Astro

Slovenski zvezdnik: 'Ko so mi vzeli avto, sem se streznil.'

Sonja Javirnik, revija Obrazi-Avenija
26. 9. 2021, 19.19
Posodobljeno: 26. 9. 2021, 19.50
Deli članek:

Ker vse obrne na šalo in ker se zdi, da nima nobene skrbi na tem svetu, je Domen Kumer med tistimi javnimi osebnostmi, pri katerih je še posebno velik prepad med njegovo javno podobo in realnostjo. Pred letom dni mu je umrl oče, kar je bil povod, da smo štajerskega glasbenika povabili na bolj oseben pogovor. In čeprav se še sam šali, da noče razbiti mita o tem, da je površen, plehek, smo iz globin - verjetno prvič - izvlekli zgodbe, ki dokazujejo, da je Domen v resnici (tudi) zelo drugačen, kot se zdi na prvi pogled.

Domen Kumer
Domen Kumer

Je bila očetova smrt pred dobrim letom za vas velika življenjska prelomnica?

Vsekakor. Do takrat sem preprosto dvignil telefon in ga poklical za nasvet, zdaj pa le razmišljam, kaj bi mi svetoval in vzorčim glede na prejšnje primere.

Kakšen odnos sta imela?
Tako jaz kot brat sva bila zelo povezana z njim. Vsekakor pa je bilo v tem odnosu precej strahospoštovanja. Oče je bil zelo strog med mojim odraščanjem, kar pa ne pomeni, da ni bil tudi prizanesljiv. Bil je kolerik in ni imel potrpljenja, zato je moralo biti vse narejeno takoj, ko si je on to zamislil. Ko je prišlo do določene iniciative z njegove strani, smo vsi leteli kot gasilci. (nasmešek) Letela je tudi mama, čeprav je imela ona svoje prijeme, s katerimi ga je obvladala … Delati smo morali vse, skoraj bi še sami servisirali avtomobile. Ko sem bil še v osnovni šoli, sem se že začel seznanjati s fakturiranjem, potem pa je to prevzel brat. Najbolj stresno je bilo, ko je stal za menoj in se drl name, če česa nisem naredil dobro.

Ste torej blesteli pri matematiki, če ste fakturirali račune za njegovo podjetje?

Kje pa! Daleč od tega. (smeh) Oče itak ni priznaval nobenih izgovorov, tako da to, kako računam v šoli, ni bilo pomembno. Če je rekel, da moram nekaj narediti, sem to moral narediti. Včasih je bilo res zelo težko, ampak po drugi strani se danes ne ustrašim nobenega izziva. Veste, oče je bil seveda tudi zelo zabaven in je znal v nekem trenutku zaostriti situacijo, v naslednjem trenutku pa je vse obrnil na šalo. A če si se sprostil preveč, te je znal hitro vrniti nazaj, zato smo se včasih počutili kot jojo. (smeh) Spominjam se, ko smo se peljali s smučanja v Franciji skozi Švico. Brat mi je dal na glavo steklenico kokakole, ki se je polila po sedežih. Takoj sva vedela, da bo grdo … Oče je ustavil kar sredi avtoceste v Švici. Vsi smo morali iz avta, on pa se je drl kot zmešan. Temu je sledila čistilna akcija – kar tam sredi avtoceste, videti smo bili kot pravi »čehi«. (smeh) Velik poudarek je dajal na čistočo avtomobila in na čistočo čevljev in prav zanimivo je, da tudi mene moti, če ima kdo umazane čevlje ali zobe …

Ste se zaradi očetove nepredvidljivosti že pri 19 letih odselili od doma?

Odselil sem se le 200 metrov stran. Pričakoval sem, da bom manj nadzorovan, vendar se to ni zgodilo. (smeh) Oče je še vedno krožil naokrog in vse nadzoroval, usmerjal in me poskušal oddaljiti od napačnih vplivov. Morda zato res nisem nikoli zapadel pod vpliv škodljivih substanc, čeprav sem v nekem obdobju veliko časa preživel po zabavah. Malo je na to vplivala sreča, malo značaj, predvsem pa je to stvar vzgoje.

