanjem medaljona iz jantarja, v katerega je bil ujet insekt in ki ga je morilec nosil okoli vratu.
Tisk je ravno tako pripomogel k ohranjevanju legende. V intervjuju italijanskega časopisa Oggi iz leta 1977 je nekdanji detektiv iz Oddelka za umore iz Dortmunda v Nemčiji resno izjavil:
»V manj kot 20 letih bo tehnika, ki vas zdaj spominja na znanstveno fantastiko, v veliko pomoč policiji vsega sveta. Mrežnico očesa ubitega bo mogoče razviti tako kot film in odkriti obraz morilca!«
Uničevanje dokazov
Ni izključeno, da takšno mišljenje še vedno obstaja ravno zato, ker je pri nekaterih ljudeh prišlo do podzavestne povezave magijske misli iz srednjega veka, po kateri telo žrtve obtožuje morilca, in neskončnega zaupanja v vsemogočo tehnologijo. Zaupanje ali strah sta imela neverjetne posledice. Dovolj bosta le dva primera.
V Angliji je bil 27. septembra leta 1927 ubit policist po imenu Gutteridge. Ubili so ga štirje streli iz pištole, ki so bili sproženi iz bližine naravnost v obraz. Mesec dni pozneje so aretirali Fredericka Guya Browneja in Williama Kennedyja, ki sta oba morila že prej. Kennedy je povedal, da je Browne streljal že mrtvemu policistu v oči, ker je bil prepričan, da bo njegova podoba ostala vtisnjena v mrežnico žrtve.
Marca leta 1990 je v neki vasi v Alzaciji, Francija, mlada Senegalka z udarcem kladiva ubila mater. Sam umor na javno mnenje ne bi naredil velikega vtisa. Take stvari se nenehno dogajajo. Ne zgodi pa se pogosto, da morilec žrtvi izkoplje oči, kar je ta ženska tudi storila.
»Moj mož ni smel izvedeti, da sem jaz ubila mamo,« je rekla na sodišču. Dodala je tudi to, da je v Senegalu gledala indijski film, v katerem morilec žrtvam izkoplje oči, da ga po sliki na njih ne bi odkrili! Podobnih primerov je kar nekaj, kar je dokaz, da se tudi v tretjem tisočletju tu in tam še vedno verjame v »izdajalsko oko«
Nekaj je na tem
Za nas laike razlika med mrežnico in roženico včasih ni popolnoma jasna. Vendar pa na mrežnici slike ne morejo obstati. Nekako lahko ostanejo na roženici, sprednjem prozornem delu zunanjega dela očesnega zrkla, čeprav se tam po smrti ne zadržujejo. Iz nesmiselne trditve se je vseeno nekaj izcimilo. Ta pojav sta odkrila raziskovalca z Univerze Columbia, ZDA, Ko Nishino in Shree Nayar. S pomočjo digitalne kamere sta izločila slike, ki so se odražale na solzni plasti, ki vlaži in ščiti roženico. Nato sta ustvarila program, ki lahko izloči predmet opazovanja.
Program je mogoče uporabljati tudi za varnostne ukrepe: »Z obdelavo navadne slike bi lahko odkrili natančno mesto, v katerega skozi daljnogled puške gleda terorist ostrostrelec!«
Tehniko bi lahko uporabili tudi v kinematografiji: z gledanjem zenice igralca bi lahko dobili najboljšo osvetlitev filmskega prizora, v katero bi potem lahko vstavili digitalne fotomontaže. Karkoli že to pomeni, se sliši spodbudno.
