Astro

Zaradi bolezni Vinko Šimek komaj prepoznaven – izgubil je 25 kilogramov

Nina Keder
4. 2. 2020, 14.25
Posodobljeno: 4. 2. 2020, 15.35
Deli članek:

Dan po našem pogovoru je bil Vinko Šimek, svojim oboževalcem dobro znan tudi kot Jaka Šraufciger, že na poti v toplice. Dvotedensko okrevanje je 72-letnega humorista čakalo zaradi velikih težav z zdravjem, ki jih je na srečo uspešno premagal v preteklem letu.

oa
vinko šimek

Priljubljenemu humoristu Vinku Šimeku leto 2019 ne bo ostalo v najlepšem spominu. »Bilo je takšno leto, da bi bilo bolje, če bi ga preskočil. Pravijo, da se v življenju vse enkrat zgodi. Jaz pa pravim, naj se nikoli več ne ponovi. Prvič v življenju sem bil namreč v bolnišnici. Kot bolnik, ne kot obiskovalec,« nam je zaupal Vinko, ki je v svoji pestri karieri spravljal v smeh vesoljno Slovenijo. Vzrok njegovih zdravstvenih težav je bilo vnetje trebušne slinavke. »Do vnetja je prišlo brez najave, še manj povabila. Vzrok so bili pritajeni žolčni kamni. Moj rešitelj je bil profesor dr. Stojan Potrč iz mariborskega Univerzitetnega kliničnega centra, ki me je po nekajmesečnem zdravljenju sprejel na svoj oddelek ter mi pozdravil slinavko in nato odstranil še kamne. Zdaj sem na 'kompletnem servisu' v Rogaški Slatini, na srečo pa rezervnih delov še ne potrebujem,« je še vedno isti Vinko, ki kljub vsem težavam, ki jih je imel z zdravjem, zaradi katerih je shujšal za kar petindvajset kilogramov, na srečo ni izgubil smisla za humor. »Številka 25 je očitno moja številka, saj imam 25. junija tudi rojstni dan.«

Pogreša prijatelja
Preteklo leto pa ga ni zaznamovala le bolezen, težko je sprejel tudi to, da se je moral posloviti od svojih prijateljev. Najhujše ga je prizadela novica, da je umrl njegov dolgoletni prijatelj in sodelavec Martin Sagner, znan tudi pod vzdevkom Dudek: »Njegova smrt me je zelo prizadela. Več kot štirideset let sva bila iskrena prijatelja. Skupaj sva nastopala na odrih in v televizijskih oddajah. Bil je zraven pri prvi Lojtrici domačih in pri vseh mojih televizijskih Marjancah. Posnela sva tudi kaseto, ki je bila prodana v zlati nakladi, pesem Mi mejaši smo pajdaši pa je v najini izvedbi postala celo pesem desetletja na ptujskem festivalu.«
Na prijatelja ga vežejo nepozabni spomini in ob tem nam zaupa tudi eno njunih anekdot: »Vedno sva govorila slovensko. Ko sva se spoznala, mi je namreč rekel: 'Govori z menoj slovensko, da se bom tudi jaz naučil tega lepega jezika.' Nekoč me je vprašal: 'Povej mi, Vinko, kaj slovenščina nima grdih besed?' 'Zakaj sprašuješ,' sem rekel, on pa meni: 'Sprašujem zato, ker si midva v vseh štiridesetih letih nisva izrekla niti ene grde besede!' Kako priljubljen je bil Dudek - Draš Katalenić v Sloveniji, pa je bil dokaz, ko se je več tisoč Slovencev odzvalo na njegovo smrt na Facebooku. Sam sem govoril tudi na pogrebu na Mirogoju, kjer sem rekel, da ko ugasne sonce življenja, se prižgejo zvezde spominov. In te so večne, dragi prijatelj. Na koncu so mu vsi prisotni na pogrebu namenili še zadnji aplavz. Našemu Dudeku.«

oa
Sonja in Vinko Šimek

Crklja ga žena
Temne misli in slabo voljo pa mu odnaša njegova draga žena Sonja: »Počutim se kot cvetoča pomlad po hudi zimi. Sonja je moj zlati prinašalec, ki mi je tudi v bolnišnico prinašala dobrote v mejah dovoljenega. Sicer pa je tudi tista, ki prinaša sonce v moj vsakdan. Tega še dodatno popestrijo štiri vnukinje – Kaja, Zoja, Isabelle in Kiara, pa tudi sinova Jernej in Aljaž ter snaha Petra. Ja, kar veliko nas je in tako mi ni nikoli dolgčas.«
Kljub zasluženemu pokoju Vinko ne spada med tipične upokojence: »Spadam pač v tisto skupino upokojencev, ki smo na svojem področju še vedno aktivni in se ne gledamo v ogledalo, koliko novih gub je nastalo in koliko las je izpadlo. Imam pa ta privilegij, da lahko zjutraj kakšno uro dlje sanjam in potem uživam v jutranji kavici in odličnem skupnem zajtrku z ženo. Rana ura torej ni moja zlata ura, čeprav sem nekoč na Radio Slovenija prihajal zaradi vodenja jutranjega programa zelo zgodaj. In to iz Maribora v Ljubljano!«

Misli zbira v knjigi
Še danes se rad odzove na vsako povabilo na nastop, na njegovem urniku je vedno nekaj: »Moj poklic res ni takšen, da bi kar nehal delati. Pravzaprav smo vsi umetniki takšni, da prenehamo ustvarjati takrat, ko nas več ni. Še vedno nastopam na odrih s svojo stand up komedijo, kjer je vsak nastop nekaj novega in aktualnega. Kot moderator se pojavljam na koncertih in prireditvah, seveda z dodatkom humorja, kjer ponovno oživi lik Jake Šraufcigerja, ki je še vedno med humoristi rekorder po prodaji nosilcev zvoka in osmih zlatih ploščah. Seveda nastopam tudi v tujini. Po naročilu pišem pesmice za razne obletnice in druge priložnosti, jih tudi zapojem in posnamem na zgoščenko. Še vedno tudi urejam dve strani v avstrijski glasbeni reviji Musik Post, kjer naše severne sosede seznanjam z glasbeno sceno v Sloveniji. Misli mi kar bežijo in me mnogokrat tudi prehitijo. Sem pa vesel, ko jih ujamem. Rad bi dokončal pisanje knjige in pripravil še kakšen velik mednarodni televizijski šov. Še veliko imam za povedati in zadnja beseda je še daleč.«
Tudi za to leto ima polno načrtov in novih projektov, a o njih še noče govoriti javno: »O načrtih je najlepše govoriti, ko se uresničijo. In moji se bodo!«