Kako pa je oče gledal na vašo glasbeno kariero?

Oče je bil zadovoljen, da se ukvarjam z glasbo, saj je videl, da mi je uspelo. A po 11 letih sem se malo naveličal vsega, saj je bil ves čas prehud tempo. Ko je oče zbolel, sem začutil, da moram prevzeti skrb za posle in družino. Brat je, kot starejši sin, že prej delal z očetom, a se je pozneje zaposlil drugje. Navdušil sem se nad idejo, da bi kupil zemljo, ji spremenil namembnost in na njej nekaj zgradil. Bil sem tako zagnan, da je tudi oče ugotovil, da me nima smisla odvračati od tega. Najprej me je prepričeval, naj ne opustim glasbene kariere, vendar sem mu povedal, da v glasbi ne vidim nobenega izziva več. Potreboval sem nekaj novega, izziv, pri katerem bi se fizično videl napredek! In kaj bi bilo lahko bolje kot gledati, kako gre opeka na opeko! Oče je bil v nekem trenutku prepričan, da sem preveč optimističen, vendar mi je uspelo in na koncu me je pohvalil. Do tega uspeha sem potreboval nekaj let, ko pa sem slišal očetovo priznanje, me je navdušenje hitro minilo. Očitno je šlo predvsem za očetovo potrditev, kot neka faza v življenju.

Pravite, da niste več videli izzivov v glasbi. Ste očitno eden redkih, ki ne govori, da glasbo ustvarja za svojo dušo …

Moja duša je bila tako izpostavljena in predana glasbi, da se je v tej predanosti že dušila. (smeh) Moja duša je najbolj srečna, ko se vračam s koncerta domov in vidim, da se je občinstvo zabavalo, da je organizator zadovoljen, jaz in moja skupina pa smo svoje delo dobro opravili. V zadnjih letih sem se naučil, da je zmagovalna kombinacija takrat, ko so vsi zadovoljni – organizator, občinstvo in mi.

Kaj pa vaša druga življenjska prelomnica, ko ste se odselili čez mejo in se začeli ukvarjati z gradbenim poslom? S čim ste imeli največ težav?

Na Štajerskem veliko ljudi dela v Avstriji, zato se kriza na področju nepremičnin tam ni tako zelo občutila. Povsem drugače pa je, če si nekje tujec. To te začne sčasoma motiti. Tam smo bili tujci, z začasnim bivališčem, na nas so gledali drugače kot na domačine. Avstrijci imajo kar nekaj pozitivnih lastnosti. Njihova nacionalna zavest je res na visoki ravni, vedno bodo poskrbeli za svoje ljudi. Ob tem se bolj začneš zavedati, da je dom vendarle dom, zato sem zelo vesel, da sem danes spet tukaj, v Mariboru.

Po očetovi smrti se je k vam preselila mama ...

Z mamo sva imela vedno dober odnos, seveda pa je bilo nekaj trenj, ko sem bil v puberteti. Oče je znal znoreti na dnevni bazi, ko pa se je razjezila mama, smo vsi vedeli, da gre zares. Mama v naše odnose ni mešala humorja, zato sem vedel, da se ne bomo hitro smejali, ko se bo razjezila. Oče in mama sta bila zelo povezana, zato se mi ni zdelo dobro, da ostane sama po očetovi smrti. S psom in mačko se je preselila k meni, kar se je dobro obneslo. Ni se mi zdelo dobro, da živiva sama, vsaj v prehodnem obdobju.

Kdo je zdaj glavni, glede na to, da z mamo živita v vašem stanovanju?

Stvari se niso spremenile in še je vedno glavna mama. Sem pa odločen glede nekaterih stvari, kot je zračenje stanovanja zgodaj zjutraj, ko je zunaj pod ničlo. Kljub mojemu nasprotovanju so naša okna še vedno odprta. (smeh) Sicer sem zelo nezahteven človek, ki pa ne more mimo udobja. Imam kuhano in oprano, kar veliko odtehta. Prej sem za vsa domača opravila poskrbel sam, zato je bil to zame pravi kulturni šok, novi stari moment, ki pa se bo tudi enkrat končal. Dokler traja, naj bo tako, prepričan pa sem, da je tudi pri mami najhujše že mimo.

