Zato sva z Janekom potegnila iz predala pod posteljo odeje, da si z njimi ponoči pokrijeva noge. Ko greva na sprehod, je na poti vedno več rjavega listja lipovih dreves in divjih kostanjev. Poleg tega je zadnjič eno od popoldanskih neviht spremljal močan veter in v Mali vasi skoraj oskubil listje na vseh starih hruškah. Res lep pogled, ko se je zavesa listja vrtinčila po naših dvoriščih! Malo pa smo tudi držali pesti, da se debla ne bodo polomila in pristala na električnih in telefonskih žicah …
Te dni sva tudi midva končala dopust, no, pravzaprav samo Janek. Odpeljala sem ga na delo v Tolmin. Vsaj eden pri hiši pač mora delati, kajne? Res je, da Janek še niti ni dobro usvojil dopustniške rutine, mislim pa, da sploh ni razmišljal o tem, temveč samo o svojih prijateljih, ki jih je pogrešal. Posebno še prijatelja Dejana! In seveda svojo Mojčico!
Na poti sva spet opazovala bele meglice, ki označujejo pot reke Soče. Proti Tolminu megla skoraj vedno zagrne tudi cesto in se večinoma konča na krožišču. Pri Pršetu, rečejo domačini. Ne prav prijazni jeziki šepetajo, da s(m)o vsi od Pršeta navzgor malo živčni, hehe. Gotovo je ljudski glas to ne slabo mislečo izjavo nekega pametnega človeka opremil s slabšalnim prizvokom, kar seveda ni pošteno! Si pa mislim, da ima marsikateri kraj vsepovsod po svetu svojega Pršeta, kajne?
Kakorkoli že, prav tam vsako pozno poletje – ali pa v zgodnji jeseni za te kraje – zagledam: ptiče na žici! Vse električne žice so obložene z njimi! Kar pomeni, da so ptice začutile svojo notranjo uro in da ne bo več dolgo, ko nam bodo pomahale v slovo in se odselile. Vedno mi je žal, da poznam tako malo ptic! No, kukavico že, če jo slišim! Pa črne kose, ki tja do poletja neutrudno gradijo svoja gnezda. Pa siničke z rumenimi trebuščki, ki celo poletje škrebljajo in čistijo suho listje s strešnih obrob za meteorno vodo na najini hiši. Za pastiričke nisem več tako prepričana, pa tudi ne za hudournike ali celo za kakšno drevesno in rjavo cipo. Torej pustimo stat', bi rekli tukaj, moje neznanje. V slutnji prihajajoče jeseni me vedno zagrne otožnost. Tudi moja notranja ura se začne naravnavati na otožnost, ki je meni neskončno ljuba! Mislim, da je to najbolj naravno stanje moje duše.
Kar se poletne rutine tiče, naj povem, da nama je letos bolj malo uspelo. Poletna oblačila so se prikazovala z dna Janekove omare samo v primeru, ko si je njihov lastnik obetal kakšno veliko dobrobit, hehe, ali pa ko sva se odpravila na plažo za Sočo. Seveda Janek svojega strukturiranega življenja ne vzdržuje samo doma, ampak tudi v službi. Četudi prvi dan ni bilo vseh njegovih prijateljev iz skupine, pa so bili drugi – in prav vsi so se razveselili drug drugega. Janek je zasedel svoje mesto na kavču v večnamenskem prostoru in vključil televizor. Tudi na jutranjem programu je vremenska napoved. V prvem odmoru je potem na vrsti kava. Janek je sicer ne pije, zato pa si na avtomatu izbere kakav. Ima svoj ključek in obvlada zadevo. Toda tokrat se je zalomilo in ključek se je izgubil!
Mislim, da je Janeku do kakava toliko kot do lanskega snega! Pomembno je nekaj drugega: vsako opravilo, ki se mu zdi pomembno, hoče opraviti tako, kot je treba! Zelo se trudi, da se ne zmoti, da česa ne spregleda. Tudi zato mu sama nikoli ne rečem: »Ne tako, to ni prav, tako se ne dela.« Rečem mu: »Če poskusiva malo drugače, misliš, da bo šlo?« Včasih poprime, včasih pa tudi ne. Hočem reči, da mu je zelo težko, ko reče: »Zafrknu sem.«
Skratka, ključek se je nekje zataknil, Janek se ni mogel spomniti, kje. Jokal je iz dna srca, so mi povedali. Pa saj sem ga videla, kako je s sklonjeno glavo prihajal k avtu.
Se vam zdi, da takšen dogodek res ni vreden niti ene solze, kaj šele vseh Janekovih slabih občutkov in samoobtoževanj, da je nekaj zafrknil? Jaz se seveda povsem strinjam z vami. Če kaj, bi me pograbila kakšna jezica zaradi lastne pozabljivosti in tisočerih dobrih idej, kako se bom prihodnjič spomnila, kje je moj ključek za kavo. Nikakor se ne bi samoobtoževala ali si nalagala krivde za izgubljen kavni ključek. Toda Janek nima na voljo tovrstnih strategij. Zanj postanejo čas, prostor in on sam ena sama nepregledna zmeda in zmeda mu povzroči občutke globoke ogroženosti zaradi izgube preglednosti in varnosti vsakdanjika.
Kako sem ga tolažila, pomirjala in mu ustvarjala bolj varno okolje, me zdaj sprašujete? Nesrečnost in obupanost sem preganjala z večkratnim ponavljanjem, da je vse v redu in krivda ni njegova. Ničesar ni zafrknil. Kriv je ključ, ki se je nekje skril, izgubil. In ko pride v ponedeljek Mojca, ga bosta skupaj poiskala ali pa mu priskrbela novega. Česa več ni mogoče narediti kot to, da mu vlivam pogum in počasi naslikam novo življenjsko strukturo. Da preganjam ali preženem ostrino ogroženosti in vzpostavljam v njem občutek varnosti. Občutek, da je vse dobro, v redu, da se bo vse postavilo na svoje mesto.
Bi ga morala izpraševati o tem, kam ga je dal, kdaj ga je nazadnje še imel pri sebi in zakaj ga ni pospravil na stalno mesto? Je mogoče, da ga je pozabil v avtomatu in ga je nekdo drug pomotoma vzel …? Ne! S temi vprašanji bi le poglabljala njegove občutke krivde za izgubo krhkega vsakdanjega ravnotežja, ki si ga Janek iz dneva v dan na novo ustvarja, tudi tako, da vstaja sredi noči in obesi srajco, ki jo bo naslednji dan oblekel. Vidite, sploh ne gre za ključek, gre za najbolj temeljne potrebe njegovega bitja in bivanja.
Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!
Kolumna je bila objavljena v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
