Mnenja
Janin uvodnik: Avtobus za večnost
Upokojeni novinarji se vsako tretjo sredo v mesecu odpravimo na izlet po Sloveniji in zamejstvu. Ko smo bili aktivni, smo običajno drveli na službene poti in se kar se da hitro vrnili, za ogled kraja, kjer smo bili, ni bilo časa. Zdaj si ga vzamemo.
Nevrotična gospodinja: Kam z grozdjem?
Pomlad je bila hladna, poletje precej vroče in tudi precej deževno, vsi se pritožujejo nad letino, le pri nas so zelnate glave tako velike, da bi lahko sedela na njih.
Ni mi vseeno: Je danes in bo jutri
Pred dnevi sem v večerni pogovorni oddaji na HTV naletela na zanimivo pravno dilemo. Tako veliko, da je v pripravi zakon, ki jo bo rešil. Gre za vprašanje, komu po ločitvi pripadajo hišni ljubljenčki.
Navaden dan nenavadne mame: Utrinka
V tej najini skupnosti z Janekom smo že nekaj časa trije! Tretji je pravzaprav z nama že zelo dolgo, samo da si prej še ni uspel priboriti svojega mesta!
Onkološka bolnica št. 6196: Konji zdravijo, mar ne?
Pred nekaj meseci sem prejela nenavadno elektronsko pošto. Nekajkrat sem jo prebrala z začudenjem, potem se mi je orosilo oko.
Prostovoljno pred poroto: To je moja poroka!
Zdi se, da je bodoča tašča povsem prevzela vajeti in da se gladko požviža na to, kakšno poroko bi si želela ženin in nevesta.
Janin uvodnik: Le vkup, uboga gmajna
Pred dnevi sem se prvič v življenju potikala po krajih na slovenski in hrvaški strani, kjer je konec januarja pred 450 leti izbruhnil kmečki upor, eden izmed mnogih v tistih časih, vendar je prav ta z Matijo Gubcem na čelu prešel v legendo.
Ni mi vseeno: Izgorelost in denar
Zakaj moja generacija ni izgorevala, sedanja pa? Zato, ker takrat še nismo vedeli, da bi lahko!
Navaden dan nenavadne mame: Najini sopotniki
Ko sva se danes z Janekom vračala iz Tolmina, sva opazovala ovčke. Na travnikih ob cesti je bila pisana druščina belih, črnih in pisanih. Na modrem nebu pa same bele! Veter jih je počasi potiskal z Mangarta proti Polovniku. No, s čisto majčkeno domišljije so bile zgoraj na nebu res ovčke, pa še mnogo drugih reči.
Onkološka bolnica št. 6196: Dvorni norček
Da ne dolgovezim, z gospo psihoonkologinjo sva se pogovorili, v bistvu sva se kar zaklepetali, in na koncu mi je napisala zdravniško potrdilo, da moji kognitivni oziroma miselni procesi zaradi diagnoze rak niso nič slabši, kvečjemu nasprotno.
Prostovoljno pred poroto: Nisem verna in ne bom
'Morda bo moje pismo izpadlo nestrpno, upam, da ne bo koga užalilo, vendar vam prav moram pisati, ker doslej še nobenemu nisem povedala tega, kar mi leži na duši,' je pričela pripovedovati bralka Slavka.
Kolumna nevrotične gospodinje: Zmeraj bolj trezni
Mislili smo, da bo septembra že kaj hladneje, a so bili nekateri dnevi bolj zoprno vroči in soparni kot sredi poletja. Šit!
In memoriam: Slovo genija Saša Hribarja
Priznam, bila sem njegova oboževalka, zdel se mi je genialen. Zato me je, kot številne druge, njegov nenadni odhod s tega sveta prizadel, kot me doslej ni nobena smrt kakšne znane osebnosti.
Janin uvodnik: Nacija na psihoterapiji
Pri nas ni bilo toče več kot dvajset let, avgusta pa je padala velika kot jajce, in kar ji ni uspela razbiti in uničiti, je do konca sesekljala drobna, a zelo gosta toča.
Ni mi vseeno: Dobri nameni in pekel za vogalom
Zadnjič me je vnukinja vprašala: »Kaj si pa ti trenirala, ko si bila otrok?« Trenirala!? Ničesar nisem trenirala, samo kuhana in pečena sem bila v telovadnici na Taboru.
Navaden dan nenavadne mame: Ob reki sem sedela …
Ena zadnjih avgustovskih noči naju je z Janekom čisto izžela! Ne, ne, sploh ni bila kriva vročina! Saj že veste, da so noči tukaj večinoma zelo prijazne do tistih, ki imamo vedno nizek krvni tlak, pa tudi do tistih, ki imajo kakšen kilogram v rezervi za hude čase.
Peklensko poletje skozi oči Miše Novak
Živim za poletja. Za neminljiva grška poletja. V mislih na poletje veliko lažje prenašam zimo na severu države, kjer živim zadnja leta. Na splošno sem poletni tip. Toda letošnje poletje je bilo neznosno.
Onkološka bolnica št. 6196: Ali sem zaradi diagnoze rak neprištevna?
Nekaj tednov sem potrebovala, da sem miselni tok v svoji glavi obrnila iz têrmina »imam raka« v stanje »prebolela sem raka«.
Prostovoljno pred poroto: Na živce mi grejo nevzgojeni otroci
Se že vnaprej opravičujem vašim bralcem in še posebej bralkam, za marsikatero bo to nedoumljiva tema, a ljudi, kot sem jaz, ni tako malo, zato je prav, da nas izpostavim.
Janin uvodnik: Dotiki
Ko sem v poročilih prvič videla posnetke nemočne gospe v plenicah, so mi v oči navrele solze. Spomnila sem se na svojo mamo, tudi ona je bila zadnje mesece svojega življenja kot tista gospa na posnetku.
Nevrotična gospodinja: Padci
V nedeljo zgodaj zjutraj je nekaj hudo zaropotalo, potem zaječalo in na koncu treščilo ob tla dnevne sobe. Poskakali smo iz postelj, se zakadili na hodnik in srce nam je zastalo.
Navaden dan nenavadne mame: Vse bo dobro!
Vsako leto se sredi avgusta konča poletje – vsaj jaz tako čutim. Čeprav je podnevi še vedno toplo, no, mogoče celo vroče, pa so jutra in večeri v tej dolini veliko hladnejši kakor prejšnje dni.
Ni mi vseeno: Tako zelo po naše
Na Golobova pričakovanja, da naj bi banka za sanacijo po neurjih donirala pol milijarde evrov, se je NLB hitro odzvala. In prispevala 15 milijonov.
Onkološka bolnica št. 6196: Gosti sok s smetano
Nujno potrebujem kavo. Za začetek, potem pa bom videla, kako in kam bom šla naprej. Potrebujem razmislek, trenutek miru s sabo, odkrit pogovor. In pitje kave je vedno odličen izgovor za srečanje z najljubšo osebo.
Prostovoljno pred poroto: Hrčkanje
Na pomoč, poročena sem s 'hrčkom'! Garaža je jama brez dna, veselo kopiči odslužene stvari in je na svoje bogastvo celo ponosen.