V javnosti imate podobo zabavljača, vedno se šalite, delujete malo neresni. Ampak očitno ste vse prej kot (samo) to.

Greste kar v pravo smer. (nasmešek) Že od malega sem znal veliko stvari, po srcu pa sem bil strasten trgovec. Kot šestletnik sem prodajal plastične dude. Na kmetijskih sejmih, kamor sem hodil z mamo, sem začel prodajati zatiče za traktorske prikolice, ko sem treniral smučanje, sem ves čas trgoval s smučmi. Slabšim tekmovalcem ali tekmovalcem iz južnih držav sem prodajal svoje stare smuči, pri 15 letih sem prodajal mobilne telefone. Vedno sem imela rad v rokah denar in užival v tem, da sem nekaj kupil in potem dražje prodal. Čeprav sem denar hitro zapravil, sem bil vesel, saj sem vedel, da sem iznajdljiv in sposoben spet zaslužiti.

Ste imeli vedno dovolj denarja ali ste doživeli v življenju faze, ko je bilo treba tudi stisniti zobe?

Seveda sem bil v vseh mogočih fazah, kot je to normalno v življenju. Pogosto sem bil brez denarja in tega nisem skrival. Če denarja ni, ga pač ni in tega nima smisla prikrivati! Če imam denar, vas lahko povabim na večerjo, sicer pa boste plačali vi, saj drugače ostane samo »beži večerja«. (smeh)

Pa ste kdaj šli na »beži večerjo«?

Ko smo bili najstniki in smo trenirali smučanje, večkrat nismo imeli denarja, zato smo si včasih tudi privoščili »beži pico«, predvsem v tujini. V Švici smo se nekoč najedli in potem splezali skozi okno na stranišču. Nikoli nismo kradli, vsake toliko pa smo ušpičili kakšno lumparijo. Bilo nas je več, bili smo pogumni in preizkušali, kaj vse se da.

Očitno vas niso razvajali?

To pa res ne.

Ampak vaša javna podoba je povsem drugačna …

Ne vem, kje je prišlo do takih razhajanj v medijski podobi. To me sicer ni nikoli posebno motilo, saj se zavedam, da že slog oblačenja nekomu tretjemu narekuje, kako te bo videl. Večkrat sem slišal, da sem aroganten, čeprav je očitno nekoga samo motila moja zunanja podoba. Pri dvajsetih sem imel tudi težave s prehitro vožnjo, zaradi česar sem bil ob razmeroma dober avto, poleg tega pa so bile tudi druge lekcije, zaradi katerih sem se spremenil. Ko so mi vzeli avto, me je to kar konkretno streznilo – ostal sem brez avtomobila in brez izpita, zato sem vedel, da je nekaj res hudo narobe.

Kako so vaši starši gledali na to?

Bil sem tako intenziven v svojih norijah, da mi nič ni prišlo do živega. Seveda sta me opozarjala, tudi drugi so me, ampak sem vse preslišal. Res sem rad hitro vozil …

Pa niste nikoli poškodovali sebe ali druge?

Na srečo ne. Morda gre za slabo tolažbo, vendar je bolje, da so mi vzeli avtomobil, kot da bi koga poškodoval. To mi je dalo misliti, čeprav bi se zaradi avta najraje pojedel. Tako je moralo biti.

Vedno ste pripravljeni na šale, tudi iz sebe se znate norčevati. Kako to?

Včasih se za humorjem skrivam. Ljudje večkrat prikrivamo boleče stvari s humorjem, če je položaj zelo resen, pa tudi to ne gre. Prav zato zadnjih deset let vsako stvar dobro premislim. Z leti se vrednote spreminjajo, imamo druge prioritete in metode za doseganje ciljev. Danes se zgrozim ob misli na nekatera svoja dejanja v preteklosti. Ampak v javnosti se mi zdi še vedno najbolje, da se zaradi tega smejim.

Se zgrozite tudi ob misli na goljufijo, ki ste jo naredili na zadnji smučarski tekmi, ko ste prijatelja prosili, da smuča namesto vas, in ste pristali na naslovnici, češ da škodujete ugledu slovenskega športa?

To je bila navihana potegavščina, ki služi bolj kot anekdota. Zagotovo so bili trenutki, ko mi glasba ni bila na prvem mestu in sem imel druge prioritete. Včasih je bila slovenska glasba zelo popularna in je rumeni tisk cvetel. Upam, da se bodo ti časi vrnili. To je pomembno tudi za naš jezik, saj se morajo mladi identificirati z jezikom v glasbi, da jim ne postane tuj. Uh, zdaj pa sem šel že pregloboko – verjetno je bolje, da se držim lahkotnih tem, da ne bo kdo pomislil, da nisem površen, plehek človek … (smeh)

Kakšna je vaša samopodoba danes? Se je z leti spremenila?

Moja samopodoba je bila vedno v redu, nikoli pa nisem bil narcisoiden, čeprav so mi številni to pripisovali zaradi videza. Težko je govoriti o sebi, a lahko povem, da niti od bližnjih nikoli nisem slišal, da bi pretiraval v čem, uporabljal preveč kozmetike, ampak sem bil tak, kot pač sem.

Nos ste si vseeno popravili. Torej samopodoba le ni bila vedno najboljša.

To me je res motilo, saj sem imel zaradi tega tudi komplekse. Nikoli pa nisem imel težav s porazom, ko mi kaj ni uspelo, saj sem se naučil sprejemati poraze pri smučanju. Ko si skoraj vedno na zadnjem ali predzadnjem mestu, se pač navadiš, da zmaga ni samoumevna. (smeh)

Do leta 2001, skupaj deset let, ste trenirali smučanje. Ste bili razočarani, ko ste ugotovili, da s smučanjem ne boste prišli do vrha?

Ne. V desetih letih smučanja sem se naučil ogromno in spoznal veliko zanimivih ljudi. Zadnji dve leti sem poleti preživel veliko časa s hrvaško smučarsko reprezentanco, v kateri sta bila tudi Janica in Ivica Kostelić. Skupaj smo trenirali in se družili. Pri njiju sem videl, kaj vse se da narediti z močno voljo. Čeprav nista imela pravih pogojev za vrhunsko smučanje, sta vse dosegla z vztrajnostjo in voljo. Oba govorita odlično slovensko, kot tudi preostala ekipa, kar se mi je vedno zdelo zelo spoštljivo. Ivica je bil strasten in talentiran rock’n’roll kitarist, jaz pa sem bil netalentiran, oba pa sva bila mega. (smeh)

Pa ste tudi vi trenirali tako trdo kot Ivica?

Ne, ker to ni bilo normalno za naše normative. Spominjam se, da si je Ivica želel kitaro znamke Fender, bele barve, z znakom Jimi Hendrix zadaj. To kitaro sem mu naročil v Mariboru. Dogovorila sva se, da mu jo pripeljem na trening v Avstrijo. Takrat sem se vprašal, kam sem prišel, da poleg prodaje telefonov skrbim še za dobavo kitar. In se potem počasi res posvetil samo glasbi. A prva tri leta sem brcal v prazno. Nihče me ni niti povohal. No, tega pa nisem pričakoval in nisem hotel. Spomniti sem se moral nekaj posebnega in tako sem s pomočjo Brajevića prišel do pesmi Daleč je do Portoroža. To je bil moj prvi uspeh. Pesem je bila velika uspešnica, čeprav so morda drugi mislili, da bi morali zmagati oni. Nagrado dva milijona tolarjev sem dal otrokom s cerebralno paralizo in bil eden prvih, ki so darovali v humanitarne namene.

Kako to, da ste darovali celotno nagrado? Je šlo za reklamno potezo?

Pri tem se nisem oziral na druge ali predvideval vnaprej, ampak sem bil vzgojen v tem duhu. Ko je bila vojna, sta oče in mama pomagala z oblačili in drugimi stvarmi sosedom, ki so imeli doma begunce in Srbe iz vojašnice, ki so bežali domov. Od nekdaj smo pomagali tistim, ki so pomoč potrebovali, čeprav tudi mi nismo imeli vedno dovolj. Ko smo imeli večer pred MMS generalko, sta me spremljali plesna skupina Kazina in glasbena skupina Dejavu. Ko me je bobnar vprašal, kaj bom z denarjem, sem takoj odgovoril, da ga bom dal v dobrodelne namene.

Torej ste zmago že pričakovali?

Pesem je bila tako očitno dobra in je odstopala od drugih, da sem takoj veljal za favorita. Takrat sem začel sodelovati z Natko Geržina in Zvonetom Tomcem, ki sta mi rekla, da če mi ne uspe s to pesmijo, mi nikoli ne bo … Dve leti pred tem sem imel svoj čisto prvi glasbeni nastop v zavodu na Tratah, kjer so ljudje s posebnimi potrebami. S prijateljem Sašo Vogrinom, znanim fizioterapevtom, sva igrala skupaj – on kitaro, jaz klaviature. Sašo je delal v tem zavodu, zato je bil to humanitarni koncert. Na koncert me je pripeljal oče z mercedesom, ker sem imel dolge lase, so varovanci mislili, da je prišel Michael Jackson. (smeh) Ko sem odšel od tam, sem še dva dni podoživljal vse, kar se me je dotaknilo, in takrat sem prvič pomislil, da bi lahko nekomu nekaj dal. In zato pri MMS sploh nisem razmišljal – že takrat sem vedel, da bom izkoristil prvo priložnost. Pa seveda še kakšno. Moja gesta na odru je tako presenetila organizatorja, da mi je vzel mikrofon in takoj podvojil nagrado! Tista dva milijona tolarjev je dobilo društvo Sonček in to takrat ni bilo malo denarja.

Tudi Simona Weiss je darovala veliko denarja v humanitarne namene, vendar je bila ona že uveljavljena pevka.

Če me primerjate s Simono Weiss, je to zame res velik kompliment.

Imate radi komplimente?

Imam, vendar ne od ljudi, ki kar nekaj govorijo.

Ste veseli, če oziroma da imate oboževalce?

Seveda, brez njih tudi mene ni. Seveda pa preveč pohval tudi ni zdravo. Vedno je potrebna prava mera vsega. Iz orbite me ni vrglo predvsem zato, ker sem bil zaradi športa realen do svojih zmožnosti, nihče mi ni dan za dnem govoril, da sem najboljši. Ko sem se pripeljal v cilj, sem videl, da šest sekund zaostajam za prvouvrščenim, kar je skoraj pol dneva! (huronski smeh) Zato res nisem mogel biti nerealen in si misliti, da sem najboljši. Imam sicer nekaj medalj, čeprav jih ni veliko. Na zadnji tekmi sem bil celo prvi, res pa je, da se je nekdo drug peljal namesto mene. Takrat sem se zavedal, da se ne bo dobro končalo, saj se je megla nenadoma razkadila in tako je imel veliko boljše razmere od tistih prej, težava pa je bila tudi v tem, da se je njega veliko bolje videlo. Na koncu me je prepoznal Makedonec, ki sem mu leto prej prodal svoje stare smuči. Očitno sem mu jih prodal še prepoceni. (smeh)
Služiti ste torej znali že od otroštva. In kako boste služili zdaj?

Z gradbeništvom sem opravil. Vrnil sem se h glasbi. Delam veliko novih skladb, tudi kot producent za druge izvajalce. S svojo skupino sem imel zelo veliko nastopov – upam, da bo tako tudi po končani epidemiji, ki je zdaj ustavila vse delo na terenu. Kar seveda pomeni tudi, da ni prihodkov. Ampak h glasbi se nisem vrnil zaradi denarja. Če bi mi bil pomemben samo denar, bi seveda ostal v gradbeništvu, ampak to me ni več osrečevalo. Tisti, ki v Sloveniji dela glasbo samo zato, ker je to dober posel … (premolk) No, tega bi res rad spoznal. (smeh) Denar je seveda zelo pomemben, če ga nimaš za na primer za plačilo elektrike ali ne moreš v trgovino, da si kupiš živila. Ampak ugotovil sem, da denar ni vse. Zame sta najpomembnejša sreča, veselje. In tega je v glasbi res veliko, zato sem lahko zadovoljen, da se tudi s tem poklicem lahko preživljam.